Jedro

Odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje (približno 1,2 povprečne neto plače v času sojenja), je sicer v okviru odškodnin, ki jih oškodovanci prejemajo pri najlažjih zvinih vratne hrbtenice (od 1 do 2,7 povprečne neto plače v času sojenja), vendar obravnavani primer s temi primeri ni primerljiv. Od njih odstopa zaradi (za polovico) daljšega bolečinskega obdobja. Pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja znesek 2.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 1.423,31 EUR zviša za 800,00 EUR, to je na 2.223,31 EUR, - v II. točki izreka znesek 1.900,00 EUR nadomesti z zneskom 1.100,00 EUR, - III. točka izreka pa se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 386,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 1.423,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za glavnico v znesku 1.900,00 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in zoper stroškovno odločitev. Pritožuje se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, toženki pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov. Navaja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.200,00 EUR prenizka. V izvedenskem mnenju je sodni izvedenec pojasnil, da je imela že pred poškodbo degenerativno spremenjeno hrbtenico, zato je poškodba, ki jo je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, sprožila večje težave. Sanacija njenega stanja je trajala dlje kot pri zdravi osebi, pri kateri se stanje sanira v šestih do osmih tednih, in sicer so njene težave trajale osem do dvanajst tednov. Imela je intenzivne bolečine dva do tri tedne, bolečine manjše intenzivnosti pa tri do štiri mesece, dvakrat je opravljala vodeno fizioterapijo, večkrat je obiskala osebnega zdravnika in specialista fiziatra. Zdravljenje je bilo zaključeno januarja 2013, ko je bila zaključena prva fizioterapija, ki je bila opravljena takrat, ko je prišla na vrsto. Drugo fizioterapijo v mesecu juniju 2013 sodni izvedenec pripisuje že prej diagnosticiranim kroničnim težavam. Prometna nesreča se je zgodila avgusta 2012, torej je zdravljenje posledic poškodbe trajalo skupno pet mesecev. Pri tovrstnih poškodbah se odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem gibljejo od višine treh povprečnih neto plač v času škodnega dogodka dalje (VSL sodba I Cp 3539/2011, VSL sodba I Cp 3929/2011) oziroma med 1,5 in 1,7 povprečne plače v času sojenja. Že če bi šlo za najblažjo obliko nihajne poškodbe vratu, bi morala odškodnina znašati vsaj 1.493,00 EUR. V obravnavani zadevi ni šlo za tak primer, saj je nihajna poškodba vratne hrbtenice pri tožnici sprožila večje težave. Stroškovna odločitev je napačna glede na uspeh pravdnih strank, ki se v odškodninskih pravdah praviloma ovrednoti ločeno po temelju (v konkretnem primeru je toženka prerekala temelj zahtevka, tožnica pa je po temelju uspela 100%) in po višini, nato pa se glede odmerjenih stroškov pravdnega postopka uporabi metoda proporcionalnega kriterija s pobotanjem.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je v prometni nezgodi z dne 28. 8. 2012 utrpela zvin vratne hrbtenice. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za travmatologijo, je tožnica sprva trpela bolečine srednje intenzivnosti vsaj štirinajst dni oziroma dva do tri tedne, nato pa je trpela še bolečine manjše intenzivnosti, pri čemer so telesne bolečine zaradi obravnavane poškodbe pri tožnici trajale največ dvanajst tednov. Na podlagi tožničine izpovedi in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica med zdravljenjem poškodbe imela nevšečnosti v obliki zdravniških pregledov, rentgenskega slikanja hrbtenice, blaženja bolečin in razgibavanja ter začasne omejitve pri izvajanju običajnih vsakodnevnih opravil, ki jih je zaradi bolečin težje opravljala. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem v znesku 1.200,00 EUR, kolikor je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje, prenizka. Že navedene dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem narekujejo odmero odškodnine za to vrsto škode v celotnem vtoževanem znesku. Odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje (približno 1,2 povprečne neto plače v času sojenja), je sicer v okviru odškodnin, ki jih oškodovanci prejemajo pri najlažjih zvinih vratne hrbtenice (od 1 do 2,7 povprečne neto plače v času sojenja),(1) vendar obravnavni primer s temi primeri ni primerljiv. Od njih odstopa zaradi (za polovico) daljšega bolečinskega obdobja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v izvedenskem mnenju, je imela tožnica že pred poškodbo degenerativno spremenjeno hrbtenico, kar je povzročilo, da so telesne bolečine, ki jih je trpela zaradi obravnavane telesne poškodbe, trajale polovico dlje časa kot pri zdravih osebah. Ob upoštevanju vsega navedenega predstavlja v obravnavanem primeru pravično denarno odškodnino (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ) iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 2.000,00 EUR. S strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino za to vrsto nepremoženjske škode je zato pritožbeno sodišče zvišalo za 800,00 EUR.

6. Zgoraj navedena sprememba sodbe sodišča prve stopnje terja spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in uspeha po višini, za kar se zavzema pritožba, v obravnavanem primeru ni primerno, saj v zvezi z ugotavljanjem temelja niso nastali posebni stroški. Ob upoštevanju navedenega ima tožnica po spremenjeni odločitvi približno 67 % uspeh (od zahtevanega zneska 3.323,31 EUR ji je prisojen znesek 2.223,31 EUR), toženka pa ima približno 33 % uspeh. Stroške tožnice je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi vloženega specificiranega stroškovnika, ob upoštevanju 155. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožnici je priznalo nagrado za postopek v znesku 183,30 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v znesku 169,20 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 22% DDV ter stroške izvedenca v znesku 260,38 EUR,(2) kar znese skupaj 714,83 EUR. Stroške toženke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškov in ob upoštevanju 155. člena ZPP. Toženki je priznalo poštne in administrativne stroške v znesku 20,00 EUR in stroške izvedenca v znesku 260,38 EUR, kar znese skupaj 280,38 EUR. Upoštevajoč novo ugotovljeni uspeh pravdnih strank je tožnica upravičena do povračila 478,94 EUR, toženka pa do povračila 92,53 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici plačati 386,41 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

7. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe.

8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne odločbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče je pregledalo sodno prakso v bazi Ius info in v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, 2010. Op. št. (2): Pri tem (in tudi pri odmeri stroškov, ki jih je imela v zvezi z izvedencem toženka) je pritožbeno sodišče upoštevalo stroške izvedenca, kot izhajajo iz sklepa o izvedenini z dne 17. 6. 2015, ter dejstvo, da sta dokaz z izvedencem predlagali obe stranki.