Jedro

Iz navedenih določb je sklepati, da je tožena stranka z enim kriterijem tožnika neposredno diskriminirala z drugim kriterijem pa posredno. Upoštevanje kriterija bolniške odsotnosti je okoliščina, na katero tožnik nima nobenega vpliva in zato na njegove pravice iz delovnega razmerja ne more in ne sme vplivati. Ker zaradi bolezni tožniku priznava tožena stranka manjše izhodiščne pravice kot drugim delavcem, je taka določba diskriminatorna in je tožena stranka pri razvrščanju v plačilne razrede ne sme uporabiti. Vsak delavec, tako tudi tožnik, je zaradi bolezenske odsotnosti že tako prikrajšan pri vrsti izplačil, do katerih bi bil delavec sicer lahko upravičen, če bi bil ves čas na delu, prikrajšan pa je tudi pri delitvi dobička. To razlikovanje, ki temelji na rezultatih dela, je pa dovoljeno razlikovanje, saj gre v temelju za enake možnosti, ki pa, sicer zaradi objektivnih razlogov, niso bile dosežene. Drug kriterij, ki določa dosego števila plus ur oziroma nadur, je na prvi pogled nevtralna določba, saj upošteva prizadevnost delavca, je pa v bistvu prav tako diskriminatorna kot prva. Gre za doseganje plus ur oziroma nadur v določenem časovnem obdobju. V tem času teh ur niso mogli dosegati delavci, ki so bili v tem času v bolniškem staležu, prav tako pa jih niso mogli dosegati delavci invalidi in druge kategorije zaščitenih delavcev. Ker so bili tudi ti delavci v izhodišču postavljeni v slabši položaj v primerjavi z drugimi, to pomeni, da je tudi ta kriterij diskriminatoren.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke K-372/98 z dne 21.7.1998 in 30.9.1998 o razporeditvi tožnika v plačilni razred.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo izpodbijana sklepa v delu, v katerem je bil tožnik razvrščen v 12. plačilni razred in mu je bila v času izdaje sklepov določena osnovna plača za ta plačilni razred.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo tako določbe splošne kolektivne pogodbe kot tudi določila kolektivne pogodbe dejavnosti. Kriteriji, ki jih je določila za prvo razvrščanje, so namreč v skladu z obema kolektivnima pogodbama in niso v nobeni točki diskriminatorni. Kriteriji so izbrani ob upoštevanju dejstva, da se je na delavca mogoče v delovnem procesu bolj zanesti in ta zanesljivost je osnova pridobitve plačilnega razreda. Ne zdi se ji tudi ustrezno, da sodišče presoja ustavnost ali neustavnost določb kolektivne pogodbe, ki je podzakonski akt, saj je to pristojnost ustavnega sodišča. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se spodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nobene kolektivne pogodbe niso podzakonski akt. Kolektivne pogodbe so del avtonomnega prava (avtonomni pravni viri), saj se v celoti sklepajo po volji pogodbenih strank, podzakonski akti pa sodijo v heteronomno pravo, saj so izražena volja oblastnih organov na ravni, ki je nižja od zakonodajne. Zato določbe zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) za tak primer kot je obravnavan, niso ustrezne.

Po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani samo na ustavo in zakon. Če sodijo v individualnih delovnih sporih in naletijo pri avtonomnem pravnem viru na določbo, ki je v nasprotju z ustavo ali zakonom, take določbe ne uporabijo, ampak odločitev oprejo neposredno na ustavno ali zakonsko določbo.

V sporu ne gre za vprašanje uporabe 7. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Uradni list RS, št. 40/97) 58. oziroma 60. člen in za kolektivne pogodbe za dejavnosti kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (SKEI - Uradni list RS, št. 37/96), ampak samo za vprašanje, ali je bil tožnik pravilno razporejen v plačilni razred ali ne. Tožena stranka je tožnika pravilno razvrstila v ustrezen tarifni razred, vprašanje pa je, ali je pri (prvi) razporeditvi v plačilni razred (12. razred) upoštevala primerne kriterije. Sodišče je namreč ugotovilo, da gre v primeru dveh kriterijev za diskriminatorne in celo protiustavne določbe (14. člen Ustave RS).

Tožena stranka je v tarifnem delu svoje podjetniške kolektivne pogodbe v 4. funkcionalni skupini, kamor je bilo razvrščeno tudi delovno mesto preddelavec, določila štiri kriterije, ki jih je nato upoštevala pri prvi razporeditvi tako, da je za vsak izpolnjen kriterij delavec pridobil dodatno še en plačilni razred. Kriteriji so bili: - bolniška odsotnost v letu 1997 manj kot 5%; - od 16.6. do 15.10.1997 opravljenih najmanj skupaj 90 plus ur in nadur ali najmanj 60 plus ur; - samostojnost in zanesljivost upoštevaje obvestila o neustrezni kakovosti v letu 1997; - inovativnost. Revizijsko sodišče ugotavlja, da razporeditev v plačilni razred ni temeljna človekova pravica, zato ne gre za protiustavnost v smislu 14. člena Ustave RS. V času sprejemanja podjetniške kolektivne pogodbe sta veljali splošna deklaracija o človekovih pravicah in Konvencija MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, št. 15/92), ki se po določbi 8. člena Ustave RS uporabljata neposredno, in ki določata, da kakršnekoli okoliščine ne smejo vplivati na uživanje vseh pravic, pri čemer ima vsakdo pravico do enakega plačila za enako delo (23. člen deklaracije oziroma 2. člen Konvencije). Iz navedenih določb je sklepati, da je tožena stranka z enim kriterijem tožnika neposredno diskriminirala z drugim kriterijem pa posredno. Upoštevanje kriterija bolniške odsotnosti je okoliščina, na katero tožnik nima nobenega vpliva in zato na njegove pravice iz delovnega razmerja ne more in ne sme vplivati. Ker zaradi bolezni tožniku priznava tožena stranka manjše izhodiščne pravice kot drugim delavcem, je taka določba diskriminatorna in je tožena stranka pri razvrščanju v plačilne razrede ne sme uporabiti. Vsak delavec, tako tudi tožnik, je zaradi bolezenske odsotnosti že tako prikrajšan pri vrsti izplačil, do katerih bi bil delavec sicer lahko upravičen, če bi bil ves čas na delu, prikrajšan pa je tudi pri delitvi dobička. To razlikovanje, ki temelji na rezultatih dela, je pa dovoljeno razlikovanje, saj gre v temelju za enake možnosti, ki pa, sicer zaradi objektivnih razlogov, niso bile dosežene. Drug kriterij, ki določa dosego števila plus ur oziroma nadur, je na prvi pogled nevtralna določba, saj upošteva prizadevnost delavca, je pa v bistvu prav tako diskriminatorna kot prva. Gre za doseganje plus ur oziroma nadur v določenem časovnem obdobju. V tem času teh ur niso mogli dosegati delavci, ki so bili v tem času v bolniškem staležu, prav tako pa jih niso mogli dosegati delavci invalidi in druge kategorije zaščitenih delavcev. Ker so bili tudi ti delavci v izhodišču postavljeni v slabši položaj v primerjavi z drugimi, to pomeni, da je tudi ta kriterij diskriminatoren.

Ker gre tudi po mnenju revizijskega sodišča v podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke za dva kriterija, ki ju tožena stranka pri razvrščanju delavcev ne bi smela uporabiti, je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo.