Jedro

Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe je upravni akt procesne narave, ki se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, je s sklepom, številka 069122-3902/2007 1215 (povezava 35600/0113/98 0602 01), z dne 5. 5. 2009, odločilo, da se upravna izvršba, dovoljena s sklepom gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, št. 069122-3092/2007 1215 (povezava 35600/0113/98 0602 01) z dne 4. 3. 2008, ne odloži. Odločitev je prvostopni upravni organ pojasnil z ugotovitvijo, da je bila s sklepom z dne 4. 3. 2008 dovoljena izvršba odločbe urbanistične inšpektorice, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Celje, Izpostava ..., številka 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998, ki je postala izvršljiva 24. 12. 1998. S slednjo odločbo je bilo investitorju A. naloženo, da mora do dne 23. 12. 1998 odstraniti leseni objekt tlorisnih dimenzij 9,20m x 4,20m, z zidanim vetrolovom tlorisnih dimenzij 5m x 1,3m, na zemljišču s parc. št. 1095/96 k.o. ..., ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. V 2. točki sklepa z dne 4. 3. 2008 je bilo določeno, da je B.B. s.p. dolžan odstraniti predmetni objekt ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške, v naknadnem roku do 30. 8. 2008. Sklep je pooblaščenec prejel 5. 3. 2008 in se zoper njena ni pritožil, zato je postal pravnomočen s potekom odrejenega roka 21. 3. 2008, dne 31. 8. 2008 pa tudi izvršljiv.

Prvostopni upravni organ je v nadaljevanju pojasnil, da je tožnik po izdaji obvestila o datumu izvršbe, s pisno vlogo zaprosil za odložitev izvršbe in preklic naroka za prisilno izvršitev, ki je bila določena za 6. 5. 2009, ob 8 uri. V predlogu je navedel okoliščine izdaje odločbe investitorju in pojasnil, da zavezanec v času gradnje ni bil lastnik objekta, ter s kakšnimi težavami se je soočal v postopku pridobivanja dokumentacije, s katero je želel dokazati, da je sporna gradnja legalna. Prav tako je navedel, da je podal predlog za obnovo postopka v predmetni zadevi in da je zadeva trenutno v fazi upravnega spora, na Upravnem sodišču RS, Oddelek v Celju. Vložil je tudi tožbo pri Okrajnem sodišču v Celju zoper Občino Zreče, na dopustitev odmere stavbnega zemljišča za sporni objekt ter izstavitev listine za prenos lastninske pravice nanj, proti plačilu vrednosti tega zemljišča. Objekt je legalna gradnja, saj si A. črne gradnje ne bi niti zamislil, kaj šele izvedel. Objekt stoji na zemljišču, ki je določeno za gradnjo počitniških kapacitet in ustreza vsem kriterijem sodobne gradnje in za to območje predpisanim posebnim kriterijem, zato so podani vsi pogoji za odlog izvršbe do dokončanja pričetih upravnih in sodnih postopkov.

