Jedro

Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev, ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca.

Glede trajanja imunitete sindikalnega zaupnika, novi ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah. Zato je potrebno upoštevati 8. odstavek 50. člena Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem, ki določa trajanje imunitete sindikalnega zaupnika še 18 mesecev po prenehanju funkcije. Ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tožnikova imuniteta še trajala. Ker mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez soglasja sindikata in ker mu ni bila ponujena ustrezna zaposlitev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29.1.2004, tožniku delovno razmerje 26.4.2004 ni prenehalo in še traja, tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz dela od odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo ter mu povrniti stroške postopka v višini 1.921,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2007 dalje, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa o odmeri stroškov (3. točka izreka sodbe). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o povrnitvi stroškov spremeni tako, da tožniku prizna zaznamovane, a nepriznane stroške postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni priznalo tožniku potnih stroškov njegovih pooblaščencev. Prilaga sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1515/2004, iz katere je razvidno, da je angažiranje odvetnika zaupne narave, zato si ga lahko stranka prosto izbira. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne v nov postopek. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnika varuje sindikalna imuniteta. Tožnik se niti ni skliceval na to, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga, ker je bil sindikalni zaupnik, pač pa se je zgolj pavšalno skliceval na sindikalno imuniteto. Ni se skliceval na dejstvo, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi sindikalnega delovanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na nespominjanje takratnega predsednika uprave A.B.. Priča se ni spominjala, kdo je imel sindikalno imuniteto. Strinja se z navedbo, da v primeru, da če sindikalni zaupnik ni imenovan, sindikat zastopa njegov predsednik, vendar sodba o tej pomembni okoliščini nima razlogov oziroma so si v nasprotju, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaključek, da je imel tožnik sindikalno imuniteto, je preuranjen. Priča M.S. je izpovedal, da ni nikjer zapisano, da predsednik sindikata uživa imuniteto, pač pa, da so se to dogovorili z vodstvom tožene stranke. Sodba le posplošeno navaja, da je mogoče verjeti M.S, da je tako veljalo tudi pri sindikatu, ki mu je predsedoval tožnik. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z določili Konvencije MOD št. 98. Upoštevati je potrebno, da je bila tožniku dana odpoved iz poslovnega razloga, ne pa zato, ker je bil predsednik sindikata. Po določbi ZDR sindikalni zaupniki ne uživajo absolutnega varstva pred odpovedjo, zato sodba ugotavlja, da je bilo tožniku ponujeno neustrezno delovno mesto. Sodna praksa bi morala iti v smeri, da je ustrezno tudi delovno mesto, ki je ustrezno po znanju delavca in dejanski strokovni izobrazbi. Sodišče ni ugotavljalo, kakšno delo je tožnik opravljal. Tožnik se je bil dolžan vpisati v program za pridobitev višje strokovne izobrazbe, zato je bila pogodba o zaposlitvi povsem ustrezna. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mestu krupjeja, za katero se je zahtevala povsem enaka stopnja in vrste izobrazbe, kot za ponujeno delovno mesto. Tožnik je imel le sklep o razporeditvi za delovno mesto inšpektor igralnih miz, ne pa pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da v konkretnem primeru ni pogojev za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR. Iz članka, ki ga je priložila, je razvidno, da je bil tožnik obtožen goljufije v igralnici in da je svojo krivdo tudi priznal. Tožnik pri toženi stranki ne more več delati in se delovno razmerje ne more nadaljevati. Glede na navedeno okoliščino tožnik zagotovo ne bo dobil licence za internega nadzornika, zato dela na delovnem mestu inšpektor igralnih miz ne more opravljati. Drugih potreb po delu tožnika pa tožena stranka glede na slabo finančno situacijo nima.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Kot potrebne stroške za pravdo se ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi užival sindikalno imuniteto, zato mu tožena stranka ni smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez soglasja sindikata, razen če mu je bila ponujena ustrezna zaposlitev. Presodilo je, da mu tožena stranka ni ponudila ustrezne zaposlitve po 3. odstavku 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) in ker tudi ni imela soglasja sindikata za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z zakonom in zato tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje predloga tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, ni sprejelo, saj je tožnik izrecno želel nadaljevanje delovnega razmerja, samo pa tudi ni presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja, zgolj zaradi objave članka, ne bi bilo več mogoče. K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo določbo 1. odstavka 154. člena in določbo 155. člena ZPP, ki določa, da sodišče prizna potrebne stroške postopka. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča. Tožnik je pooblastil odvetnika, ki ima sedež v drugem kraju. Stranka ima pravico proste izbire pooblaščenca in mu je dolžna povrniti potne stroške po Odvetniški tarifi, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP, ki bi jih morala stranki povrniti nasprotna stranka, ki v sporu propade.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo.

