Jedro

Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP presoja v povezavi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, torej če je taka kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 2. 4. 2012 spoznalo M. H. za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev, v plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka ter premoženjsko pravni zahtevek oškodovanca Republike Slovenije, Ministrstvo za promet, Uprava Republike Slovenije za pomorstvo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 24. 10. 2012 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 11. 2. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve iz 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve pravice do obrambe in pravice do sojenja v nenavzočnosti. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 28. 2. 2013, predlaga zavrnitev zahteve, ker v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa napada pravilnost dejanskih zaključkov sodišča, kar ni dovoljena podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 4. 3. 2013 in njegov zagovornik dne 6. 3. 2013 seznanjena.

B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

5. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, ker obsojencu očita alternativni način izvršitve kaznivega dejanja, saj je v izreku kot znak neupravičene uporabe opredeljena uporaba službene plačilne kartice brez dovoljenja ali vednosti predstojnika, v razlogih pa je sodnica navedla, da je obsojenec zakonski znak neupravičene uporabe izpolnil s tem, ko je v nasprotju z Zakonom o javnih financah in brez dovoljenja predstojnika uporabil službeno kartico za točenje goriva v lastno vozilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da ga je storil s tem, ko je neupravičeno uporabil službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo kot vodje tehničnega logističnega oddelka pri Upravi Republike Slovenije za pomorstvo, s tem, ko je dne 22. 7. 2009 s to kartico (brez dovoljenja ali vednosti predstojnika organa) na bencinskem servisu plačal gorivo, ki ga je natočil v svoje osebno vozilo. Tako glede očitka neupravičene uporabe službene kartice v zasebni namen v izreku sodbe ni nobenega nasprotja. Sodišče prve stopnje pa je glede presoje protipravnosti takega obsojenčevega ravnanja navedlo tudi obširne razloge (točka 6 sodbe sodišča prve stopnje), v katerih je zagovor obsojenca o „kompenzaciji stroškov zaradi uporabe lastnega vozila v službene namene“ obrazloženo zavrnilo. Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

6. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni zaslišalo s strani obrambe predlaganih prič A. S. in A. B. glede vprašanja uporabe zasebnih vozil v službene namene in posledične težave pri uveljavljanju povračila za tako uporabo, ter V. G. glede nemožnosti izdaje potnih nalogov v takih primerih. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP presoja v povezavi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, torej če je taka kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Tega pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje navedenih prič niti ne zatrjuje, temveč s citiranjem posameznih, iz konteksta celotne obrazložitve sodb sodišč prve in druge stopnje iztrganih stavkov, nakazuje, da je zavrnitev predloga za zaslišanje teh prič mogla vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. S tem pa napada pravilnost dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje. Tudi sicer Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi zavrnitev dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje prič obrazloženo zavrnilo (sodba sodišča prve stopnje – točka 8, sodba sodišča druge stopnje – točka 12), zato zatrjevana kršitev pravic obrambe z zavrnitvijo predloga za zaslišanje prič ni podana.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ga kljub njegovi zahtevi sodišče druge stopnje ni obvestilo o seji pritožbenega senata, na kateri bi „nedvomno še dodatno pojasnil razloge za zaslišanje A. S., A. B. in V. G.“, sodišče druge stopnje pa v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj ga o seji ni obvestilo. Glede na vsebino zahteve je razbrati, da zagovornik uveljavlja kršitev določb prvega odstavka 445. člena ZKP in prvega odstavka 395. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča nista podani. Kršitev prvega odstavka 445. člena ZKP ni podana, ker sodišče glede na navedeno zakonsko določbo o seji senata stranki obvesti le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari(1). V obravnavanem primeru pa, kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje (točka 3), takšna ocena predsednika senata oziroma senata o potrebni navzočnosti strank očitno ni bila sprejeta, kar ni v nasprotju s citirano določbo ZKP. Glede na razloge v sodbi sodišča druge stopnje pa so neutemeljene tudi navedbe v zahtevi, da odločitev sodišča druge stopnje o tem ni obrazložena.

8. Zagovornik v zahtevi z obširnimi navedbami, da ni podano kaznivo dejanje po petem odstavku 209. člena KZ-1, ker mora biti za obstoj tega kaznivega dejanja uporaba stvari neupravičena, v konkretnem primeru pa je šlo le „za neortodoksen način povračila dejansko že nastalih materialnih stroškov, ki M. H. pripada v vsakem primeru“; da je bil obsojenec upravičen do povračila nastalih stroškov v zvezi z opravljanjem službe in da je pričanje T. B. neverodostojno, ne uveljavlja nobene kršitve zakona. S ponavljanjem zagovora obsojenca, katerega sta v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo zavrnili sodišči prve in druge stopnje, in podajanjem svoje ocene izvedenih dokazov, zagovornik izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. S tem pa ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zagovornik pa v pretežnem delu zahteve uveljavlja nedovoljen razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi VS RS I Ips 132/98 z dne 8. 6. 2000, I Ips 67805/2010 z dne 6. 1. 2012.