Prvostopni upravni organ se je v nadaljevanju skliceval na določbo 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05 in 105/2006 - v nadaljevanju ZUP) in pojasnil, da je 4. 5. 2009 zavezanec gradbeni inšpektorici predložil odločbo, št. 3351-9/81-2/4 z dne 30. 4. 1998, s katero je Skupščina Občine Slovenske Konjice, Oddelek za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve izdala gradbeno dovoljenje za izvedbo pripravljalnih del ... – stanovanjskega objekta ... na parc. št. 1095/3 del k.o. ... Gradbena inšpektorica je 5. 5. 2009 ponovno opravila kontrolni pregled in ugotovila, da obveznost, ki je bila določena z odločbo, številka 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998, ni bila izpolnjena, da objekt še vedno stoji in da ni vzpostavljeno prvotno stanje, kot je bilo naloženo. V konkretni zadevi B.B. tudi ni predložil dokazila, da bi bilo vloženo izredno pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, to je inšpekcijsko odločbo, niti pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi. Res je, da je zavezanec pri Upravnem sodišču vložil tožbo v zadevi izdanega sklepa, s katerim je gradbeni inšpektor zavrnil zahtevo za obnovo inšpekcijskega postopka. Kriterij verjetnosti nastanka nepopravljive škode je za odlog pomemben, vendar B.B. sploh ni izkazal razloga za težko popravljivo škodo. Po temeljitem pregledu dokumentacije namreč ni nikjer razvidno, da naj bi bil zgrajeni objekt legalen, saj predložena odločba, številka 3351-9/81-2/4 z dne 30. 4. 1998, to je gradbeno dovoljenje za izvedbo pripravljalnih del pri gradnji ... – stanovanjskega objekta ... na parc. št. 1095/3 del k.o. ..., dokazuje le to, da je bila izdano za pripravljalna delo za pripravo gradbišča. Vse kar to gradbeno dovoljenje dovoljuje je postavitev in ureditev gradbišča, skupaj z gradbiščnimi objekti pomembnimi za delo na gradbišču, te objekte pa je treba po končani gradnji odstraniti. Tudi tožba vložena pri Okrožnem sodišču v Celju, ki naj bi dokazovala legalnost gradnje, v inšpekcijskem postopku ne predstavlja novega dokumenta. Tudi ti dokumenti so bilo obravnavani v postopku izdaje inšpekcijske odločbe v letu 1998 in v postopku pritožbe zoper inšpekcijsko odločbo. Tudi Ministrstvo za okolje in prostor je ugotovilo, da ti dokumenti legalnosti ne dokazujejo, saj je obravnavani objekt nedvomno nelegalna gradnja. Iste dokumente je zavezanec navajal in prilagal tudi v zahtevi za obnovo postopka izdaje inšpekcijske odločbe v avgustu 2008. Gradbeni inšpektor je zahtevo za obnovo postopka s sklepom zavrgel iz razloga, ker ni bilo novih dejstev ugotovljenih po izdaji inšpekcijske odločbe. Tudi pritožbo zavezanca zoper ta sklep je Ministrstvo za okolje zavrnilo. Zavezanec je sicer celo po vložitvi pritožbe zoper inšpekcijski sklep dostavil aneks z dne 19. 8. 2008, k pogodbi o nakupu zemljišča sklenjeni 14. 12. 2006, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je objekt legalen, glede na v aneksu zapisano izjavo prodajalca o tem. Takšna izjava v nakupni pogodbi seveda ne vpliva na legalnost ali nelegalnost objekta, zato je ministrstvo pritožbo zavrnilo.

Gradbena inšpektorica je pojasnila tudi, da na drugačno odločitev ne more vplivati niti namera legalizacije objekta, ker ne predstavlja razloga za odložitev prisilne izvršbe inšpekcijske odločbe. Ob vsem tem pa je iz dokumentov pridobljenih na Občini Zreče nedvomno razvidno, da zemljišče, na katerem stoji obravnavani objekt, leži v območju namenjenem gozdnim površinam in ne zazidljivim površinam, torej za obravnavani objekt po samem zakonu gradbenega dovoljenje sploh ni mogoče izdati. Nedvomno gre za nelegalno gradnjo zgrajeno v nezazidljivem območju, celo v naravi in v območju gozdnih površin, ki bi jo moral zavezanec odstraniti že v naknadnem določenem roku do konca avgusta lanskega leta. Zato je nemogoče zatrjevati kakršnokoli škodo, ki naj bi z odstranitvijo objekta nastala zavezancu, celo nasprotno, objekt s svojem obstojem povzroča škodo v naravi.

Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo št. 0612-309/2008-10 z dne 17. 6. 2009 odločilo, da se pritožba B.B. zavrne in v 2. točki zahtevo za povrnitev pritožbenega postopka zavrnilo.

