Jedro

Odločba je neobrazložena, saj je toženka sama pridobila informacije o tožnikovi izvorni državi (pri čemer ni naredila povzetkov teh informacij in jih ni dala v izjasnitev tožniku, kar prestavlja kršitev pravice tožnika do izjave), v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj kljub temu, da sama ugotavlja, da je iz teh informacij razvidno, da so tisti, ki se odrečejo islamu, lahko zaprti in kaznovani, in kljub tožnikovim navedbam oz. izpovedbi, da je ateist, da se je v času Ramadana na skrivaj hranil in da ne želi več skrivati tega, da je ateist, saj svojih misli noče več skrivati in bi se soočil s težavami zaradi svojega verskega prepričanja, toženka vseeno meni, da v njegovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

Dokaz, kjer se navaja zgolj naslov spletne strani, ki je v tujem jeziku, ne da bi bil narejen vsaj kratek preveden povzetek relevantne vsebine iz te spletne strani, ni dovolj konkretiziran in opredeljen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-227/2017/53 (1312-03) z dne 15. 10. 2018 odpravi ter se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo (v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča št. RS I U 1022/2018 z dne 30. 5. 2018) zavrnila prošnjo tožnika tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je arabske narodnosti, brez veroizpovedi, kot razloge, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, pa je navedel, da je brezveren in kot tak ni mogel biti svoboden, saj je težko živeti v Alžiriji, ker ni veren. Okolica ga je sovražila, ker ni pripadnik vere in je veljal za nezaželenega. Bil je tudi nadzorovan s strani policije, ker ga je sumila, da širi protiverska prepričanja. Družina ne ve, da je ateist, ker če bi vedeli, bi se do njega drugače obnašali.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka obsežno povzema, kaj je tožnik povedal na prvem in drugem osebnem razgovoru. Iz njegovih izjav ob vložitvi prošnje in osebnega razgovora je mogoče povzeti, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je aktivist v berberskem gibanju in ker je ateist. Tožnik za svoje trditve ni predložil dokazov. Glede na navedbe tožnika pa ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, saj toženka dvomi v njegove razloge za zapustitev izvorne države in posledično v zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazov. Izjave tožnika v postopku mednarodne zaščite so tudi malo verjetne. Tožnik je podal preveliko število neprepričljivih in malo verjetnih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot jih je podal tožnik. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da sta bili ciljni državi Švica ali Švedska. Toženka sumi, da je tožnik prišel na ozemlje EU izključno iz ekonomskih razlogov, saj je tako navedel tudi sam ob prijetju s strani policistov pri nedovoljenem poskusu prečkanja slovensko italijanske meje. Toženka zaključuje, da je podana splošna neverodostojnost tožnika. Malo verjetno je, da tožnik kljub morebitni utrujenosti na policijski postaji v izjavi ne bi podal pravih razlogov ogroženosti. Tedaj je namreč izjavil, da za azil zaproša kot ekonomski migrant zaradi slabih gospodarskih razmer v domovini. Ob podaji prošnje je navedel kot razlog ogroženosti, da je ateist in na izrecno vprašanje uradne osebe, če je bilo njegovo življenje ogroženo še iz kakšnega drugega razloga, je navedel, da samo iz razloga, ker je ateist. V prošnji pripadnosti berberskemu gibanju ni omenjal in tudi ne policijskih vabil, kot jih je navajal v obeh osebnih razgovorih. Pri osebnih razgovorih pa je navajal, da je ateist in podpornik Berberov. Toženka je mnenja, da je tožnik skušal kasneje v postopku z navedenimi razlogi ogroženosti povečati možnost za pridobitev statusa begunca. Tožnik je navedel, da ga je strah groženj posameznikov in družbe ter morebitne kazni zaradi nespoštovanja islamske tradicije zaradi ateizma in morebitne zaporne kazni zaradi podpore berberskemu gibanju. Toženka ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sam pojasnil, da zaradi tega, ker je živel kot ateist, pred odhodom iz izvorne države s strani oblastnih struktur ni imel nobenih problemov. Oblasti mu niso nikoli niti neposredno niti posredno grozile. Prav tako je v Alžiriji živel na način, da svojega ateističnega prepričanja ni javno izražal. Tožnik ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim ateizmom.

