Jedro

Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga odstrani v izvorno državo Ljudsko demokratično republiko Alžirijo. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik dne 22. 4. 2026 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal je, da je iz izvorne države odšel zaradi ekonomskih in socialnih razlogov.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje izključno z ekonomskimi in socialnimi razlogi ter osebnimi težavami v izvorni državi. Ugotavlja, da tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi vseh izjav, ki jih je podal v postopku kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja in niti ne z razlogi resne škode. Svojo prošnjo utemeljuje z navedbami o splošno slabih ekonomskih in socialnih razmerah v izvorni državi, omejenih možnostih zaposlitve, odsotnosti zagotovljenega delovnega mesta po zaključeni izobrazbi, potrebi po osebnih poznanstvih za pridobitev zaposlitve, nizkimi dohodki ter z zatrjevanimi konflikti z družino njegovega dekleta, ki naj bi se postopoma stopnjevali od verbalnih sporov do fizičnih obračunov. Navedbe o splošnih ekonomskih in socialnih razmerah kot so nizke plače, težave pri iskanju zaposlitve in odsotnost avtomatično zagotovljenih delovnih mest po zaključeni izobrazbi ne morejo predstavljati relevantnega razloga za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi z navedbami o zaposlitvi tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sam navajal, da je zaključil srednjo in strokovno izobrazbo za elektrotehnika, kar pomeni, da mu je bila v izvorni državi omogočena izobrazba in osnovna integracija v izobraževalni sistem. Kljub temu je zaposlitev v tovarni prostovoljno zapustil potem, ko je bil premeščen na drugo delovno mesto v okviru istega delovnega procesa. Iz njegovih navedb ne izhaja, da bi izkoristil pravna sredstva zoper domnevno degradacijo ali poskušal razrešiti delovnopravno situacijo na drug način, temveč je sam sprejel odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Takšno ravnanje pa ni mogoče pripisati državi niti ga ni mogoče šteti kot obliko preganjanja. Tožnik sam priznava, da bi v izvorni državi obstajala možnost bolje plačanega dela v naftni industriji, vendar do tega ni prišlo zaradi pomanjkanja poznanstev. Pomanjkanje socialnih in profesionalnih mrež ne predstavlja diskriminacije ali preganjanja s strani države.

5.V zvezi z zatrjevanimi konflikti z družino dekleta tožena stranka ugotavlja, da so navedbe tožnika obsežne, vendar deloma nejasne, pavšalne in notranje nedosledne. Šlo naj bi za vplivno družino, ki naj bi imela povezave in vpliv na delodajalce, vendar teh trditev ne konkretizira z nobenimi preverljivimi elementi. Tožnik sam navaja različne faze konfliktov z družino, pri čemer ni razvidna kontinuirana, sistematična ali s strani države spodbujena oblika preganjanja ali resne škode. Tudi zatrjevani incidenti, vključno z napadom na brata in domnevno dvodnevno ugrabitvijo, ostajajo nepodprti z objektivnimi dokazi in so opisani splošno, brez natančnih okoliščin in časovnih opredelitev. Tožnik zatrjuje, da je policiji prijavil dogodke, vendar hkrati navaja, da dokazil nima, ker naj bi zapisnike pustil doma. Ne zatrjuje, da bi mu bila policijska zaščita formalno zavrnjena, temveč zgolj izraža subjektivno mnenje, da zaščita ne bi bila zadostna, kar pa ne izkazuje, da bi bil v izvorni državi dejansko prikrajšan za državno zaščito. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da iz njegovih navedb izhaja, da se je del konfliktov sčasoma umiril, omejil naj bi se zgolj na občasna srečanja brez resnejših incidentov. To kaže na to, da ne gre za trajajoče ali stopnjujočo se grožnjo, temveč za situacijske konflikte, ki niso dosegli praga sistematičnega preganjanja ali resne škode. Prav tako ni izkazal, da bi bil prisiljen ostati v istem delu države ali da bi mu bila notranja razselitev onemogočena. Tožena stranka tožnikove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je zato zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

