Jedro

Utemeljenost zahtevka tožnikov je bilo treba presoditi s stališča določb Zakona o prekrških o povrnitvi škode osebam, ki jim je bil neopravičeno izrečen varstveni ukrep (sedemnajsto poglavje - 245.čl.) ter s stališča določb o odškodninski odgovornosti po 172.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, za tožnike niso podani pogoji za povrnitev škode po 245.čl. Zakona o prekrških, saj proti njim ni bil ustavljen postopek, ker bi bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker bi bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek (1.tč. cit. določbe). Po stališču Republiškega senata za prekrške je postopek tekel brez predloga pristojnega predlagatelja in zato je bil postopek ustavljen iz razloga po 9.tč. 1.odst. 167.čl. Zakona o prekrških, da obstojijo druge okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku.

Po navedbah tožeče stranke je obstajalo nepravilno ravnanje delavcev tožene stranke le v tem, da so brez zakonite podlage odvzeli prašiče in jih prodali, kar bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke le ob pogojih iz 245.čl. Zakona o prekrških. Drugega protipravnega ravnanja delavcev, za katere bi odgovarjala tožena stranka, tožeča stranka ni zatrjevala. Zato ni pogojev za odgovornost po 172.čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jim tožena stranka plača znesek 1.684.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1991 dalje do plačila. Pritožbo tožnikov proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišči za odločitev o zavrnitvi zahtevka nista imeli pravne podlage. Sodišči sta dejansko stanje ugotavljali enostransko, saj sta verjeli podatkom spisov Carinarnice C., tožniki pa v postopku niso bili zaslišani. Tožniki poudarjajo, da ni dokazano prevažanje blaga izven uradnega mejnega prehoda. Niso ravnali nezakonito in niso storili prekrška, saj carinski predpisi s Hrvaško tedaj (v letu 1991) še niso bili vsklajeni, mejni prehodi pa so šele leta 1993 dobili svoje oznake in ustrezne službe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavljenega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni opredelila in tako revizijsko sodišče ne more oceniti njegove utemeljenosti. Izpodbijano sodbo je po uradni dolžnosti preizkusilo le glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Kolikor tožeča stranka v reviziji izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, se s temi navedbami revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje vezano.

Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje pa sta sodišči s tem, da sta zavrnili zahtevek tožnikov, tudi pravilno uporabili materialno pravo. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je Komisija za prekrške pri Carinarnici C. izdala tožnikom dne 23.10.1991 odločbe, s katerimi jih je zaradi storjenega carinskega prekrška po 1.tč. 1.odst. 370.čl. v zvezi s čl. 380 b/1 Carinskega zakona (Ur.l. SFRJ, št. 10/76 - 21/90, preč.b. št. 34/90) to je zaradi prenosa blaga izven mejnega prehoda kaznovala z denarno kaznijo. Blago, ki je bilo predmet prekrška, jim je bilo odvzeto. Na pritožbo tožnikov je Republiški senat za prekrške v L. odločbe o prekršku spremenil tako, da je postopek zaradi prekrška proti tožnikom ustavil iz razloga po 9.tč. 1.odst. 167.čl. Zakona o prekrških (Ur.l. SRS, št. 25/83 - 5/90 in RS, št. 10/91). Tožniki zahtevajo v tem postopku odškodnino za škodo, ki jim je nastala zaradi omenjenega postopka, zlasti zaradi odvzema prašičev, ki so jih pripeljali v Slovenijo iz Republike Hrvaške. Pri tem so se sklicevali na ustavitev postopka zaradi prekrška. Zatrjevali so tudi nepravilno ravnanje delavcev tožene stranke, ki so brez zakonite podlage tožnikom odvzeli prašiče in jih prodali.

Utemeljenost zahtevka tožnikov je bilo treba presoditi s stališča določb Zakona o prekrških o povrnitvi škode osebam, ki jim je bil neopravičeno izrečen varstveni ukrep (sedemnajsto poglavje - 245.čl.) ter s stališča določb o odškodninski odgovornosti po 172.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, za tožnike niso podani pogoji za povrnitev škode po 245.čl. Zakona o prekrških, saj proti njim ni bil ustavljen postopek, ker bi bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker bi bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek (1.tč. cit. določbe). Po stališču Republiškega senata za prekrške je postopek tekel brez predloga pristojnega predlagatelja in zato je bil postopek ustavljen iz razloga po 9.tč. 1.odst. 167.čl. Zakona o prekrških, da obstojijo druge okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku. Pri takih ugotovitvah pa se pravdnemu sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z vprašanjem, če so tožniki s tem, da so prepeljali blago preko državne meje izven uradnega mejnega prehoda, storili prekršek, saj od te ugotovitve sodišča ni odvisna utemeljenost zahtevka tožnikov. Po navedbah tožeče stranke je obstajalo nepravilno ravnanje delavcev tožene stranke le v tem, da so brez zakonite podlage odvzeli prašiče in jih prodali, kar bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke le ob pogojih iz 245.čl. Zakona o prekrških. Drugega protipravnega ravnanja delavcev, za katere bi odgovarjala tožena stranka, tožeča stranka ni zatrjevala. Zato ni pogojev za odgovornost po 172.čl. ZOR.

Z revizijskimi navedbami o neurejenosti razmer na mejah z Republiko Hrvaško tožeča stranka ponavlja svoje pritožbene ugovore, na katera je izčrpno odgovorilo sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče proti zadevnim razlogom sodišča druge stopnje nima pomislekov.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).