Jedro

Stanje bistveno zmanjšane zmožnosti razumeti ali imeti v oblasti svoje ravnanje vedno pomeni zmanjšano prištevnost, ni pa to vselej osnova za ugotovitev upoštevno zmanjšane krivde in posledično omilitev kazni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 5. 4. 2012 E. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, storjenih na škodo oškodovancev M. B., R. J. in M. M. Sodišče je obsojenemu za kaznivo dejanje uboja določilo kazen enajst let zapora, za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti, storjeni na škodo M. B. in R. J., po šest mesecev zapora za vsako in za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, storjeno na škodo M. M., osem mesecev zapora ter nato po določbah o steku izreklo enotno kazen dvanajst let zapora. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo predmete, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, in sicer predelano puško tipa Mauser M 98, CAL. 7,9X 57 mm, tri naboje, tri tulce naboja in kovinski delec, zavarovan iz prsne votline oškodovane A. B. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obsojenemu v izrečeno enotno kazen vštelo čas, prestan v priporu oziroma kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem od 1. 9. 2011 od 20.15 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca M. B. in S. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki obsojenčeve zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obsojenčeva zagovornica in državna tožilka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 3. 7. 2012 ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenemu kazen zapora za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 zvišalo na trinajst let zapora, na kar mu je ob nespremenjenih kaznih za kazniva dejanja ogrožanja varnosti enotno izrečeno kazen zvišalo na štirinajst let zapora. Pritožbo zagovornice pa je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva namreč deloma uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanska stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Ravno tako ni podana kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, in sicer 29. in 49. člena KZ-1, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo dejanje storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, premalo pa je upoštevalo oziroma je zanemarilo vse olajševalne okoliščine. Izrečena kazenska sankcija je zato po navedbah vložnice prestroga in ni v skladu s sodno prakso. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti vložnica navaja tri pravnomočne sodbe, kjer je sodišče storilcem za kaznivo dejanje umora izreklo bistveno nižjo zaporno kazen kot jo je sodišče izreklo v obravnavanem primeru.

6. Zagovornica s takšnimi trditvami uveljavlja kršitev 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 420. člena ZKP. Navedeno kršitev stori sodišče, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega v zakonu. Za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let. Če pa je storilec kaznivega dejanja le-tega storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, se sme kaznovati mileje (tretji odstavek 29. člena KZ-1). Navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče, če ugotovi, da je bil storilec v času storitve kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, temu odmeriti kazen pod mejo, predpisano z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, marveč da to sme storiti. Ker torej v primeru ugotovljene bistveno zmanjšane prištevnosti ni predpisana obvezna omilitev kazni, sodišče ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, storilčeve krivde in vseh ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin (prvi in drugi odstavek 49. člena KZ-1) prosto presodi, ali bo uporabilo določbo 1. točke 50. člena KZ-1 in kazen omililo ali tega ne bo storilo. Stanje bistveno zmanjšane zmožnosti razumeti ali imeti v oblasti svoje ravnanje torej vedno pomeni zmanjšano prištevnost, ni pa to vselej osnova za ugotovitev upoštevno zmanjšane krivde in posledično omilitev kazni.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči v izpodbijanih pravnomočnih sodbah z izrekom kazni enajst oziroma trinajst let zapora za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 kazen izrekli v okviru z zakonom predpisane, pri čemer sta kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca presodili, da za omilitev kazni na podlagi tretjega odstavka 29. člena KZ-1 v obravnavanem primeru ni podlage. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja je obsojenec kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnost pokazal posebno vztrajnost in trdno odločenost, da oškodovanki A. B. vzame življenje. Njegovo ravnanje je bilo premišljeno, načrtovano in sistematično. Obsojenec ni deloval v afektu, ampak je dejanje načrtoval, že ko je enemu izmed svojih otrok po telefonu napovedal, da se bo nekaj zgodilo, torej še preden je odšel do oškodovanke in jo ustrelil. Obsojenec je pokazal izredno kriminalno voljo in odločnost, ko je vztrajno zasledoval oškodovanko in jo, ko jo je dohitel, hladnokrvno iz neposredne bližine ustrelil v glavo. Navedene okoliščine kažejo, da je obsojenec pri izvršitvi kaznivega dejanja kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti ravnal z visoko stopnjo krivde, zato milejše kaznovanje ni dopustno. Sodišči prve in druge stopnje zato z odločitvijo o kazni nista prekoračili pravice, ki jo imata po zakonu ter nista kršili kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

8. S trditvijo, da sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali olajševalnih okoliščin, zahteva v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe v zvezi z odločbo o kazni (tako VS RS v sodbi I Ips 130/2003 z dne 25. 9. 2003 in v sodbi opr. št. I Ips 13/97 z dne 20. 4. 2000). Zagovornica, ki se v zvezi z izrekom zaporne kazni obsojencu za kaznivo dejanje uboja v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na tri druge pravnomočne sodbe, kjer je bila storilcem izrečena nižja zaporna kazen, v zahtevi za varstvo zakonitosti teh odločb ne prilaga in tudi ne navaja konkretnih podobnosti okoliščin, ki so jih sodišča upoštevala pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij v teh zadevah. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb niti ni moglo opredeliti.

9. Zahteva nadalje uveljavlja, da so bila vsa tri kazniva dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za katera je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega, storjena v silobranu, ki izključuje protipravnost obsojenčevega ravnanja. Vrhovno sodišče je te navedbe štelo kot uveljavljanje kršitve materialnega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ-1. 10. Neutemeljeno je sklicevanje zahteve na kršitev 22. člena KZ-1, ker sodišče ni uporabilo določb o silobranu. Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1. Dejanje, ki je storjeno v silobranu, torej v obrambi, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad, ni kaznivo dejanje. Na navedbe o silobranu, ki jih je zagovornica uveljavljala že v pritožbi, je odgovorilo pritožbeno sodišče. Pritrditi je treba navedbam drugostopenjske sodbe, da je potrebno pri presoji, ali gre za dejanje, storjeno v silobranu, vselej ugotoviti, ali je prišlo do protipravnega napada, ki opravičuje pravno dopustno obrambo, pri čemer mora biti napad istočasen in resničen. V konkretnem primeru sodišče v izpodbijani sodbi ne ugotavlja, da bi oškodovanci napadli obsojenca ali da bi mu takšen napad neposredno grozil in zato tudi ni moč govoriti o kakršnikoli obrambi, zaradi katere storjena kazniva dejanja ogrožanja varnosti ne bi bila kazniva. Zato je zaključek sodišča prve in druge stopnje, da obsojenčevo ravnanje, ko je nameril puško v oškodovanca M. B. in R. J. ter jima zagrozil, da ju bo ustrelil, in ko je repetiral puško ter z njo ustrelil proti oškodovancu M. M., ne predstavlja dejanja obrambe, povsem pravilen. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi še navaja, da je obsojenec približevanje oškodovancev M. B. in R. J. ter njune klice razumel kot napad oziroma grožnjo, proti kateri se mora nujno braniti, in da je enako razumel tudi ravnanje oškodovanca M. M., zato je, da bi se zavaroval pred njim, streljal v zrak. Slednjih ugotovitev izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje. Na ta način zagovornica pod videzom kršitve kazenskega zakona napada ugotovljeno dejansko stanje, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Ker pa vložnica kršitev kazenskega zakona utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi, po vsebini uveljavlja razlog po 373. členu ZKP, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Glede na premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).