Tožnik v tožbi navaja, da je po kupni pogodbi z dne 14. 12. 2006 in aneksu k tej pogodbi z dne 19. 8. 2008, postal lastnik objekta na parc. št. 1095/143 (pred parcelacijo 1095/96 in še prej 1095/3) k.o. ..., ki je v zemljiški knjigi vpisan pod identifikacijsko številko ..., nestanovanjska raba v izmeri 33,08 m2 in vpisan pri vl. št. ... k.o. ... Stoji na zemljišču, ki je v lasti Občine Zreče. Objekt je vrisan v zazidalnem načrtu za ..., pod št. ... Pri iskanju gradbenega dovoljenja se je tožnik soočal s hudimi težavami, saj je ta objekt leta 1998, na podlagi odločbe tožene stranke 35600/0113/98 0602 01, nenadoma postal črna gradnja. Tožnik je pred nakupom objekta dobil zagotovila odgovornih oseb Občine Slovenske Konjice, A. in B., da je bil objekt zgrajen legalno. Hkrati je imel zagotovila, da bo objekt, tudi če se ne bi našli dokumenti, možno legalizirati, po tem ko bi postal lastnik zemljišča, ki pa se je vračalo v denacionalizacijskem postopku. Tožnik je denacionalizacijskemu upravičencu, od katerega je kupil 8 ha gozdov v neposredni bližini tega objekta, plačal tudi kupnino za 10 arov zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, vendar je zemljišče na katerem stoji objekt, glede na odločbo iz leta 1998, ki je objekt opredeljevala kot črno gradnjo, bilo po planskih dokumentih obravnavano kot nezazidano stavbno zemljišče, na katerem je imela Občina Zreče predkupno pravico, ki jo je tudi uveljavila. Zato je tožnik začel pogajanje z lastnico zemljišča, ki pa je postavljala nemogoče pogoje, zato do nakupa ni prišlo. Izvršitev sicer pravnomočne odločbe se odložila najprej za čas denacionalizacijskega postopka, kasneje pa še na predlog tožnika, da bi se mu omogočila legalizacija objekta, za kar bi bil pogoj lastništvo, ali vsaj stavbna pravica na funkcionalnem zemljišču objekta, česar pa mu občina kljub dogovoru ni omogočila. Zaradi tega je tožnik pri Okrožnem sodišču v Celju v smislu določb v času gradnje veljavnega ZTLR vložil tožbo na dopustitev odmere in izstavitev zemljiškoknjižne listine za pridobitev lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču, hkrati pa začel iskati listine, s katerimi naj bi dokazal legalnost gradnje. Šele v Zgodovinskem arhivu je ugotovil, da je bil objekt najprej zgrajen za potrebe pisarne in skladišča, kasneje pa preurejen v bungalov. Našel je potrdilo za gradnjo stanovanjskega provizorija in gradbeno dovoljenje za gradnjo ... in gradbeno dovoljenje za pripravljalna dela za gradnjo ..., ki zajema tudi objekt za pisarno in skladišče, čemur je bil sporni objekt spočetka namenjen in je bil v zazidalnem načrtu vrisan kot objekt številka ...

Tožnik je že po pridobitvi potrdila Občine Slovenske Konjice 351/A-277/82-2/4 z dne 10. 8. 1982 predlagal obnovo postopka, zadeva pa se sedaj nahaja na Upravnem sodišču. Dne 28. 4. 2009 je tožnik v Zgodovinskem arhivu v Celju pridobil odločbo Občine Slovenske Konjice, št. 351-9/81-2/4 z dne 30. 4. 1982 in gradbeno dovoljenje, številka 351-9/81-2/4 z dne 30. 4. 1981, kasneje pa še zazidalni načrt za ..., ki se je pri Občini Zreče prikrival. Dne 30. 4. 2009, torej manj kot osem pred predvideno izvršitvijo odločbe in tik pred prvomajskimi prazniki, je pooblaščenec tožnika prejel obvestilo o predvideni odstranitvi objekta, ki naj bi se izvršila 6. 5. 2009. Tožnik je ukrepal takoj in podal predlog za odložitev izvršbe in preklic naroka. Svoj predlog je 5. 5. 2009 dopolnil. Prav tako je zaradi najdenih listih, ki so dokazovale legalnost zgrajenega objekta, podal dne 5. 5. 2009 ponovni predlog za obnovo postopka in ga istega dne neposredno vložil pri prvostopnem organu ter dne 15. 5. 2009 še dopolnil. Objekt je bil kljub vsemu odstranjen, tožniku pa zaradi praznikov in prekratkega roka ni bilo omogočeno niti, da bi rešil kar bi se rešiti dalo. V tožbi navaja razloge za takšno naglico in pojasnjuje, da je predlagal odlog izvršbe na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP. Po tej določbi se izvršba izjemoma odloži, v kolikor je vloženo pravno sredstvo in zavezanec izkaže, da bi mu z izvršitvijo nastala nepopravljiva škoda. V svojem predlogu za odlog izvršbe je navedel, da je bilo toženi stranki znano, da je vložil predlog za obnovo postopka, kateremu je priložil nova listinska dokazila, ki dokazujejo legalnost gradnje in hkrati tudi povedal, da je vložil tožbo za določitev funkcionalnega zemljišča k svojemu objektu in prenos lastništva nanj skladno z v času gradnje veljavnimi pravnimi predpisi, kar bi mu omogočilo ponovno pridobitev gradbenega dovoljenje in bi se izognil iskanju dokumentacije v zgodovinskem arhivu. Objekt je bil po njegovem mnenju odstranjen preuranjeno in v nasprotju z določbo tretjega odstavka 293. člena ZUP. Zato je vsekakor zainteresiran, da se njegovi tožbi ugodi, saj predvideva, da bo za legalno in neupravičeno odstranjeni objekt prejel ustrezno odškodnino, še bolj pa se bo zavzemal za vzpostavitev prvotnega stanja. Vsekakor pa ugodna odločba predstavlja pogoj, da mu ne bi bili naloženi stroški odstranitve, ki verjetno ne bodo majhni.

