Jedro

Ocena, ali je podan pogoj neogibnosti pripora mladoletnega osumljenca.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega st. ml. S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodnica za mladoletnike Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 5.6.2006 zoper osumljenega st. ml. S.M. na podlagi 1. odstavka 472. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od 3.6.2006 od 11.30 ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Senat za mladoletnike Višjega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik osumljenega st. ml. S.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da odreditev pripora ni neogibna za varnost ljudi, saj je osumljencu mogoče preprečiti storitev kaznivih dejanj z izvršitvijo izrečenega vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper st. ml. S.M. takoj odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za odreditev (ali podaljšanje) pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. - 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi. Če gre za mladoletnega osumljenca, se sme pripor odrediti le izjemoma (1. odstavek 472. člena ZKP).

Zahteva obstoja prvih dveh pogojev za pripor ne izpodbija, izraža pa nestrinjanje z ugotovitvijo, da je odreditev pripora zoper st. ml. S.M. neogibno potrebna. Po vložnikovem mnenju se da ponovitvena nevarnost odpraviti s tem, da se začne izvrševati starejšemu mladoletniku izrečeni vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod po 79. členu KZ. Po stališču zahteve je odreditev pripora v neskladju z načelom sorazmernosti, saj je mladoletni osumljenec šele pred enim mesecev dopolnil šestnajst let, kazniva dejanja so bila storjena le zoper premoženje in niso direktno ogrožala varnosti ljudi. Odreditev pripora je po vložnikovi oceni neprimerna tudi zato, ker se bo osumljenec v priporu srečal s svetom resnega kriminala, ki ga doslej ni poznal. Zahteva tudi navaja, da pripor pomeni hud poseg v mladoletnikovo integriteto, z nepredvidljivimi posledicami in z zaznamovanostjo za vse življenje, pri čemer šestnajstletnemu fantu teče čas v priporu bistveno počasneje, kakor odraslemu človeku.

Pritrditi je treba presoji v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je odreditev pripora, četudi gre v postopku zoper mladoletnike za izjemen ukrep, neogibno potrebna za varnost ljudi. Pogostnost kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil st. ml. S.M., o katerih je mogoče sklepati na podlagi številnih pripravljalnih postopkov zoper starejšega mladoletnika, dejstvo, da naj bi ga doslej izrečeni vzgojni ukrepi od storitve novih kaznivih dejanj ne odvrnili, govori o visoki stopnji osumljenčeve ponovitvene nevarnosti. Tudi s kaznivimi dejanji zoper premoženje je mogoče resno ogroziti varnost ljudi. Med kaznivimi dejanji, ki naj bi jih storil osumljenec in za katere je podana realna nevarnost, da jih bo ponovil, to še posebej velja za kaznivo dejanje požiga po 1. odstavku 226. člena KZ. Preprečitev ponovitve tega kaznivega dejanja odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode. Starejši mladoletnik naj bi po navedbah socialnega delavca A.S. večkrat obljubljal, da kaznivih dejanj ne bo izvrševal, vendar naj bi obljube hitro prelomil, praviloma v treh do petih dneh. Zato je treba pritrditi presoji v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je odreditev pripora, ki glede na osumljenčevo starost pomeni posebno hud in občutljiv poseg v njegove pravice, sorazmerna potrebi za zagotavljanje varnosti ljudi, ki bi jo starejši mladoletnik s ponavljanjem kaznivih dejanj zoper premoženje ogrozil. Center za socialno delo na P. je v skladu z 2. odstavkom 170. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) st. ml. S.M. z dnem 13.6.2006, še pred odreditvijo pripora razporedil v Vzgojni zavod v S., v katerem naj bi se izvrševal vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod. Tak ukrep se izvršuje v skladu s predpisi, ki urejajo usmerjanje mladostnikov s posebnimi potrebami (1. odstavek 183. člena ZIKS-1). Sodišče je neogibnost pripora pretehtalo tudi s tega vidika in presodilo, da so v času odločanja o priporu izpolnjeni vsi pogoji za njegovo odreditev. To stališče je tudi argumentiralo, zato pomeni ponujanje drugačne dokazne presoje, ki jo ponuja vložnik, po vsebini uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Postopek za mladoletnike mora biti posebno hiter, v njem so vgrajeni številni inštrumenti, ki so namenjeni temu, da bi bili škodljivi učinki na mladoletnika čim manjši. V skladu s temi določbami in zahtevo, da mora pripor trajati najkrajši potrebni čas (2. odstavek 200. člena ZKP), bo moralo sodišče ob upoštevanju relevantnih okoliščin, ugotovljenih v pripravljalnem postopku vseskozi paziti, ali njihova presoja ne spreminja sklepanja o neogibnosti pripora.

Glede na to, da Vrhovno sodišče zakonitost sklepa presoja glede na okoliščine, podane v času njegove pravnomočnosti, je treba ugotoviti, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik st. ml. S.M., niso podane in je zato njegovo zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.