6.Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik v postopku ni navedel individualnih okoliščin, ki bi vzbujale resen dvom o varnosti Alžirije zanj osebno. Njegove navedbe se nanašajo predvsem na ekonomske težave, nezadovoljstvo z možnostmi zaposlovanja ter na zasebne konflikte z družino njegovega dekleta, kar pa samo po sebi ne izpodbija domneve, da je Alžirija zanj varna izvorna država. Prav tako ni izkazal, da bi bil v primeru vrnitve izpostavljen preganjanju ali resni škodi s strani državnih organov oziroma da mu država ne bi mogla ali ne bi želela nuditi zaščite. Njegove navedbe ostajajo na ravni osebnih in družinskih sporov ter splošnih socialno ekonomskih okoliščin, ki ne predstavljajo tehtnih razlogov za odstop od uporabe koncepta varne izvorne države. Tožnik je kot razlog za odhod iz izvorne države izpostavljal predvsem težave pri iskanju zaposlitve, nizke prihodke ter konflikte z družino svojega dekleta zaradi nasprotovanja njuni zvezi in načrtovani poroki. Prav tako ni izkazal, da bi mu v izvorni državi grozila resna škoda v smislu ZMZ-1 ali da alžirski državni organi ne bi bili sposobni oziroma pripravljeni nuditi zaščite pred zatrjevanimi ravnanji nedržavnih subjektov. Glede na naravo tožnikovih navedb, ko v postopku navaja predvsem težave pri iskanju zaposlitve, nizke prihodke, nezmožnost izboljšanja svojega socialnega položaja ter konflikte z družino svojega dekleta zaradi nasprotovanja njuni zvezi in načrtovani poroki, tožena stranka ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen resni škodi ali da bi bilo njegovo življenje oziroma osebna varnost ogrožena v smislu določb ZMZ-1. Navedene okoliščine namreč predstavljajo osebne, družinske in ekonomske težave, ki same po sebi ne dosegajo praga preganjanja ali resne škode, kot jo opredeljuje zakon. Prošnja je bila zato zavrnjena kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

7.Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku navedel kot razlog tudi izkoriščanje delavcev, kar je sistemska napaka, ki je odvisna od državnih organov. Tožena stranka bi morala preveriti okoliščine za obstoj subsidiarne zaščite, tega pa ni storila, kar predstavlja bistveno kršitev postopka in napačno uporabo materialnega prava. Tožnik prihaja iz varne tretje države, vendar to še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne inštitucije o tem, ali so v izvorni državi negotove razmere. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na 42. točko uvodnega dela Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013, kjer je pojasnjeno, da označitev tretje države za varno izvorno državo ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Pomembno je, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Tega pa tožena stranka ni naredila kljub zatrjevanju tožnika, da je imel probleme zaradi nacionalne pripadnosti v izvorni državi. Tožena stranka bi morala pridobiti informacije o izvorni državi, česar pa ni storila. Pridobitev informacij bi bila potrebna tudi zaradi ugotavljanja pogojev za pridobitev subsidiarne zaščite. Dejstvo, da tožnik ne poseduje originalnega dokumenta s sliko, ni zadosten razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je podrobno in celostno opredelila do vseh razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Svojo prošnjo je utemeljeval z ekonomskimi, socialnimi in osebnimi okoliščinami, ki ne dosegajo praga preganjanja ali resne škode v smislu relevantne zakonodaje, torej je tožena stranka na tem mestu presojala okoliščine za obstoj subsidiarne zaščite. V postopkih za podelitev mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je ekonomska preživetvena sposobnost tožnika, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov. Tveganje nehumanega ali ponižujočega ravnanja, ki se navezuje na slabe ekonomske pogoje in možnosti, mora izvirati iz dejavnikov, ki se jih lahko posredno ali neposredno pripiše oblasti, omenjeno pa tožnik ni izkazal in slednjega tudi ne gre razbrati po smislu njegovih navedb. Tožnikovih razlogov, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, tožena stranka ni mogla povezati niti z resno škodo. Ker okoliščine, ki jih je predstavil tožnik, ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode, predstavljajo nepomembno dejstvo v postopku mednarodne zaščite in je tako v konkretnem primeru dejansko izpolnjen zakonski pogoj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik v postopku ni navedel takšnih individualnih okoliščin, ki bi vzbujale resen dvom o varnosti Alžirije zanj osebno. Njegove navedbe se nanašajo predvsem na ekonomske težave, nezadovoljstvo z možnostmi zaposlovanja ter na zasebne konflikte z družino njegovega dekleta, kar pa samo po sebi ne izpodbija domneve, da je Alžirija zanj varna izvorna država. Ni izkazal, da bi bil v primeru vrnitve izpostavljen preganjanju ali resni škodi s strani državnih organov oziroma da mu država ne bi mogla ali ne bi želela nuditi zaščite. Njegove navedbe ostajajo na ravni osebnih in družinskih sporov ter splošnih socialno-ekonomskih okoliščin, ki ne predstavljajo tehtnih razlogov za odstop od uporabe koncepta varne izvorne države. Dejstvo, da ne poseduje originalnega dokumenta sliko, pa ni omenjeno kot razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Nasprotno, tožena stranka se je že opredelila, da kljub temu, da ni predložil listine, ki bi dokazovala njegovo istovetnost, je upoštevalo dejstvo, da tožnik prihaja iz Alžirije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9.Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da je bistvena napaka tožene stranke v tem, da ni ugotavljala razmer v izvorni državi in da ni ugotavljala pogojev za subsidiarno zaščito. Prav tako ni pravilno uporabila materialnega prava in direktive, ki jo tožnik omenja v tožbi.

