Jedro

Vzajemni obveznosti pravdnih strank, po katerih je bila tožeča stranka dolžna predložiti ustrezno zavarovanje v obliki menice, tožena stranka pa plačati vtoževani znesek, izhajata iz zapisnika o končnem obračunu, ki predstavlja zunajsodno poravnavo med strankama, kar izhaja tudi iz 119. uzance PGU, za uporabo katerih sta se pogodbeni stranki dogovorili že v pogodbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 65717/2011 z dne 18. 5. 2011 v prvem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne v delu za zakonske zamudne obresti od zneska 2.662,15 EUR za čas od 28. 9. 2008 do 27. 10. 2010, od zneska 6.579,33 EUR za čas od 28. 1. 2009 do 27. 10. 2010, od zneska 3.349,51 EUR za čas od 29. 12. 2009 do 27. 10. 2010 in od zneska 1.982,83 EUR za čas od 21. 10. 2010 do 27. 10. 2010. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilnim sklepom.

III. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 65717/2011 z dne 18. 5. 2011 obdržalo v celoti v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.031,52 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe v zvezi z dopolnilnim sklepom).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zoper toženo stranko dne 9. 1. 2014 začet stečajni postopek, kot izhaja iz spletnih strani AJPES-a. Ker pa so bila do tega dne opravljena že vsa pritožbena procesna dejanja, skladno s smiselno uporabo drugega odstavka 207. čelna ZPP ni bilo ovir za odločanje o pritožbi.

Pritožnik neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker za izdajo sodbe po 488. členu ZPP ni bilo pogojev. Tožbenemu zahtevku je namreč tožena stranka nasprotovala, ker tožnik ni toženi stranki izročil ustreznih zavarovanj za odpravo napak, ni predložil ustreznih potrdil in certifikatov o ustreznosti vgrajenega materiala, niti končni situaciji ni predložil zapisnika o kvalitetni primopredaji del, za kar vse je predlagal tudi zaslišanje prič. Glede na to ni mogoče sklepati, da je dejansko stanje med pravdnima strankama nesporno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka prvotno predlog za izvršbo vložila na podlagi treh začasnih in končne situacije, tekom sledečega pravdnega postopka pa se je sklicevala na zapisnik o končnem obračunu del po pogodbi in aneksih, ki sta ga dne 2. 8. 2010 podpisali obe pravdni stranki in povzela vsebino navedenega zapisnika (točka III. dopolnitve tožbe in pripravljalne vloge z dne 10. 10. 2011 – list. št. 19 do 25) ter trdila, da je skladno z 11. členom sklenjene pogodbe in 5. členom zapisnika o končnem obračunu del predložila toženi stranki menico brez protesta in menično izjavo za znesek 14.573,82 EUR in z rokom veljavnosti 4. 2. 2011, ki ju je tožena stranka prejela dne 27. 10. 2010, ter za to trditev predložila tudi dokaze. Ker tožena stranka vsebini zapisnika o končnem obračunu del ni oporekala, niti zatrjevanega dejstva, da je prejela menico z menično izjavo z dne 27. 10. 2010, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklepalo, da dejstva, izhajajoča iz vsebine zapisnika o končnem obračunu in dejstvo predložitve menice z menično izjavo toženi stranki med pravdnima strankama ni sporno, zlasti še, ker je tudi sama tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2011 potrdila, da je tožeča stranka izpolnila pogoje iz končnega obračuna. Zato je utemeljeno uporabilo določbo 488. člena ZPP in o zadevi odločilo brez razpisa naroka za glavno obravnavo.

Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je za dokazano štelo dejstvo, ki ga dokazi neposredno ne izkazujejo, temveč je mogoče nanj le posredno sklepati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti do tožene stranke in ji izročila ustrezno zavarovanje v obliki bianco menice in sicer na podlagi predloženih dokazov tožene stranke, to je kopije menične izjave, ki je bila posredovana toženi stranki ter kopije povratnice, ki je bila vrnjena tožeči stranki. Že je bilo zgoraj obrazloženo, da tožena stranka navedenega dejstva v prvostopenjskem postopku ni prerekala, niti ni izpodbijala s tem v zvezi predloženih dokazov. Pritožbene trditve, da omenjena dokaza ne izkazujeta dejstva, da je tožeča stranka svojo obveznost resnično izpolnila, saj je povratnica nepodpisana in ne izkazuje vsebine pošiljke, katere dostavo potrjuje, tožeča stranka pa je kot dokaz v postopku predložila kopijo menične izjave, ne pa tudi same menice, pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati, saj pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim stališčem, da vzajemni obveznosti pravdnih strank, po katerih je bila tožeča stranka dolžna predložiti ustrezno zavarovanje v obliki menice, tožena stranka pa plačati vtoževani znesek, izhajata iz zapisnika o končnem obračunu, ki po veljavni sodni praksi predstavlja zunajsodno poravnavo med strankama, kar izhaja tudi iz 119. uzance PGU, za uporabo katerih sta se pogodbeni stranki dogovorili že v pogodbi. Na podlagi zapisnika o končnem obračunu je tako postala obveznost tožeče stranke, da izroči ustrezno zavarovanje za odpravo napake, njegova glavna obveznost in ne več akcesorna, kot je bilo prvotno dogovorjeno po pogodbi, enako kot je glavna obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača za opravljeno storitev. S tem, ko pritožnik pravilno zatrjuje, da je potrebno končni obračun razlagati kot zunajsodno poravnavo med strankama, pa se glede na vsebino zapisnika o končnem obračunu del pritožbene trditve o tem, da tožeča stranka toženi ni izročila ustreznih zavarovanj za odpravo napak, da ni predložila ustreznih potrdil in certifikatov o ustreznosti vgrajenega materiala ter da tudi končni situaciji ni predložila zapisnika o kvalitetni primopredaji del izkažejo za nerelevantne. Zgoraj omenjene določbe PGU med drugim tudi določajo, da stranki gradbene pogodbe medsebojna razmerja uredijo z dokončnim obračunom in v njej določijo tudi način izvršitve njihovih medsebojnih terjatev in obveznosti (116. uzanca) na podlagi česar ima izvajalec pravico zahtevati plačilo vseh terjatev, ki so mu bile priznane s končnim obračunom. Pravilno je zato pritožbeno sklicevanje na določbo prvega odstavka 101. člena OZ o sočasni izpolnitvi obveznosti pogodbenih strank.

Iz tožbene trditvene podlage namreč izhaja, da sta se pravdni stranki s pogodbo (četrti odstavek 11. člena) dogovorili, da ima tožena stranka pravico zadržati plačilo 10 % vrednosti opravljenih del kot jamstvo za odpravo napak v garancijski dobi, ki se sprostijo takrat, ko tožeča stranka toženi predloži menico z menično izjavo brez protesta in je na podlagi navedenega pogodbenega določila toženka zadržala (sedaj vtoževanih) 14.573,82 EUR, menico z menično izjavo za znesek 14.573,82 EUR in z rokom veljavnosti 4. 2. 2011 pa je tožena stranka prejela 27. 10. 2010. Tako se pokaže, da je tožena stranka do 27. 10. 2010 skladno s pogodbenim določilom, na katerega se sklicuje sama tožeča stranka, utemeljeno zadrževala sedaj vtoževani znesek glavnice oziroma da vse do 27. 10. 2010 z njegovim plačilom ni mogla biti v zamudi (prvi odstavek 299. člena OZ), saj se je pogoj za sprostitev oziroma plačilo zadržanih sredstev izpolnil šele 27. 10. 2010. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo avtonomno pogodbeno določeno materialno pravo v delu, ko je tudi za plačilo vtoževanih in zadržanih sredstev tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamezne situacije v plačilo do 27. 10. 2010. Utemeljeni pritožbi je zato v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke dispozitiva te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker pa so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi v preostalem delu izkazali za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilnim sklepom (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je tožena stranka uspela le v delu glede prisojenih zamudnih obrestmi, zaradi tega pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, v preostalem delu pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da je sama dolžna kriti svoje pritožbene stroške.