4. Iz informacij, ki jih je pridobila toženka, izhaja, da je v Alžiriji islam državna religija in obvezuje državne inštitucije, da se uskladijo z islamom. Zakon zagotavlja vsem ljudem pravico do veroizpovedi, vendar le dokler spoštujejo javni red in pravila. Napad na katerokoli veroizpoved je kazniv. Pač pa je spreobrnjenje muslimana s strani nemuslimana zločin. Toženki se zdi tudi malo verjetno, da bi tožnik pri svojih trinajstih letih razumsko in zavestno razmišljal o ateizmu in veri nasploh.

5. Tožnik je po mnenju toženke neprepričljiv in neverodostojen tudi v izjavi, da bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko bil zaprt zaradi pripadnosti gibanju A.. Toženka je pregledala informacije o izvorni državi v povezavi s tožnikovo podporo berberskemu gibanju, ki so jih v dokumentacijo predložili pooblaščenci tožnika. Iz informacij, ki jih je pridobila toženka, izhaja, da ustavna reforma iz leta 1996 priznava poleg arabske identitete tudi berbersko identiteto v okviru alžirske družbe. Reforma iz leta 2002 pa določa, da je tudi berberski jezik nacionalni in da si bo država prizadevala za njegovo promocijo in razvoj v vseh jezikovnih različicah pri njegovi uporabi. Berbersko novo leto je od 2018 dela prost dan, razglašen s predsedniškim dekretom.

6. Glede razloga, to je strahu zaradi groženj zaradi ateizma in zaradi katerih naj bi bil tožnik tudi poškodovan v pretepu, za katerega naj bi bili odgovorni fantje iz soseščine, pa toženka ugotavlja, da je iz opisa dogodkov jasno razvidno, da gre za izključno zadevo med tožnikom in fanti iz soseščine. Tudi domneve, da policija tožnika nadzoruje zaradi sodelovanja z berberskim gibanjem, niso v ničemer podkrepljene in dokazane. Oblasti v Alžiriji ne posvečajo pretirane pozornosti članom gibanja A. in je malo verjetno, da bi se policija sploh ukvarjala z osebo, ki ni niti berberskega porekla niti ni aktivna niti ni viden član omenjenega gibanja. Poleg tega oblastne strukture ne bi posvečale pozornost osebi, ki se zgolj na osebni ravni deklarira za ateista in ne poziva ostalih, naj se mu pridružijo. V zvezi z navedbami, da je bil tožnik nadzorovan s strani policije, toženka meni, da so izrazito splošne narave. Tožnik ni bil domnevno ogrožen zaradi ateizma in podpore berberskemu gibanju, kot to skuša prikazati. Poleg tega je tožnik pri poizkusu nedovoljenega prestopa meje navedel, da v Sloveniji za azil zaproša zaradi slabih gospodarskih razmer v domovini, ob podaji prošnje pa je navedel, da za mednarodno zaščito zaproša zaradi ateizma in na vprašanje, če je član politične stranke ali organizacije, je odgovoril nikalno. Prav tako je nikalno odgovoril na vprašanje, če je v izvorni državi poleg navedenih imel še kakršnekoli težave.

7. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, zakaj tožnik ni upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Tožnik svojih težav z oblastnimi strukturami ni navajal, navedel je zgolj, da ga verjetno policija nadzoruje, ni pa navedel, da bi bil deležen groženj ali da bi ga pristojne državne oblasti zasliševale ali mučile. Po mnenju toženke je malo verjetno, da bi tožnik, če bi bil res nadzorovan s strani policije, neovirano zapustil državo preko mejnega prehoda na mednarodnem letališču, še posebej, ker je kot mladoletnik potoval sam. Poleg tega je malo verjetno, da takrat, ko je utrpel poškodbe, bolnišnično osebje ne bi obvestilo staršev in policije. Toženka tudi ugotavlja, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Če bi tak spopad potekal, bi mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Poleg tega pa je Alžirijo Vlada RS določila kot varno izvorno državo.

