Jedro

Če je inšpektorat (prekrškovni organ) vodil vzporedno oziroma ločeno dva postopka - postopek inšpekcijskega nadzora in prekrškovni postopek, odprava odločbe inšpektorata iz prvega postopka ne vpliva na obstoj prekrška.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Inšpektorat RS za delo (v nadaljevanju inšpektorat) je s plačilnim nalogom, št. 029555/C, z dne 17. 12. 2009 zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 229. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) pravni osebi G. d. o. o. izrekel globo v višini 3.000,00 EUR. Istega dne je zaradi prekrška po četrtem odstavku 229. člena ZDR v zvezi z 2. točko prvega odstavka 229. člena ZDR s plačilnim nalogom, št. 029556/C, izrekel globo v višini 450,00 EUR tudi odgovorni osebi pravne osebe S. H. Okrajno sodišče v Ormožu je zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil zagovornik storilcev Z. K., odvetnik v Mariboru, kot neutemeljeno zavrnilo.

2.

Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da bi inšpektorat moral slediti pobudi zagovornika z dne 5. 7. 2012 in sodišču predlagati odpravo izpodbijane sodbe, saj se ta opira na razveljavljeno odločbo inšpektorata, zaradi česar so bile materialne določbe ZP-1 kršene glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bil začet postopek o prekršku, prekršek. Sodišče je v izpodbijani sodbi sledilo ugotovitvam inšpektorata iz odločbe z dne 21. 12. 2008 in plačilnih nalogov, ki sta bila izdana zaradi neupoštevanja te odločbe. Ker je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju ministrstvo) odločbo z dne 21. 12. 2008 razveljavilo, je sodišče s tem, ko je sledilo ugotovitvam inšpektorata, ki je odločal na prvi stopnji, napačno uporabilo določbe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se postopek zoper storilca ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema in njunemu zagovorniku. Zagovornik se v odgovoru z dne 4. 2. 2013 pridružuje navedbam iz zahteve in dodaja, da bi moralo sodišče oziroma prekrškovni organ prekiniti postopek do pravnomočnosti odločitve o vloženi pritožbi zoper odločbo inšpektorata z dne 21. 12. 2008. B.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo pri pravni osebi G. d. o. o. v letu 2009 opravljenih več inšpekcijskih pregledov zaradi nadzorstva nad spoštovanjem delovnopravne zakonodaje. Pri pregledu z dne 7. 12. 2009 je bilo ugotovljeno, da J. D. pri navedeni pravni osebi od svoje upokojitve z dne 30. 6. 2008 dalje na podlagi podjemne pogodbe opravlja dela referenta korespondenta v komerciali. Ker naj bi bili pri J. D. podani vsi elementi delovnega razmerja, je Inšpektorat RS za delo kot prekrškovni organ ocenil, da sta podjemni pogodbi, na podlagi katerih je J. D. v letih 2008 in 2009 opravljala delo, nezakoniti, ter je pravni osebi in njeni odgovorni osebi s plačilnima nalogoma z dne 17. 12. 2009 izrekel globo zaradi storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 229. člena ZDR oziroma po četrtem odstavku istega člena. Na podlagi ugotovitve, da so podjemne pogodbe nezakonite, je isti inšpektorat, tokrat v vlogi inšpekcijskega organa, dne 7. 12. 2009 pravni osebi izrekel ustno prepoved opravljanja delovnega procesa za J. D. (prvi odstavek 18. člena Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID) v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 17. člena ZID). V skladu z drugim odstavkom 18. člena ZID je bila dne 21. 12. 2009 izdana še pisna odločba inšpektorata (št. 06120-198/2009). Iz slednje odločbe sicer res izhaja, da je bila izdana dne 21. 12. 2008, vendar je glede na datume inšpekcijskih pregledov in glede na ostale podatke v spisu jasno, da je pravilni datum odločbe 21. 12. 2009. Glede na podatke v spisu sta bila tako na podlagi ugotovitev ob inšpekcijskih pregledih v letu 2009 vzporedno vodena dva postopka – postopek inšpekcijskega nadzora in prekrškovni postopek.

5. V postopku inšpekcijskega nadzora je bila vložena pritožba zoper odločbo inšpektorata z dne 21. 12. 2009. Ministrstvo je na podlagi ugotovitve, da je podjemna pogodba v konkretni zadevi predstavljala pravno podlago za opravljanje dela J. D. in da inšpektorat ni imel podlage za ukrepanje po 17. členu ZID, z odločbo 0610-4/2010 z dne 19. 3. 2010 pritožbi ugodilo in odpravilo odločbo inšpektorata z dne 21. 12. 2009. Zoper plačilna naloga z dne 17. 12. 2009, ki sta bila izdana v prekrškovnem postopku, pa je zagovornik storilcev vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je sodišče z izpodbijano sodbo z dne 25. 5. 2012 kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo ugotovitvam inšpektorata iz odločbe z dne 21. 12. 2008 (pravilno 21. 12. 2009) in plačilnih nalogov, ki sta bila izdana zaradi neupoštevanja te odločbe. Ker je ministrstvo odločbo inšpektorata razveljavilo, je sodišče s tem, ko je sledilo ugotovitvam inšpektorata, ki je odločal na prvi stopnji, po presoji vrhovnega državnega tožilca napačno uporabilo določbe materialnega prava glede vprašanja, ali je očitano dejanje prekršek.

7. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da plačilna naloga z dne 17. 12. 2009 nista bila izdana zaradi neupoštevanja odločbe inšpektorata z dne 21. 12. 2009, temveč v prekrškovnem postopku, ki ga je inšpektorat (prekrškovni organ) vodil vzporedno oziroma ločeno od postopka inšpekcijskega nadzora (gl. 4. tč. obrazložitve). Trditve vrhovnega državnega tožilca, ki tem ugotovitvam nasprotujejo, tako nedovoljeno posegajo v postopku ugotovljena dejstva, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Zmotna je tudi nadaljnja izpeljava vrhovnega državnega tožilca, s katero utemeljuje očitek kršitve materialnih določb zakona (1. točka 156. člena ZP-1). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče samo presojalo, ali so bili pri opravljanju dela J. D. izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR oziroma ali je podjemna pogodba v konkretnem primeru predstavljala ustrezno pravno podlago za opravljanje dela. Ker se izpodbijana sodba torej ne opira na odločbo inšpektorata z dne 21. 12. 2009, ki je bila na podlagi vložene pritožbe v postopku inšpekcijskega nadzora odpravljena, očitana kršitev kazenskega zakona ni podana.

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).