Jedro

Akt nunkupacije sestavljata izjava oporočitelja, da je določen zapis njegova oporoka in lastnoročni podpis v navzočnosti dveh prič.

Izjava mora biti izrecna. To pomeni, da konkludentna dejanja ne zadoščajo; ne bi bilo, na primer, dovolj, da bi oporočitelj izjavil, naj mu dajo svinčnik, ker bo prebrano oporoko podpisal. Po drugi strani pa zahtevi po izrecnosti izjave ni zadoščeno izključno tedaj, ko jo oporočitelj poda z besedami zakona („To je moja oporoka“). Z njo mora biti potrjena njegova volja napraviti oporoko (animus testandi). V konkretnem primeru, ko je bila sporna listina naslovljena kot oporoka, ko je vsebovala zapis, da oporočiteljica zapušča stanovanje prvemu tožencu (in ne morda daruje ali na drug način prepušča v last) in je bila oporočiteljici glasno prebrana, zatem pa jo je še sama prebrala, je pravilna presoja, da je izjava, da mu želi stanovanje prepustiti, potrditev volje za testiranje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Predmet spora je lastninska pravica na stanovanju v 3. nadstropju večstanovanjske stavbe v M. To stanovanje je po Stanovanjskem zakonu od A. A. odkupila B. B. Po njeni smrti sta ga kot zakonita dediča podedovala vnuka C. C. in D. D., vsak do ½, v zemljiški knjigi pa je zaradi neurejenega stanja vpisana Mestna občina Maribor.

2. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da zapustničina vnuka nista upravičena dedovati spornega stanovanja, ker je le-to s trenutkom zapustničine smrti na podlagi veljavne oporoke postalo njena last, od tretje toženke pa še izstavitev listine, na podlagi katere se bo kot lastnica lahko vpisala v zemljiško knjigo. Trdila je, da je B. B. v letu 1993 glede stanovanja napravila oporoko v njeno korist, saj je kupnino zanj plačala prav tožnica skupaj z možem, ki je bil nečak B. B. 3. Veljavnost oporoke, sestavljene v korist tožnice, ni bila sporna. Pač pa se je prvi toženec zahtevku upiral s trditvijo, da je B. B. v letu 2002 napravila novo pisno oporoko pred pričami, s katero je za dediča postavila njega, vse morebitne prejšnje oporoke, torej tudi tisto, iz katere svojo pravico črpa tožnica, pa je razveljavila. In veljavnost te (poznejše) oporoke je tožnica zanikala; kot predhodno vprašanje je poskušala dokazati njeno neveljavnost in v dveh sojenjih v tem ni uspela. V prvem sojenju je Vrhovno sodišče pravnomočno zavrnilno sodbo, s katero je bila potrjena zavrnilna sodba sodišča prve stopnje, razveljavilo zaradi procesne kršitve v zvezi z dejanskimi ugotovitvami, relevantnimi za presojo pravilnosti akta nunkupacije pri sestavi pisne oporoke B. B. v korist prvega toženca,(1) pritožbeno sodišče pa je nato razveljavilo še sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Tudi v ponovljenem sojenju je bil tožničin zahtevek pravnomočno zavrnjen.

4. Tožnica sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določbe 64. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Trdi, da naj iz listine z dne 28. 2. 2002, naslovljene kot oporoka, ne bi izhajalo razpolaganje s stanovanjem za primer smrti, saj si je oporočiteljica izgovorila pravico dosmrtnega uživanja in tudi vnuku priznala pravico bivanja, kar naj bi pomenilo, da bi šlo lahko tudi za drug enostranski pravni posel ali za darilo kot pravni posel med živimi in ne za oporoko. Poleg tega bi morala oporočiteljica izjaviti, da gre za njeno poslednjo voljo, pa je izjavila le, da želi stanovanje prepustiti vnuku; taka izjava naj ne bi bila dovolj izrecna. Opozarja na razloge odločbe II Ips 142/2011, da je treba pogoje za veljavnost alografske oporoke zaradi preprečitve zlorab razlagati restriktivno in na razloge sodbe II Ips 305/2004, da morajo biti dejanja, ki predstavljajo pogoje za veljavnost tovrstne oporoke hkratna.