8. Tožnik v tožbi uvodoma povzema razloge, ki jih je navedel za priznanje mednarodne zaščite v upravnem postopku. Nadalje navaja, da je kot ateist v postnem mesecu Ramadanu na skrivaj jedel. Če bi ga zalotili, bi moral v zapor. Ima se za Berbera, ima tudi izkaznico organizacije gibanju A.. Doma ga je iz neznanega razloga iskala policija. Nadalje tožnik navaja, da toženka v ponovljenem postopku z njim ni opravila razgovora, izpodbijano odločbo je izdelala le na podlagi podatkov v spisu. Toženka ni navedla, katere so tiste izjave, ki naj bi bile neprepričljive in malo verjetne. Tožniku je bila kršena pravica do izjave, ker v zvezi s temi razhajanji oz. različnimi izjavami tožnika v ponovljenem postopku (da je Berber, da je prejemal vabila na policijo, glede možnosti vrnitve k družini, glede služenja vojaškega roka) ni bilo postavljeno nobeno vprašanje. Opisane življenjske razmere (izpostavljenost nasilju, izključenost iz družbe in družine zaradi svojih prepričanj, udeležba v gibanju A.), ki jim je bil tožnik izpostavljen v izvorni državi, pa bi lahko zanj predstavljale resno škodo. Ugotovitev toženke, da tožnik v izvorni državi ni izpostavljen nobeni nevarnosti, temelji na pavšalnem in objektivno nepreverljivem zaključku toženke. Toženka z zapisom o informacijah v tožnikovi izvorni državi (ki jih je pridobila), prihaja v nasprotje, saj sama ugotavlja, da je drugačna veroizpoved v alžirski družbi sprejemljiva, obenem pa ugotavlja, da so tisti, ki se odrečejo islamu, lahko zaprti in kaznovani, kar pa lahko prestavlja resno škodo. Prav tako niso bile raziskane okoliščine, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem v zvezi z gibanjem A. – toženka je pridobila informacije starejšega datuma, da pa je 12. januar (berbersko novo leto) v Alžiriji razglašen kot praznik in dela prost dan, pa še ne pomeni, da Berberi tudi dejansko uživajo podporo in da niso izpostavljeni nasilju. Navedene ugotovitve toženke temeljijo na domnevnih neskladnostih v izjavah tožnika, pred izdajo odločbe toženka tožnika ni seznanila, da je podal po njenem neskladne izjave ter mu ni dala možnosti pojasnila glede slednjih, gre za kršitev načela zaslišanja strank, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženka ni preverjala tožnikovih navedb, ali so razmere v izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo aktualnih poročil o tožnikovi izvorni državi. Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek oz. tožniku samo podeli status begunca ali subsidiarne zaščite.

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 1022/2018 z dne 30. 5. 2018, s katero je sodišče tožbi tožnika ugodilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Nadalje sodišče ugotavlja, da je med trajanjem tega postopka tožnik postal polnoleten, zato glede na navedeno kot pravno nerelevantnih ni upoštevalo ugovorov tožnika, ki se nanašajo na okoliščine v zvezi z njegovo mladoletnostjo.

12. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Toženka je ugotovila, da v tožnikovem primeru niso podani pogoji za priznanje nobenega od teh dveh statusov, pri čemer med drugim ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sam pojasnil, da zaradi tega, ker je živel kot ateist, pred odhodom iz izvorne države s strani oblastnih struktur ni imel nobenih problemov, da mu oblasti niso nikoli niti neposredno niti posredno grozile in da ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim ateizmom in podpori berberskemu gibanju. Tožnik med drugim očita toženki, da v odločbi ni navedeno, katere so tiste izjave tožnika, ki so neprepričljive in malo verjetne. Kot je pojasnjeno že v sodbi I U 1022/2018 z dne 30. 5. 2018, se sodišče s to tožbeno navedbo ne strinja. Res je sicer, da v odločbi ni na enem mestu navedeno, v čem gre za neprepričljivost in nekonsistentnost navedb ter v čem so te navedbe malo verjetne, vendar pa iz odločbe kot celote izhaja, da je toženka (sicer razpršeno na različnih delih) navedla, katere tožnikove navedbe je tako ocenila. Tako je na strani 11 odločbe navedeno, da je malo verjetno, da tožnik na policijski postaji kljub utrujenosti ne bi podal pravi razlog ogroženosti. Na isti strani je navedeno, da je pri podaji prošnje navedel, da vlaga prošnjo samo iz razloga, ker je ateist, kljub izrecnemu vprašanju, če je ogrožen še iz kakšnega razloga. Šele v osebnih razgovorih je poudaril tudi, da je podpornik Berberov. Na strani 13 je navedeno, da je malo verjetno, da bi tožnik pri svojih trinajstih letih razumsko in zavestno razmišljal o ateizmu in veri nasploh. Nadalje je na strani 17 navedeno, da je tožnik ob podaji prošnje zanikal, da bi bil član kakšne politične stranke in je kot razlog preganjanja navajal samo ateizem. Ob prvem osebnem razgovoru pa je navedel še pripadnost berberskemu gibanju. Nadalje je na strani 19 navedeno, da je malo verjetno, da bi lahko tožnik neovirano zapustil državo, če bi ga oblastne strukture res nadzorovale. Odločba je torej v tem delu (ne pa v celoti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

