Jedro

Štipendist je po 1. odstavku 50. člena ZŠtip v primerih prenehanja štipendijskega razmerja iz 49. člena tega zakona dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Ker je tožnik 1. letnik šolanja v študijskem letu 2011/2012 uspešno zaključil in je o tem pravočasno predložil dokazilo, niso izpolnjeni pogoji za vračilo štipendije s strani tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 8. 2014 in tretjo točko izreka prvostopenjske odločbe št. … z dne 27. 11. 2012 (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške v višini 5,16 EUR (II. točka izreka). Presodilo je, da izpodbijani odločbi glede naloženega vračila štipendije nista zakoniti, saj je tožnik zaključil letnik, za katerega naj bi vrnil prejete zneske štipendije.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklicuje se na navedbe iz odgovora na tožbo in povzema vsebino izpodbijanih odločb. Pojasnjuje svoje materialnopravno naziranje, vključno v povezavi s 44. členom ZUJPS-a, po katerem je potrebno vrniti prejemke iz javnih sredstev, ki so bili izplačani na podlagi razveljavljenih ali odpravljenih odločb. Ne strinja se z dokaznim zaključkom sodišča, da naj bi tožnik pravočasno predložil dokazila o končanem letniku. Njegova vloga ni bila popolna, saj ni bila podpisana, zato je šteti, da je dokazilo o zaključenem letniku predložil šele 3. 12. 2012. Tako ne drži niti ugotovitev sodišča, da je tožnik dokazal uspešno zaključen letnik in je posledično napačen tudi zaključek, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 50. člena Zakona o štipendiranju.

Opozarja, da tožnik temelja obveznosti, to je prenehanje štipendijskega razmerja ni izpodbijal, kar posledično pomeni, da je dolžan vrniti zneske štipendije, prejete po 1. 1. 2012. 3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

6. Iz listin sodnega spisa sicer dejansko izhaja, da je bila z odločbo CSD z dne 30. 9. 2011, tožniku priznana pravica do državne štipendije od 1. 10. 2011 do zaključka izobraževalnega programa v višini 192,70 EUR mesečno. Ni sporno niti, da je bila ta odločba zatem z odločbo z dne 11. 5. 2012 odpravljena s 1. 1. 2012, izrečeno, da pravica, priznana z odpravljeno odločbo miruje in se dajatev ne izplačuje od 1. 1. 2012 dalje. Slednji posamični upravni akt je pravnomočen, saj ga tožnik ni izpodbijal. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za presojo predhodno navedenih odločb. 7. Predmet presoje v tem sodno socialnem sporu je prvostopenjska odločba z dne 27. 11. 2012, izdana v zvezi z vlogo z dne 28. 9. 2012. Z njo je bila zavrnjena zahteva za državno štipendijo za šolsko leto 2012/2013 in izrečeno, da preneha pravica do državne štipendije po odločbi z dne 30. 9. 2011. Hkrati je v izpodbijani 3. tč. izreka odločeno, da je tožnik dolžan vrniti 770,92 EUR iz naslov prejetih zneskov štipendije po 1. 1. 2012, ker ni uspešno zaključil letnika. Pritožba zoper slednji del odločitve je bila z izpodbijano drugostopenjsko odločbo z dne 26. 8. 2014, zavrnjena.

Ob izpodbojni tožbi zoper navedena upravna akta in določno postavljenem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje kot nezakonito utemeljeno odpravilo drugostopenjsko in prvostopenjsko odločbo v tretji točki izreka, o vrnitvi štipendije v skupni višini 770,92 EUR.

8. Vračilo štipendije, četudi bi bilo prejeto neutemeljeno, namreč ni moglo biti predmet odločanja v obravnavanem predsodnem postopku. Za kaj takega v Zakonu o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007; v nadaljevanju ZŠtip), ni nobene pravne podlage. V tem pritožbenem postopku pa se glede na okoliščine obravnavanega predsodnega postopka ni mogoče uspešno sklicevati niti na 3. odstavek 44. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUPJS). S cit. določilom ZUPJS-a je CSD sicer pooblaščen, da odloča o višini, načinu in času vračila neupravičeno prejetih sredstev, vendar le v istem postopku, v katerem zaradi spremenjenih okoliščin razveljavi ali odpravi posamični upravni akt o priznani pravici. Da v obravnavani zadevi ne gre za takšno pravno formalno stanje, kaže celo dejstvo, da odločbi, ki sta predmet tega sodnega postopka, s 44. členom ZUPJS-a sploh nista utemeljevani. Pritožba v tej smeri tako ne more biti uspešna.

9. Enako velja glede neutemeljeno zatrjevane zmotne uporabe 50. člena ZŠtip. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za stanje iz navedene zakonske podlage. Štipendist je po 1. odstavku 50. člena ZŠtip v primerih prenehanja štipendijskega razmerja iz 49. člena istega zakona, štipendijo dolžan vrniti za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. V takšnem primeru je dolžan plačati tudi obresti, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Ta dejanski stan pa v obravnavani zadevi zagotovo ni izpolnjen, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

Prepričljivo je dokazano, da je tožnik 1. letnik šolanja v študijskem letu 2011/2012 uspešno zaključil. O tem je pravočasno predložil dokazilo. Čeprav vloga z dne 2. 10. 2012, h kateri je bilo priloženo dokazilo o vpisu v drugi letnik, ni bila podpisana in bi naj zgolj zato po mnenju tožene stranke bilo potrebno šteti, da je dokazilo predložil šele 3. 12. 2012, je ob dejstvu, da je tožena stranka o rednem pravnem sredstvu odločala šele 26. 8. 2014, bilo dokazilo zagotovo predloženo pravočasno.

10. Ker preostale navedbe tožene stranke za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso odločilne in se pritožbenemu sodišču zato do njih ni potrebno niti opredeljevati, je pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.