5. Prvi toženec je na revizijo odgovoril. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj jo zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Glede alografske oporoke (pisne oporoke pred pričami), ZD v 64. členu določa (1) da lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka in (2) da se priči podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, pri čemer ta pristavek ni pogoj za veljavnost oporoke.

8. Revizijsko sporno je, ali je bil pravilno opravljen akt nunkupacije. Revidentka namreč uveljavlja, da ne, in sicer iz dveh razlogov: ker naj bi bila izjava o tem, da gre za oporoko, premalo izrecna in ker naj ne bi bila podana istočasno z oporočiteljičinim podpisom.

9. Ugotovljeno je bilo: - da je bila listina, naslovljena kot oporoka, pripravljena vnaprej: na podlagi lastnoročnega osnutka oporočnega dediča C. C. jo je na računalnik prepisala in ob tem popravila slovnične oziroma pravopisne napake, ne da bi pri tem posegla v vsebino besedila, E. E.;(2) - da je v navzočnosti dveh oporočnih prič, E. E. in F. F., C. C. oporoko prebral in jo izročil B. B.; - da jo je ta prebrala, izjavila, da želi stanovanje prepustiti vnuku in jo podpisala; - da sta za oporočiteljico oporoko podpisali oporočni priči in - da je bilo stanovanje edini predmet spornega oporočnega razpolaganja.

Na te ugotovitve je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano. Zato so nedovoljene vse tiste revizijske trditve, ki gornje dejanske ugotovitve grajajo, jih dopolnjujejo ali jih poskušajo obiti (na primer, da je vsebina oporoke odraz razumevanja E. E., kakšna naj bi bila volja B. B. in ne resnične volje imenovane).

10. Akt nunkupacije sestavljata izjava oporočitelja, da je določen zapis njegova oporoka in lastnoročni podpis v navzočnosti dveh prič.

11. Revizija pravilno poudarja, da mora biti izjava izrecna. To pomeni, da konkludentna dejanja ne zadoščajo; ne bi bilo, na primer, dovolj, da bi oporočitelj izjavil, naj mu dajo svinčnik, ker bo prebrano oporoko podpisal.(3) Po drugi strani pa zahtevi po izrecnosti izjave ni zadoščeno izključno tedaj, ko jo oporočitelj poda z besedami zakona („To je moja oporoka“). Z njo mora biti potrjena njegova volja napraviti oporoko (animus testandi). V konkretnem primeru, ko je bila sporna listina naslovljena kot oporoka, ko je vsebovala zapis, da oporočiteljica zapušča stanovanje prvemu tožencu (in ne morda daruje ali na drug način prepušča v last) in je bila oporočiteljici glasno prebrana, zatem pa jo je še sama prebrala, je pravilna presoja, da je izjava, da mu želi stanovanje prepustiti, potrditev volje za testiranje.

Vsebina, ki se nanaša na pravico oporočnega dediča do (takojšnje) uporabe stanovanja in na njegovo dolžnost dovoliti uporabo le-tega oporočiteljici, na to presojo ne vpliva. Je le dodatek, ki ob gornjih ugotovitvah na pravno kvalifikacijo sporne listine ne more vplivati.

12. Materialnopravno zmotno je tudi stališče, da je akt nunkupacije neveljaven, ker izjava iz prejšnje točke ni bila podana istočasno s podpisom oporoke. Zahteva po tako strogi obličnosti bi bila pretirana, neživljenjska (lahko celo težko izvedljiva). Podpis oporoke in izjava morata biti časovno in prostorsko povezana, ker je testiranje enoten akt, čeprav je zanj potrebno več kot eno dejanje(4) (in sicer izjava in podpis oporočitelja in podpis prič(5)), ta povezava pa obstoji tudi, če si dejanja neposredno sledijo.

13. Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): S sklepom II Ips 49/2011. Op. št. (2): Nastanek takega zapisa še ne predstavlja enega od aktov testiranja, zato ni pomembno, kdaj je nastal in kdo ga je sestavil; bistveno je le, da v času testiranja obstaja (glej Gavella, N., Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 2000, str. 172). Lahko ga sestavi tudi oporočna priča ali oporočni dedič (glej Zupančič, K. in Žnidaršič, V., Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, stran 130).

Op. št. (3): Glej Gavella, N., Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 2000, stran 172. Op. št. (4): Prav tam.

Op. št. (5): Kreč, M. in Pavlič, Đ., Nasljedno pravo, Zagreb 1964, stran 206.