13. Pač pa se sodišče strinja s tožbeno navedbo o tem, da toženka, ko je sama pridobila informacije o tožnikovi izvorni državi (pri čemer ni naredila povzetkov teh informacij in jih ni dala v izjasnitev tožniku, kar prestavlja kršitev pravice tožnika do izjave, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve), v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj kljub temu, da sama ugotavlja, da je iz teh informacij razvidno, da so tisti, ki se odrečejo islamu, lahko zaprti in kaznovani, in kljub tožnikovim navedbam oz. izpovedbi, da je ateist, da se je v času Ramadana na skrivaj hranil in da ne želi več skrivati tega, da je ateist, saj svojih misli noče več skrivati in bi se soočil s težavami zaradi svojega verskega prepričanja, toženka vseeno meni, da v njegovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Enako velja glede ugotovitve toženke, da tožnik v izvorni državi ni izpostavljen nobeni nevarnosti tudi z ozirom glede njegove zatrjevane udeležbe v gibanju A. (toženka navaja, da oblasti v Alžiriji ne posvečajo pretirane pozornosti članom gibanja A.) – drži očitek tožnika, da toženka ni pojasnila, od kje ta njen zaključek, saj ni raziskala okoliščin, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem v zvezi z gibanjem A. in ali Berberi tudi dejansko uživajo podporo v Alžiriji kot Arabci in niso izpostavljeni nasilju. To namreč iz ugotovitev toženke, da je 12. januar (berbersko novo leto) v Alžiriji razglašen kot praznik in dela prost dan, še ne izhaja, pa tudi ne iz drugih s strani toženke pridobljenih informacijah o Berberih v Alžiriji, ki jih povzema v izpodbijani odločbi toženka (pri čemer ni naredila povzetkov teh informacij in jih ni dala v izjasnitev tožniku, kar prestavlja kršitev pravice tožnika do izjave, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve).

14. Ker je odločba v tem delu neobrazložena, se je ne da v celoti preizkusiti, zaradi česar je sodišče odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker niso bila upoštevana pravila postopka (pomanjkljivost obrazložitve). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do preostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

15. Sodišče še pripominja, da toženka z informacijami o izvorni državi, ki jih je pridobila sama in jih navaja na strani 13 do 15 odločbe, ni soočila tožnika. V upravnem spisu se te informacije sploh ne nahajajo, v odločbi pa so v opombah zgolj našteti naslovi spletnih strani, iz katerih naj bi izhajalo tisto, kar toženka v odločbi v povzetku našteva. Sodišče v zvezi s tem še pripominja, da dokaz, kjer se navaja zgolj naslov spletne strani, ki je v tujem jeziku, ne da bi bil narejen vsaj kratek preveden povzetek relevantne vsebine iz te spletne strani, ni dovolj konkretiziran in opredeljen. Toženka bi morala vsaj izvlečke iz teh strani poslati tožniku in mu postaviti ustrezen rok, da se do njih izjasni, saj je v nasprotnem primeru kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, ki določa, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.1

16. Tožnik je predlagal v navedeni zadevi tudi razpis glavne obravnave. ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi gre prav za tak primer. Na podlagi prve alineje 2. točke 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V ponovljenem postopku je toženka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Tako sodba I U 2479/2018 z dne 27. 2. 2019.