Tožnik je seveda izkazoval tudi nepopravljivo škodo. Objekt je stal in svojemu namenu služil do rušitve. Nenadoma ga je bilo potrebno porušiti, ne da bi bili izpolnjeni osnovni pogoji, torej odločeno o izrednem pravnem sredstvu in predlogu za odlog izvršbe. Nenazadnje je tudi jasno, da bi tožnik o pridobitvi lastništva na funkcionalnem zemljišču, za kar se je prizadeval in vložil tožbo, lahko objekt, četudi ne bi bil legalno zgrajen, še vedno legaliziral. Tožnik ni kriv niti za sodne, niti za upravne zaostanke. V kolikor bi postopki, tako na sodiščih, kot na upravnih organih, tekli hitreje, se ne bi trudil z dokazovanjem legalne gradnje svojega objekta, ampak bi imel lastništvo na funkcionalnem zemljišču in bi z bistveno manj truda in podobnimi stroški izposloval gradbeno dovoljenje. V vsakem primeru je objekt dokler je stal, imel veliko vrednost. Predlaga, da sodišče ponujene dokaze dopusti in izvede in ugotovi, da sta tako prvostopna, kot drugostopna odločba nezakoniti. Predlaga njuno odpravo in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010- v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeni določbi pomenita, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe upravni akt procesne narave. S predlogom za odložitev izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom o njeni dovolitvi št. 069122-3092/2007 1215 (povezava 35600/0113/98 0602 01) z dne 4. 3. 2008, je tožnik želel doseči začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka iz razlogov po tretjem odstavku 293. člena ZUP. Upoštevaje določbo prvega in drugega odstavka 226. člena ZUP, ki določata, da se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, oziroma se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo, gre v obravnavanem primeru za institut, o katerem se odloča s sklepom. Izpodbijani sklep, št. 069122-3902/2007 1215 (povezava 35600/0113/98 0602 01) z dne 5. 5. 2009, se tako nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Tako odločitev je vseboval izvršilni naslov, odločba urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Celje, Izpostava ..., št. 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998, v kateri je bilo investitorju A., naložena odstranitev lesenega objekta tlorisnih dimenzij 9,20m x 4,20m, z zidanim vetrolovom tlorisnih dimenzij 5m x 1,3m, na zemljišču s parc. št. 1095/96 k.o. ..., ter vzpostavitev v prejšnje stanje.

Iz tožbenih navedb nadalje ni razvidno, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal tožnikovo obveznost in s tem posegal vanjo. Prav tako iz določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila odložitev izvršbe pravica zavezanca, saj se izvršba odloži le izjemoma, če so za to izpolnjeni zahtevani pogoji ( Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009).

Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v tožnikov pravni položaj, niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami, da je sporen objekt zgrajen legalno, opozarja, da gre za navedbe, ki se nanašajo na (pravilnost) odločbe urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Celje, Izpostava ..., št. 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998, torej na akt, ki v postopku izvršbe predstavlja izvršilni naslov in ga zato v tem postopku ni več mogoče vsebinsko izpodbijati. Po tožbenih navedbah tožeča stranka inšpekcijsko odločbo, št. 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998, tudi dejansko izpodbija v postopku z izrednim pravnim sredstvom ter s tem postopkom povezanim upravnim sporom, ki v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil zaključen, kar pomeni, da na samo odločitev v sporni zadevi ne more vplivati.

Sodišče je iz navedenih razlogov, v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ki ga je opravilo na podlagi 36. člena ZUS-1, ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zoper sklep s katerim prvostopni upravni organ ni odložil izvršbe zavrglo, kar je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso tako Upravnega sodišča, kot Vrhovnega sodišča RS.

K 2. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.