Jedro

Ni utemeljena pritožba tožencev v kolikor prerekata odločitev sodišča prve stopnje, s katero jima je prepovedalo po obstoječi služnostni poti gnati in prevažati živino ter prašiče. Pravno nesprejemljiva je namreč trditev v pritožbi, da je povsem vseeno, kaj se na traktorju vozi, ali živino, ali krmo in da je pomembno le to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se frekvence voženj, odkar sta toženca na parc.št. 63/2 k.o. R. R. z gradila hlev, zmanjšale. Takšnim razlogom pritožbeno sodišče ne more pritrditi, kajti sodišče prve stopnje je v tem postopku zanesljivo ugotovilo, da služnost ni bila ustanovljena za živinogonjo in prevoz živine in prašičev, zato frekvence voženj niso pomembne. Pomemben je bil namen za katerega je bila služnost ustanovljena

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba v 1. odstavku izreka s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi: "Tožencema B. in I. P. se prepoveduje vsakršna živinogonja in prevoz živine in prašičev preko parcele 62/13, ki poteka po obstoječem kolovozu v smeri zahod-vzhod v korist hleva, stoječega na parceli štev. 63/2, vse k.o. R.R.." V ostalem delu se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta in v nespremenjenem delu sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožencema B. in I. P. prepoveduje vsakršnja živinogonja in prevoz živine in prašičev preko parc.št. 62/13 v korist hleva, stoječega na parc.št. 63/2, vse k.o. R.R.. Kar zahteva tožeča stranka več, v zvezi s prepovedjo tožencema B. in I. P. glede vsakršnje hoje in vožnje preko parc.št. 62/13 v korist hleva, stoječega na parc.št. 63/2, vse k.o. R.R., je sodišče zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se ukine služnostna pravica vozne poti preko parc.št. 62/13 v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 63/2, 8/4 in 62/4 k.o. R. R., ki poteka po služeči nepremičnini v smeri zahod - vzhod, in da sta toženca v roku 15-tih dni dolžna opustiti vsako hojo in vožnjo po utrjenem kolovozu, ki poteka v smeri zahod-vzhod na parc.št. 62/13 k.o. R.R. ter da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora tožencema povrniti stroške v znesku 430.019,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2004 do plačila.

Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi zatrjuje, da se služnost ustanavlja in pridobiva v korist posamezne nepremičnine. V danem primeru je novi hlev, ki je po nespornih ugotovitvah strank postavljen brez gradbenega dovoljenja, postavljen na parc.št. 63/2 k.o. R. R. Ta parcela pa je bila od vedno obdelovalno kmetijsko zemljišče. Šele z izgradnjo stanovanjske hiše tožencev, je del te nepremičnine spremenil namembnost. V korist stanovanjske hiše se je uredila druga nesporna pot. Nepremičnina s parcelo štev. 8/4 pa je bila od vedno kozolec, torej gospodarski objekt. Na obdelovalnem delu zemljišča parc.št. 63/2 sta toženca šele sedaj zgradila nov gospodarski objekt - hlev. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da se služnost po izgradnji hleva tožencev po namenu v bistvu ni spremenila, pa je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. S tako odločitvijo je namreč služnost dobesedno razširilo, saj je dovolilo služnost v korist dveh gospodarskih objektov, na parc.št. 8/4, ki je bila doslej nesporna in na parc.št. 63/2, ki je sporna. Služnost za potrebe obdelovalnih površin na parc.št. 63/2 je razširilo še v služnost za potrebe gospodarskega objekta. Ob tem številčnost voženj in medsebojna primerjava voženj v kozolec in hlev sploh ni pomembna. O zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na hojo, pa sodba nima razlogov. Nadalje je tožeča stranka s tožbo uveljavljala, da prej obstoječo služnost v smeri vzhod-zahod preko parc.št. 62/13 v korist parc.št. 63/2, 8/4 in 62/4, ki v naravi predstavlja enoto in kompleks, postala nepotrebna, saj sta toženca zgradila stanovanjsko hišo prav na eni od teh parcel in si za potrebe stanovanjske hiše uredila tudi preko zemljišča tožnika, parc.št. 62/13 celo asfaltirano pot v smeri sever-jug. Tako je 2/3 tožnikove parcele, ki meri 179 m2, zasedena s potmi v korist toženčevih parcel. Vse parcele v korist katerih je bila ustanovljena služnost hoje in vožnje za katero se zahteva ukinitev, se nahajajo vzhodno od stanovanjske hiše in hleva, parceli št. 62/4 in 63/2 pa tudi od kozolca tožencev oz. neposredno okoli njune hiše. Vsi pridelki iz teh parcel se konzumirajo v objektih tožencev, vožnje v korist teh parcel pa se sedaj izvajajo iz toženčevega kozolca in hleva in obratno. Sodišče v razlogih navaja, da na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da ni možno vzpostaviti neposredne varne povezave med gospodujočim zemljiščem in javno potjo oz. bi bila vzpostavitev te povezave povezana z nesorazmernimi stroški. Taka ugotovitev pa je protispisna, saj oba izvedenca ugotavljata, da bi bila nova potna povezava na obstoječo asfaltirano pot možna, bi pa bila povezana z določenimi stroški. Sodišče nadalje ugotavlja, da bi bila vzpostavitev te povezave vezana z nesorazmernimi stroški. Tudi za to ugotovitev sodišče ni imelo opore v zbranem gradivu. Ugotavljanje nesorazmernosti stroškov pomeni neko primerjavo, ki pa je sodišče ni opravilo oz. ni ocenilo nespornih dejstev in navedb strank zato odločitev v tej smeri nima razlogov. Toženca sta leta 1985 začela z izgradnjo stanovanjske hiše na parc.št. 63/2, v letu 1985 z izgradnjo drvarnice, v letu 1994 pa z izgradnjo hleva, kot izhaja iz nespornih ugotovitev na naroku z dne 21.6.2001. To pa že samo po sebi pomeni, da imata toženca dohodke, ki vsekakor omogočajo tudi napravo nove poti in o kakršnikoli nesorazmernosti v tej smeri ne more biti govora. Nadalje pripominja, da toženčeva družina po izpovedi samega toženca opušča njive na svojem zemljišču, saj je poprej njivska površina sedaj zatravljena. Če bi toženi stranki rodna zemlja res toliko pomenila, tedaj bi lahko vzpostavil njivske površine na mestu, kjer so bile tudi v preteklosti v veliko večjem obsegu kot pa so obstoječe ob hiši. Na naroku z dne 21.6. 2001 je tožeča stranka tudi razširila dejansko podlago zahtevku po opustitvi voženj po utrjenem kolovozu na parc.št. 63/13 s tem, ko je navajala, da toženčev sin parkira in garažira svoj avtomobil v kozolcu, ne da bi imel za to potrebno služnost preko zemljišča tožene stranke. Za dovoz v ta kozolec pa uporablja sporno pot. Glede voženj z osebnimi avtomobili do toženčevih nepremičnin preko zemljišča tožeče stranke pa izpodbijana sodba nima razlogov in se zato ne da preizkusiti. Služnostna pravica je bila namreč ustanovljena za potrebe kmetijskih obdelovalnih površin, ne pa za vožnje z osebnim avtomobilom za potrebe njihovega garažiranja, zato bi sodišče moralo ugoditi zahtevku tožeče stranke kolikor se ta nanaša na opustitev voženj po utrjenem kolovozu, ki poteka v smeri zahod-vzhod, vsaj za osebni avtomobil. Podrejeno pa se tožeča stranka pritožuje tudi zoper izrek o stroških, saj je sodišče toženi stranki očitno priznalo stroške v previsokem znesku. Sodišče ne navaja, za katere pripravljalne vloge so bili stroški priznani, vendar pa tožeča stranka posebej poudarja, da pri vlogi z dne 14.6.2001 ne gre za pripravljalno vlogo, temveč le za popravljanje napačnih navedb iz predhodne pripravljalne vloge. Pri pripravljalni vlogi z dne 27.11.2002 pa gre le za odgovor na dokazni predlog.