Po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 in nadaljnji), ki je veljal do 31.12.2002 je delodajalec o pravicah, obveznostih in odgovornosti odločal s sklepi. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi je bila sicer predvidena tudi v ZDR/90, vendar ni bila pogoj za zakonitost razporeditve. Zato je bil tožnik ne glede na to, da pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto inšpektor igralnih miz ni sklenil, na tem delovnem mestu razporejen. Če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, kasneje pa je z dokončnim in pravnomočnim sklepom razporejen na drugo delovno mesto, na katerem tudi dela, mu je mogoče iz poslovnega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če ta razlog obstoja, na delovnem mestu, na katerem je delavec dokončno razporejen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustrezne zaposlitve po 3. odstavku 90. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi je ustrezna zaposlitev opredeljena kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Med strankama ni sporno, da se je za delovno mesto inšpektor igralnih miz, na katerega je bil tožnik razporejen, zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, za delovno mesto krupje, ki mu je bilo ponujeno, pa V. stopnja strokovne izobrazbe. Zato je bila ponudba nove pogodbe o zaposlitvi neustrezna.

Po določbi 113. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev, ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik pridobil imuniteto. 208. člen ZDR določa, da v primeru, ko sindikalni zaupnik ni določen, zastopa sindikat njegov predsednik. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik predsednik sindikata. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da sindikat, katerega predsednik je bil tožnik, ni imenoval sindikalnega zaupnika, zato ga je zastopal predsednik, to je tožnik. Svoj zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved priče A.B. in M.S.. Izpoved priče A.B. v resnici ni popolno pojasnila, ali je bil tožnik kot predsednik sindikata tudi sindikalni zaupnik, dočim iz izpovedi M.S. nedvoumno izhaja, da je kot predsednik sindikata (drugega) užival sindikalno imuniteto. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi v spornem obdobju kdo drug imel sindikalno imuniteto (pri sindikatu, katerega predsednik je bil tožnik), je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik užival sindikalno imuniteto pravilen. Glede trajanje imunitete sindikalnega zaupnika je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu zavzelo jasno stališče, da novi ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah. Zato je potrebno upoštevati tudi 8. odstavek 50. člena Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem, ki določa trajanje imunitete sindikalnega zaupnika še 18 mesecev po prenehanju funkcije. Zato je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku imuniteta še trajala. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez soglasja sindikata in ker mu ni bila ponujena ustrezna zaposlitev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je odločitev sodišča v nasprotju z določili Konvencije MOD št. 98, ki določa, da morajo biti predstavniki delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa, ali aktivnosti kot predstavnikov, ali zaradi članstva v sindikatu, ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. Določbe konvencije predstavljajo le minimalno dogovorjene standarde pravic in obveznosti za tiste subjekte, ki jih konvencija zavezuje, kar pa ne onemogoča ureditve z višje določenimi standardi.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča o nadaljevanju delovnega razmerja. Delovno razmerje se sklepa za nedoločen čas (10. člen ZDR). Če je prenehanje delovnega razmerja nezakonito ima to za posledico vzpostavitev prejšnjega stanja, torej tudi reintegracijo. Vsak delodajalec želi ohraniti prenehanje delovnega razmerja, vendar določba 118. člena ZDR ne daje podlage za sodno razvezo. V kolikor v nadaljevanju tožnik ne bo pridobil licence za opravljanje dela, bo tožena stranka v posledici tega morala izvesti ustrezne postopke.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP krije svoje stroške pritožbenega postopka.