Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri ni naveden niti odpovedni razlog (poslovni, razlog nesposobnosti, krivdni), je nezakonita.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot vodja finančne službe s prokuro ter vodja kadrovske službe, torej kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ne pa kot poslovodna oseba. Med osebe s statusom poslovodnih oseb spada uprava pri delniški družbe (246. člen ZGD) ter poslovodja oz. direktor (eden ali več) pri družbi z omejeno odgovornostjo (449. člen ZGD), ne pa prokurist, ki nima položaja zakonitega zastopnika družbe, pač pa je le njen pooblaščenec. Za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki niso poslovodne osebe, ne velja določba 72. člena novega ZDR, ki ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami, v kateri lahko stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.11.2003 in odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne

29.2.2004 ni prenehalo in še vedno traja. Glede na to je toženi stranki naložilo, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1.3.2004, jo pozove nazaj na delo in ji izplača plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega plačilnega dne dalje do plačila ter za tožnico plača vse davke in prispevke v skladu z zakonom, vse v 8 dneh. S sklepom je sodišče zavrglo tožbo za plačilo zneska 2.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 dalje do plačila, odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku

117.425,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da med strankama ni sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi podpisana pred uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), pa vendarle velja glede na določbo 233. čl. novega ZDR. V nadaljevanju se sklicuje na 72. čl. novega ZDR o možnosti drugačnega dogovora strank o prenehanju delovnega razmerja (oz.

pravilno: prenehanja pogodbe o zaposlitvi). Ta izjema pomeni, da lahko delodajalec v določenih primerih odpove delovno razmerje tudi drugače, npr. brez navedbe razloga. Izjema je dopustna za pogodbeno razmerje s poslovodnimi osebami. Definicije tega pojma novi ZDR nima, zaradi česar jo je potrebno iskati v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93 - 139/2004 oz.

UPB-1, Ur.l. RS št. 15/2005). Tožnica je bila očitno poslovodna oseba, saj je bila prokuristka tožene stranke. Glede na to ni razloga, da sodišče v konkretni zadevi ne bi dopustilo uporabe

72. čl. novega ZDR. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se ta člen ne nanaša na že sklenjene pogodbe o zaposlitvi od uveljavitve zakona dalje. Tega pa po mnenju tožene stranke ZDR ne predpisuje, saj se uporablja za vsa razmerja, ki so bila sklenjena tudi pred njegovo uveljavitvijo. Sodišče prve stopnje dejstva uporabe 72. čl. novega ZDR tudi ni pojasnilo, zaradi česar je sodba očitno pomanjkljiva. Zmotno je stališče sodišča, da dogovor o prekinitvi obstoječega delovnega razmerja, ki sta ga stranki sklenili v pogodbi o zaposlitvi pred letom 2003 ni bil dopusten. Pri tem tožena stranka poudarja, da je bila tožnica poslovodna oseba in navedeno dejstvo utemeljuje z določbami 9.,

32., 33. in 35. čl. ZGD. Ker je iz izpodbijane sodbe mogoče sklepati, da je sodišče štelo, da tožnica ni bila poslovodna oseba, je v tem delu sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje oz., ker sodba v tem delu nima ustrezne razlage, bistveno kršilo določbe postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami o bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi bile podane v tem, da izpodbijana sodba nima vseh odločilnih razlogov. To enostavno ne drži, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zadosti obsežno in natančno navedlo razloge za svojo odločitev. V nekaterih delih obrazložitve sicer res ni navedlo natančnejših pojasnil za svoja stališča, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj so razlogi o odločilnih dejstvih podani, prav zaradi tega pa je sodbo mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožene stranke o tem, da je bilo že pred uveljavitvijo novega ZDR mogoče pri poslovodnih delavcih in delavcih s posebnimi pooblastili v njihovih pogodbah o zaposlitvi predvideti tudi nekatera odstopanja od pravil delovnega prava. Pogodba sicer ni smela biti v nasprotju s pravili delovnega prava, vendar sta stranki lahko pristali na določene razlike, ki so se največkrat pokazale prav pri prenehanju opravljanja funkcije poslovodnega delavca oz. delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, pri prenehanju delovnega razmerja in pri odpravnini. Stranki sta lahko sklenili pogodbo (sporazum), ki ni bila v nasprotju z veljavnimi predpisi, in v kateri je ob določenih pogojih bila že v naprej predvidena tudi možnost prenehanja delovnega razmerja, saj je v takem primeru šlo za pravno podlago, ki je temeljila na sporazumu med strankama. Navedeno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbah VIII Ips 90/2000 z dne 30.1.2001, VIII Ips 86/2000 z dne

16.2.2001 in VIII Ips 106/97 z dne 11.11.1997. Kljub tej načelni možnosti nekoliko drugačnega urejanja medsebojnih razmerij v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti, da sta stranki s pogodbo o zaposlitvi z dne 26.11.2001 (sklenjeno še pred uveljavitvijo novega ZDR) drugače uredili medsebojne pravice in obveznosti, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja.

Iz 10. čl. pogodbe o zaposlitvi sicer izhaja, da "obojestranski odpovedni rok znaša 3 mesece" in da "mora biti odpoved pisna", vendar pa navedena določba še ne pomeni in predstavlja posebnega in izrecnega dogovora o drugem načinu prenehanja delovnega razmerja, kot je izhajal iz pozitivne zakonodaje. Navedeni člen namreč govori le o odpovedi in obojestranskem odpovednem roku ter pogoju, da je odpoved pisna, ničesar pa ne govori o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako iz te določbe ne izhaja, kdaj (v katerih primerih) naj bi odpoved sploh prišla v poštev oz.

kdaj naj bi bila sploh dopustna. To pa bi morali stranki pogodbe izrecno predvideti. Ni mogoče zagovarjati stališča tožene stranke, da gre v takšnem primeru za možnost odpovedi že v skladu s 333. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l. RS št. 83/2001), oz. enako določbo prejšnjega 358. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) o odpovedi trajnih dolžniških razmerij. Takšno tolmačenje bi namreč povsem spregledalo tedanjo pozitivno ureditev in izrecno določene ter predvidene razloge za prenehanje delovnega razmerja, od katerih pa, kot rečeno, so bili v primeru poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi dovoljena nekatera sporazumno dogovorjena odstopanja; vendar vselej javno opredeljena in določena. V primeru predvidene odpovedi izven zakonskih določb sta morali torej stranki točno določiti, v katerih primerih in situacijah sploh pride v poštev.

Vsekakor pa je po 1.1.2003 potrebno za presojo v konkretni zadevi upoštevati določbo novega ZDR. Konkretna odpoved pogodbe o zaposlitvi je datirana s 27.11.2003, to je že v času veljavnosti novega ZDR, pri čemer se tudi postopek v zvezi s to odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pričel še pred 1.1.2003. To glede na 233. čl. novega ZDR pomeni, da se postopek v zvezi z odpovedjo ne dokonča po prejšnjih predpisih, temveč zanj velja le sedaj veljavna zakonodaja.

V zvezi s tem pa je pomembno, da se pogodba o zaposlitvi med strankama ne nanaša na pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo, saj to tožnica enostavno ni. Osebe, glede katerih je v skladu z

72. čl. novega ZDR dovoljen odmik od temeljnega načela delovnega prava, da je svobodna pogodbena volja strank v pogodbi o zaposlitvi omejena s kogentnimi minimalnimi delovno pravnimi normami, so le poslovodne osebe in še to samo, kadar sklepajo pogodbo o zaposlitvi na strani delojemalca zaradi opravljanja poslovodnega dela. Katere osebe imajo status poslovnih oseb urejajo predpisi s področja statusnega prava, in sicer za področje gospodarstva ZGD. V skladu z 9. čl. ZGD se za poslovodstvo štejejo osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščene, da vodijo njene posle. Pri delniški družbi je to uprava (246. čl. ZGD), pri družbi z omejeno odgovornostjo pa eden ali več poslovodij oz. direktorjev (449. čl. ZGD). Med te osebe ne spada prokurist. Le-ta po ZGD ni opredeljen kot oseba, ki vodi posle družbe. Njegov položaj je določen v 4. poglavju ZGD, z naslovom "zastopanje (družbe)". Prokurist nima položaja zakonitega zastopnika družbe, pač pa je le njen pooblaščenec.

Tudi obseg zakonitih pooblastil prokurista po 35. čl. ZGD se nanaša le na materialnopravna in ne na procesna dejanja (za ta dejanja rabi posebno pooblastilo).

V zvezi s krogom oseb, za katere lahko velja 72. čl. novega ZDR je treba upoštevati tudi določbo 3. odst. 18. čl. ZDR, ki v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo predvideva, da takrat nastopa v imenu delodajalca organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le-tega ni, pa lastnik. Pri družbi z omejeno odgovornostjo pri sklepanju takšne pogodbe na strani delodajalca ne nastopa direktor te družbe, temveč drug organ. Določba 72. čl. novega ZDR se torej ne nanaša tudi na delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, sicer pa novi ZDR ne ureja več delovnega položaja teh oseb (razen izjeme - 157. čl. ZDR), kar se nekoliko razlikuje tudi od sedanje poslovne prakse in ureditve v kolektivnih pogodbah, v zvezi z osebno veljavnostjo teh kolektivnih pogodb (npr. 2. odst. 3. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97 - 113/2002).

Iz pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni bila poslovodna oseba, kar glede na navedeno pravno podlago izhaja predvsem iz tega, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu vodje finančne službe ter vodje kadrovske službe s prokuro in da je pogodbo o zaposlitvi z njo podpisal direktor tožene stranke. To obenem pomeni, da po

1.1.2003 za tožnico niso mogle več veljati (tudi če bi bile določno navedene) posebnosti oz. drugačna ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali drugačni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot to velja za običajnega delavca. Tudi v primeru, če bi stranki jasno in določno opredelili, kdaj in v katerih primerih je mogoče tožnici odpovedati pogodbo o zaposlitvi, bi takšna določba po 1.1.2003 torej ne prišla več v poštev za tožnico, ki ni imela statusa poslovodne osebe pri toženi stranki. Sicer pa je potrebno pojasniti, da 72. čl. novega ZDR določa le drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa drugačen način oz. druge razloge za redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar je le eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi - 75. čl. ZDR), kot jih določa zakon. Sploh pa pogodbe o zaposlitvi ni mogoče odpovedati le z odpovedjo brez opredelitve odpovednega razloga (poslovnega, razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga).

Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 27.11.2003 (ki niti ni imela navedenega odpovednega razloga) in s posledicami takšne odločitve. Nasprotne pritožbene navedbe so glede na zgornja pojasnila neutemeljene, zaradi česar in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa je priglasila tožnica. Te stroške nosi sama, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in za sam spor ni bil potreben (1. odst. 155. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).