Jedro

Bistven element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom. Neodpravljiva nesklepčnost tožbe terja zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se subjektivna sprememba tožbe z dne 23. 3. 2018 dopusti. Zaradi subjektivne spremembe tožbe je postopek zoper prvotno toženo stranko ustavilo in ga nadaljevalo z novo toženo stranko L. d.o.o. Razširitve tožbe z dne 10. 6. 2019 na novega prvotnega toženca A. B. ni dopustilo (I., II. in III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 384.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 6.505,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka laično in po pooblaščencu.

3. Sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič: J. B., S. U., J. S., J. T. in M. K., ker naj ne bi navedla, o katerih pravno relevantnih dejstvih naj bi navedene priče pričale. Tožnica je na naroku dne 10. 6. 2019 izrecno navedla, da zaslišanje navedenih prič predlaga, ker bi kot zaposleni vedeli izpovedati o tem, da je bila toženka seznanjena s tem, da je tožnica financirala nakup 4% deleža toženke, kot tudi z razhajanjem v tožničini družini. Tožnica zahtevek zoper toženko uveljavlja zato, ker je vedela, da je bil poslovni delež J. Z. v skupni lastnini zakoncev, pa je kljub temu dovolila, da je prišlo do razpolaganja z njim brez soglasja tožnice. S tem, ko sodišče ni dovolilo izvedbe dokazov v predlagani smeri, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako je sodišče obravnavo vodilo pristransko, ker tožnici ni dovolilo spremembe tožbe na A. B. Ni sledilo predlogu tožnice, da naj toženka predloži vso dokumentacijo okoli odpovedi pogodbe o zaposlitvi J. Z., temveč se je zadovoljilo z dopisom, da je J. Z. sam dal odpoved. Prav tako je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo stroške četrte pripravljalne vloge, čeprav toženka v njej ni navedla novih dejstev. V laični pritožbi pa tožnica še navaja, da sodišče neutemeljeno ni ugodilo predlogu, da se preveri »odhod« bivšega moža v K. Sodišče tudi ni preverjalo navedb pooblaščenke toženke v vlogi z dne 23. 3. 2018, da pravna oseba Lekarna X. v času vložitve tožbe ni več obstajala. Kot priloge (dokazila) je tožnica k svoji pritožbi priložila elektronsko pošto z dne 13. 3. 2017, pisno obvestilo za izvršnega direktorja W. B., informacijo za medije v zvezi s prevzemom lastništva toženke in letak o javnem protestu.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je zoper toženko vložila tožbo, s katero od nje zahteva plačilo premoženjske škode v višini 384.250,00 EUR. Odškodninsko odgovornost toženke utemeljuje s trditvami, da je toženka namerno nudila J. Z. (bivšemu možu tožnice) pomoč pri odtujitvi premoženja, ker mu ni preprečila prodaje poslovnega deleža (kupljenega s sredstvi iz skupnega premoženja), ki ga je imel v toženki, s čimer jo je oškodovala za 300.000,00 EUR. Znesek 20.250,00 EUR vtožuje, ker je toženka J. Z. odobrila prekinitev delovnega razmerja in mu omogočila pogodbeno delo preko posrednika. Znesek škode v višini 30.000,00 EUR vtožuje zaradi toženkine podpore J. Z., znesek 20.000,00 EUR pa vtožuje zaradi namerne povzročitve izjemno velike čustvene bolečine zaradi razdora tožnice s hčerko. Znesek 14.000,00 EUR škode pa zaradi izgube ugleda, ker so s strani toženke o tožnici prihajale zlonamerne informacije.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago presoje zatrjevanega odškodninskega razmerja in predpostavke, katerih obstoj pogojuje nastanek odškodninske odgovornosti. Za obstoj odškodninske odgovornosti mora tožnica v skladu z določilom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) poleg nastale škode dokazati še obstoj protipravnega ravnanja ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Da iz tožbenih trditev ne izhaja protipravno ravnanje toženke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Posledično je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba neodpravljivo nesklepčna. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je torej logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami1. Za neodpravljivo nesklepčnost pa gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom2. 8. Razloge, zakaj iz toženki očitanih ravnanj ne izhaja njihova protipravnost, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v točkah od 20 do 27 obrazložitve sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Neodpravljiva nesklepčnost tožbe terja zavrnitev tožbenega zahtevka, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Zavrnitev vseh dokaznih predlogov, ki jih izpostavlja pritožba (zaslišanje prič J. B., S. U., J. S., J. T. in M. K., preveritev odhoda J. Z. na delo v K., poziva, da naj toženka predloži vso dokumentacijo okoli odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nadaljevanja dela po pogodbi), namenjenih dokazovanju nesklepčnih tožbenih trditev, je pravilna, saj tudi ugotovitev resničnosti dejanskih trditev iz nesklepčne tožbe ne more voditi do utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi neizvedbe prej navedenih dokaznih predlogov tožnice je zato neutemeljen.

9. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti toženkine trditve v zvezi s tožničino koncesijo zasebne Lekarne X., je neutemeljen, saj so navedene trditve za odločitev v zadevi nerelevantne, zato jih prvostopenjsko sodišče pravilno ni presojalo.

10. Tožnica je poleg elektronske pošte z dne 13. 3. 2017, ki jo je tožnica pravočasno vložila v spis kot prilogo, k pritožbi priložila še pisno obvestilo izvršnega direktorja W. B., informacijo za medije v zvezi s prevzemom lastništva toženke in letak o javnem protestu, kar so nedovoljeni novi dokazi, saj tožnica v skladu z določilom 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni izkazala, da predloženih dokazil ni mogla brez svoje krivde predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, poleg tega pa, kot že prej rečeno, resničnost tožbenih trditev iz nesklepčne tožbe na neutemeljenost zahtevka ne vpliva.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, ker na naroku 10. 6. 2019 ni dovolilo razširitve tožbe na A. B., ni utemeljen. V skladu z določilom drugega odstavka 191. člena ZPP bi lahko tožnica tožbo na novega toženca A. B., zoper katerega je pred tem tožbo že umaknila, razširila zgolj, če bi A. B. kot nov toženec s tem soglašal. Ker slednji v razširitev tožbe nanj ni privolil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker spremembe tožbe ni dopustilo (III. točka izreka izpodbijane odločbe). Zato očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje ni utemeljen.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo stroške četrte pripravljalne vloge, ki jo je toženka prinesla direktno na narok, ni utemeljen. Drži, kot izpostavlja tožnica, da ji sodišče prve stopnje za odgovor na četrto pripravljalno vlogo toženke ni dalo roka za odgovor, ker v vlogi ni navedenih novih dejstev in dokazov, vendar pa je toženka v vlogi odgovorila na navedbe tožnice, ki jih je ta navedla v svoji četrti pripravljalni vlogi. Zato ne drži pritožbena navedba, da je bila omenjena pripravljalna vloga toženke nepotrebna (155. člen ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki priznalo nagrado za sestavo četrte pripravljalne vloge, je zato pravilna.

13. Ostale pritožbene navedbe tožnice niso bile pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi z 165. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženkinega stroška odgovora na pritožbo, v katerem zgolj ponavlja ugotovitve iz izpodbijane sodbe, pa ni mogoče šteti za potreben strošek postopka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je vsaka stranka sama dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VS RS sodba II Ips 364/2008 2 VSL sodba II Cp 1813/2017