Jedro

Sedanja vrednost podržavljenega premoženja se ugotavlja po stanju premoženja ob podržavljenju in na podlagi predpisane metode vrednotenja za potrebe denacionalizacije. Te metode so predpisane v podzakonskih aktih, izdanih na podlagi 44. in 85. člena ZDen.

Stroškov upravnega postopka ni mogoče naložiti zavezancu za denacionalizacijo, temveč jih nosi stranka, ki je postopek začela, sama.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.7.2002, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in spremenila 2. točko izreka odločbe Upravne enote P. z dne 29.5.2001, tožnikovo pritožbo pa zavrnila. Z izpodbijano prvostopno odločbo je bila tožniku določena odškodnina za parc. št. 2551/3 k.o. P. II v izmeri 410 m2 v obliki odškodnine v obveznicah SOD v višini 10.996,00 DEM, zavrnjen pa je bil zahtevek za višji znesek odškodnine in predlog za povrnitev pritožbenih stroškov v upravnem postopku. Tožena stranka je ugotovila, da je bila odškodnina za obravnavano zemljišče pravilno določena po stanju nepremičnine v času podržavljenja in po sedanji vrednosti, predpisani z metodologijo (1. odstavek 44. člena ZDen), in sicer z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93-odl. US, 65/93-odl. US in 26/00, v nadaljevanju: Navodilo) in da v ZDen ni podlage, da bi se odškodnina določala po tržni vrednosti zemljišč v času vračanja. Zahtevo za povrnitev stroškov pritožbene v upravnem postopku pa je tožena stranka zavrnila na podlagi 113. in 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v povezavi z 71. členom ZDen, ker teh stroškov ni mogoče naložiti zavezancu.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi ter se pri tem na te razloge izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnilo je še, da je v 44. členu ZDen določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, ki se ugotavlja po predpisih, izdanih na podlagi ZDen. Za stavbna zemljišča je to Navodilo, izdano na podlagi 85. člena ZDen. Ker je bilo obravnavano zemljišče v času podržavljenja komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, se njegova vrednost določi po 14. členu Navodila, in sicer v višini 40% vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča, kar pa se izračuna po 13. členu Navodila. Pojasnilo je tudi, da je ustavnost tega Navodila že presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je v odločbi, št. U-I-82/92-27 z dne 11.11.1993 (Uradni list RS, št. 65/93), ugotovilo, da določba 13. člena Navodila ni v neskladju z ustavo. V obravnavanem primeru je izvedenec za ugotovitev vrednosti tega zemljišča uporabil za odločitev v tej stvari pravno pomembne določbe ustreznih predpisov, to je 14. člen Navodila in izhodiščno vrednost zemljišča v višini 3.94 DEM/m2 iz Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju: Odlok), in sicer na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede stanja zemljišča v času podržavljenja v postopkih po ZDen namreč ni mogoče ugotavljati višine odškodnine po prometni ali tržni ceni, saj ne gre za odškodninske zahtevke po splošnih pravilih civilnega prava. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni očitek, da je bilo kršeno materialno pravo, ker mu niso bili priznani stroški pritožbenega upravnega postopka.

Zavrnitev tožbe pa je vsebovala tudi zavrnitev povračila stroškov tožbenega postopka, pri čemer ta odločitev temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev vseh pravdnih in pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Če obstane odločitev prvostopnega sodišča, je izigran namen ZDen. Odškodnina je določena prenizko, saj del podržavljenega zemljišča leži v hotelskem kompleksu B., ki je najatraktivnejša lokacija ob slovenskem morju. Vrednost podržavljenega zemljišča, ki je bilo tedaj komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, bi se morala določati po ZDen, ne pa po Navodilu, ki po njegovem mnenju z ZDen ni usklajeno. Ponavlja tožbene navedbe, da je že izhodiščna cena 3,94 DEM za m2, določena v Odloku, nerealna, in da ni res, da se v 10-letnem obdobju veljavnosti Odloka cene zemljišč niso spremenile. Cena za obravnavano zemljišče bi morala biti najmanj 150 pa tudi do 300 DEM/m2, kar izhaja iz dokumentov, ki jih je priložil tožbi. Poprečna srednja tržna cena bi morala biti približno 200 DEM/m2. Glede vrednosti zemljišča je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tudi tožbenemu zahtevku glede priglašenih pritožbenih stroškov. Postopek denacionalizacije je v splošnem interesu in zato stroškov postopka ne bi smel trpeti upravičenec sam, saj nacionalizacije ni povzročil. Sama denacionalizacija pa je uvedena zaradi poprave krivic. Tudi zavezanci bi lahko prispevali k zmanjševanju stroškov postopka, tako da bi preprosto pripoznali denacionalizacijski zahtevek. Pričakuje, da mu bo tudi v tem delu pritožbi ugodeno in priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka, prizadeta stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, tudi s tem, ko se je sklicevalo na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS), na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Res je, da je v 1. odstavku 44. člena ZDen in v 2. odstavku 85. člena ZDen določeno, da se vrednost podržavljenih stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, vendar je hkrati tudi določeno, da se sedanja vrednost ugotavlja po metodologiji, predpisani s podzakonskimi predpisi iz 2., 3., 4. oziroma 6. odstavka 44. člena ZDen, kar pomeni, da se vrednost ne ugotavlja po tržni ceni v času vračanja. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru odškodnina za obravnavano podržavljeno zemljišče pravilno izračunana, saj je izračunana po stanju zemljišča v času podržavljenja, ko je bilo nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, in po vrednosti v času vračanja, določeni po 14. v zvezi s 13. členom Navodila in ob upoštevanju izhodiščne vrednosti 3,94 DEM, ki jo določa Odlok.

Na odločitev v stvari ne vplivajo pritožbena zatrjevanja, da bi bilo treba izhodiščno vrednost zemljišč, določeno z Odlokom v višini 3,94 DEM, spremeniti oziroma je zaradi tega, ker ni bila spremenjena, ne upoštevati. Kot že navedeno, se sedanja vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja po predpisanih metodologijah in je torej tako upravni organ kot tudi sodišče vezano na metodologije, ki so v podzakonskih predpisih predpisane. Ali so izpolnjeni pogoji, da bi se izhodiščna vrednost, določena z Odlokom, morala povečati, pa ni stvar presoje v tem upravnem sporu.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede priznanja stroškov postopka v upravnem postopku in v upravnem sporu. Res je sicer, da upravičenci oziroma vlagatelji v denacionalizacijskih zadevah niso povzročili podržavljenja, vendar tudi ZDen ali kak drug zakon ni določil, da so oproščeni plačila stroškov postopka, ki se nanašajo na zastopanje po odvetnikih (oproščeni so plačila upravnih in sodnih taks). Teh stroškov tudi po presoji pritožbenega sodišča niti po ZDen niti po ZUP/86 ni mogoče prevaliti na zavezanca v teh postopkih, glede na določbe 113. in 114. člena ZUP/86 pa tudi ne na organ.

Denacionalizacijski postopek se je namreč začel na zahtevo tožnika, zato v skladu s 114. členom ZUP/86 sam trpi stroške za pravno zastopanje v upravnem postopku.

Tožniku je že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da v upravnem sporu, v katerem se presoja zgolj zakonitost upravnega akta, kar je tudi obravnavani upravni spor, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora. Glede na to je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo priznanje stroškov upravnega spora na prvi stopnji. Iz istih razlogov pa je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov v pritožbenem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.