10.Sodišče je v navedeni zadevi dne 15. julija 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri vseh razlogih za mednarodno zaščito, kot jih je navedel že na zaslišanju pri toženi stranki. Dodatno pa je še pojasnil, da gre za napačen zapis na zapisniku o osebnem razgovoru, kjer je zapisano, da je priložil kopijo potnega lista, kar pa ne drži.

11.Tožba ni utemeljena.

12.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

13.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

14.Tožnik v tožbi navaja, da je govoril o izkoriščanju delavcev, kar je sistemska napaka, ki je odvisna od državnih organov. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ta navedba ni povezana z razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj ne predstavlja razlogov preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja niti ta navedba ne pomeni resne škode. Iz zapisnika o osebnem razgovoru ne izhaja, da bi imel tožnik težave zaradi svoje narodne pripadnosti, kot se to zatrjuje v tožbi.

1.Eden od tožbenih očitkov je tudi ta, da ni bilo preverjeno, ali obstajajo okoliščine za obstoj subsidiarne zaščite. ZMZ-1 v tretjem odstavku 20. člena določa, da se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. V 28. členu ZMZ-1 pa je določeno, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožnik je opisoval razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, ki so izključno ekonomske in zasebne narave. S sklicevanjem na ekonomsko situacijo je tožnik smiselno uveljavljal nevarnost resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, torej nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. S tem v zvezi pa sodišče pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 za dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi z vsem tem se je tožena stranka zelo podrobno opredelila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da niso bile preverjene okoliščine za obstoj subsidiarne zaščite.

2.Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka pridobiti ažurne informacije o stanju v izvorni državi. Informacij o razmerah v izvorni državi ni bilo treba pridobivati, ker razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, ne ustrezajo zakonski definiciji mednarodne zaščite, saj niso podani razlogi preganjanja, kot so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, kar je tožena stranka dovolj podrobno utemeljila v obrazložitvi odločbe. Prav tako pa razlogi, ki jih tožnik navaja, ne predstavljajo resne škode, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, kar je bilo že pojasnjeno v obrazložitvi te sodbe. Ker že na podlagi samih izjav tožnika izhaja, da njegove navedbe ne predstavljajo razlogov preganjanja in resne škode, kot so opredeljeni v ZMZ-1, po mnenju sodišča ni bilo treba še dodatno pridobiti informacij o razmerah v Alžiriji.

3.Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da tožena stranka ni pravilno uporabila koncepta varne izvorne države. Tožena stranka je zelo natančno obrazložila, zakaj v tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Pojasnila je, da iz njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bil izpostavljen preganjanju zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, saj takšnih razlogov ni navajal in prav tako ni izkazal, da bi mu grozila resna škoda ali da mu alžirski državni organi ne bi bili sposobni oziroma pripravljeni nuditi zaščite pred zatrjevanimi ravnanji nedržavnih subjektov. Razloge, zaradi katerih tožena stranka meni, da tožnik ni podal tehtnih razlogov, zakaj Alžirija zanj ne more biti varna izvorna država, je tožena stranka natančno pojasnila na strani 7 izpodbijane odločbe. Po mnenju sodišča je v zadostni meri opravila individualno presojo pri uporabi koncepta varne izvorne države.

4.Eden od tožbenih očitkov je tudi ta, da tožena stranka ni pravilno uporabila pravil uvodnega dela Direktive 2013/32/EU, konkretno 39. in 42. točke. Pod točko 39 je navedeno, da bi morale pri presoji, ali so v izvorni državi prosilca razmere negotove, države članice poskrbeti, da pridobijo točne in ažurne informacije iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne organizacije. Zagotoviti bi morale, da je vsaka odložitev končanja postopka povsem v skladu z njihovimi obveznostmi iz Direktive 2011/95/EU ter členom 41 Listine. Kot je bilo že pojasnjeno, tega toženi stranki ni bilo treba storiti, saj v ničemer ni izkazano, zakaj bi bile razmere v Alžiriji negotove. V točki 42 pa je med drugim določeno, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države in da je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Vendar pa je bilo že pojasnjeno, da tožnik ni izkazal, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država, kar je tožena stranka zelo natančno obrazložila v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

5.V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da dejstvo, da tožnik ne poseduje originalnega dokumenta s sliko, ni zadosten razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, pa sodišče ugotavlja, da to ni bil razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, zato te tožbene navedbe ne vplivajo na pravilnost odločitve.

6.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.