Jedro

V tem kontekstu je treba najprej poudariti, da je bila tožnica na odpravo (takrat po oceni sodišča) nesklepčne tožbe že pozvana s sklepom z dne 5. 7. 2018. V vlogi z dne 4. 10. 2018 (prva vloga, ki jo je vložila po izdani citiranega sklepa) je glede zatrjevane škode le ponovila navedbe iz tožbe, k že podanim navedbam ničesar ni dodala. Tožbenih navedb v nakazani smeri tudi kasneje, vse do izdaje sklepa z dne 11. 3. 2022, ko je bila (po novem sodniku) pozvana na dopolnitev tožbe, s posledico njenega zavrženja, če pozivu sodišča ne bo sledila (četrti odstavek 108. člena ZPP), ni dopolnila. Prosila je za podaljšanje roka, sodišče prve stopnje je njeni prošnji ugodilo in ji rok za dopolnitev tožbe s sklepom z dne 19. 4. 2022 podaljšalo za 20 dni. Za tožnico je pritožbeno sporno dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj začne tako podaljšan rok teči. Po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno. Tudi, če sodišče prve stopnje tega ni navedlo, je pooblaščenki tožnice znan oziroma bi ji moral biti znan drugi odstavek 111. člena ZPP, iz katerega izhaja, da začne rok, ki je določen po dnevih, teči prvi naslednji dan od dneva, ko je bilo naslovniku sodno pisanje (v obravnavani zadevi sklep z dne 19. 4. 2022, s katerim je bilo prošnji tožnice, da se ji roka za dopolnitev tožbe podaljša, ugodeno) vročeno. Glede na to ni dvoma, da je jasno, kdaj je tožnici začel teči (podaljšan) rok za dopolnitev tožbe. To je sodišče prve stopnje v razlogih odločbe tudi pojasnilo, pri čemer so razlogi "pod črto" (takšna je pritožbena oznaka tožnice) del obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo. Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožba nepopolna in ker je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) ni ustrezno dopolnila, jo je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrglo. Ocenilo je, da zaradi svoje nepopolnosti ni sposobna za vsebinsko obravnavo.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 383. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka (tožnica se v pritožbi sklicuje na točki 14 in 15). Tožnica je v obravnavani zadevi vložila tožbo na plačilo odškodnine, h kateri je priložila vse potrebne listine. Sodišče prve stopnje jo je pozvalo na dopolnitev tožbe, a je prosila za podaljšanje roka. Sodišče je njenemu predlogu sledilo in rok podaljšalo za nadaljnjih 20 dni, pri čemer ni določilo teka roka. Takšen sklep ni izvršljiv, zato bi moralo izdati novega. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu "odločalo o navedbah tožeče stranke glede višine škode in priloženih listinah, ki to dokazujejo", a bi takšno presojo moralo opraviti že v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ne pa da je že imenovalo izvedenca, ki je v zvezi s temeljem zahtevka podal mnenje. Takšno vodenje postopka je arbitrarno in za stranke ne predstavlja ustrezne pravne varnosti. Sodišče prve stopnje v sklepu "pod črto" navaja, kdaj naj bi tožnica prejela sklep, vendar takšne navedbe niso odločilne, saj niso del obrazložitve.

Po oceni pritožnice ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, razlogi o odločilnih dejstvih pa se ne nanašajo na razloge, zaradi katerih je sodišče izdalo izpodbijani sklep.

V zvezi z ugotovitvijo, kdaj je pričel teči nov rok za predložitev listin, tožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje tožnici „nepravilno oziroma nedoločljivo določilo rok za podaljšanje“.

Tožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s tem da naj sodišče ponovno določi nov rok za predložitev listin.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da obrazložitev sklepa vsebuje dovolj tehtnih razlogov o odločilnih dejstvih, da jo je objektivno mogoče preizkusiti in ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Zakaj naj bi bila podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka citiranega člena ZPP, pritožba ne pojasni, pavšalna pritožbena graja pa pritožbenega preizkusa ne omogoča. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s tekom roka za dopolnitev tožbe in na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev. Vsi nasprotni pritožbeni ugovori so neutemeljeni.

7. V tem kontekstu je treba najprej poudariti, da je bila tožnica na odpravo (takrat po oceni sodišča) nesklepčne tožbe že pozvana s sklepom z dne 5. 7. 2018. V vlogi z dne 4. 10. 2018 (prva vloga, ki jo je vložila po izdani citiranega sklepa) je glede zatrjevane škode le ponovila navedbe iz tožbe, k že podanim navedbam ničesar ni dodala. Tožbenih navedb v nakazani smeri tudi kasneje, vse do izdaje sklepa z dne 11. 3. 2022, ko je bila (po novem sodniku) pozvana na dopolnitev tožbe, s posledico njenega zavrženja, če pozivu sodišča ne bo sledila (četrti odstavek 108. člena ZPP), ni dopolnila. Prosila je za podaljšanje roka, sodišče prve stopnje je njeni prošnji ugodilo in ji rok za dopolnitev tožbe s sklepom z dne 19. 4. 2022 podaljšalo za 20 dni. Za tožnico je pritožbeno sporno dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj začne tako podaljšan rok teči. Po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno. Tudi, če sodišče prve stopnje tega ni navedlo, je pooblaščenki tožnice znan oziroma bi ji moral biti znan drugi odstavek 111. člena ZPP, iz katerega izhaja, da začne rok, ki je določen po dnevih, teči prvi naslednji dan od dneva, ko je bilo naslovniku sodno pisanje (v obravnavani zadevi sklep z dne 19. 4. 2022, s katerim je bilo prošnji tožnice, da se ji roka za dopolnitev tožbe podaljša, ugodeno) vročeno. Glede na to ni dvoma, da je jasno, kdaj je tožnici začel teči (podaljšan) rok za dopolnitev tožbe. To je sodišče prve stopnje v razlogih odločbe tudi pojasnilo, pri čemer so razlogi „pod črto“ (takšna je pritožbena oznaka tožnice) del obrazložitve izpodbijanega sklepa.

8. Glede na navedeno ni dvoma, da tožnica po pravilni razlagi izpodbijanega sklepa pozivu sodišča prve stopnje ni sledila, zato je bil utemeljeno izdan izpodbijani sklep. Da bi sodišče prve stopnje tožnico nepravilno pozvalo na dopolnitev tožbe, s posledico iz četrtega odstavka 108. člen ZPP, pa pritožnica niti ne zatrjuje. Neutemeljeni so tudi očitki o arbitrarnem sojenju, saj je bila, kot je že bilo navedeno, tožnica tista, ki v prvi vrsti (še pred imenovanjem izvedenca) ni sledila pozivu sodišča prve stopnje po sklepu z dne 5. 7. 2018, niti kasnejšemu pozivu na dopolnitev tožbe .

9. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členu ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za toženko, saj slednja ni navedla ničesar takega, kar bi vplivalo na sprejem odločitve pred sodiščem druge stopnje.