Jedro

Po določbi 14. člena KZ je dejanje majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Neutemeljene so navedbe državnega tožilca v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo škodljivih posledic. Vsako prepovedano ravnanje praviloma potegne za seboj prepovedano oziroma škodljivo posledico. Tudi iz obdolženčevega ravnanja je, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, nastala prepovedana posledica (poškodba oškodovanca - odrgnine na vratu, krvni podliv spodnje ustnice, zvin 4. in 5. prsta leve roke). Vendar pa je to posledico pravilno ocenilo kot neznatno ter ob upoštevanju tudi vseh okoliščin dejanja in s tem v zvezi tudi ravnanja oškodovanca, ki je s svojim vozilom onemogočal obdolžencu dostop do taščine hiše, ter stopnje obdolženčeve kazenske odgovornosti (eventuelni naklep), dejanje obdolženca pravilno ocenilo kot dejanje majhnega pomena in z izpodbijano sodbo obdolženca oprostilo od obtožbe.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca, iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s 14. členom KZ, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pravočasno, iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona (3. točka 370. člena ZKP) pritožil državni tožilec ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ter mu izreče kazensko sankcijo.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb državnega tožilca v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Po oceni sodišča druge stopnje so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec s svojim ravnanjem proti oškodovancu izpolnil znake očitanega mu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kakor tudi prepričljivi razlogi v izpodbijani sodbi, da je dejanje obdolženca majhnega pomena. Po določbi 14. člena KZ je dejanje majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Neutemeljene so navedbe državnega tožilca v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo škodljivih posledic. Vsako prepovedano ravnanje praviloma potegne za seboj prepovedano oziroma škodljivo posledico.

Tudi iz obdolženčevega ravnanja je, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, nastala prepovedana posledica (poškodba oškodovanca - odrgnine na vratu, krvni podliv spodnje ustnice, zvin 4. in 5. prsta leve roke). Vendar pa je to posledico pravilno ocenilo kot neznatno ter ob upoštevanju tudi vseh okoliščin dejanja in s tem v zvezi tudi ravnanja oškodovanca, ki je s svojim vozilom onemogočal obdolžencu dostop do taščine hiše, ter stopnje obdolženčeve kazenske odgovornosti (eventuelni naklep), dejanje obdolženca pravilno ocenilo kot dejanje majhnega pomena in z izpodbijano sodbo obdolženca oprostilo od obtožbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.