Toženi stranki se pritožujeta v delu, v kolikor je sodišče odločilo, da se tožencema prepoveduje vsakršnja živinogonja in prevoz živine in prašičev preko parc.št. 62/13 v korist hleva, stoječega na parc.št. 63/2, vse k.o. R. R. Po mnenju toženih strank je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek prekoračilo, kajti ta se nanaša samo na prepoved vsakršnje hoje in vožnje, nikjer v zahtevku ni omenjena živinogonja in prevoz živine in prašičev preko sporne parc.št. 62/13 v korist hleva, stoječega na parc.št. 62/2, predvsem pa živinogonja v tožbenem zahtevku ni zajeta in v tem delu je sodišče odločilo preko tožbenega zahtevka. S tako odločitvijo je zahtevek prekoračen tudi v tem, da se nanaša na celotno parc.št. 62/13. Ves čas se je v postopku govorilo o ukinitvi služnosti po spornem kolovozu. Tako kot je sodba izrečena v 1. tč. pa pomeni, da toženca ne smeta preko parc.št. 62/13 prevažati prašičev in živine ter živino goniti preko celotne parc.št. 62/13. S tem je onemogočena uporaba hleva in vseh kmetijskih površin, ki jih imata v lasti toženca. Če ne smeta preko parc.št. 62/13, ne moreta živine v hlev privesti niti južno od hiše, niti severno od hiše, niti po spornem kolovozu. Kolikor bo sodba obstala v hlevu ne bo živine, ker jo ne smeta prignati v hlev, ne bo gnoja, ne bo pridelkov, ne bo potrebe po spravilu pridelkov. Dva izvedenca sta v izvedeniških mnenjih in ko sta bila zaslišana v postopku, izpovedala, da se je število voženj oz. obremenjenost služnosti kolovoza po izgradnji hleva zmanjšala. Do tega zaključka je prišlo tudi sodišče in je tožbeni zahtevek skoraj v celoti zavrnilo. Živino v sporni hlev pripeljeta toženca samo poredkoma (na dve leti), nekaj komadov živine. Prašiče pripeljeta z avtomobilom samo v hlev in jih tam zakoljejo. To pomeni, da so ti prevozi zelo redki, manj kot enkrat letno in te vožnje obstoječo služnost v ničemer ne obremenjujejo in ne razširjajo. Če je na traktorju živina, je povsem vseeno, kot če bi bila drva, ali seno, ali gnoj, kar je dovoljeno po tej sodbi. Če je ta prevoz samo enkrat v letu, služnost ni z ničemer obremenjena, sploh pa ne, če se upošteva obseg in frekvenco voženj. Tako se služnost ne bo širila. Nenazadnje pa je iz izpovedi prič zaznati, da je živina vsekakor prehajala po služnostni poti že prej. Tako je tudi P. L. izpovedal, da je pasel živino po teh pašnikih, torej živino je po kolovozu že takrat peljal. Priče so izpovedale, da so vozili z volovi v kozolec, verjetno je ta živina po spornem kolovozu prehajala tudi brez voza, vsekakor pa vsaj enkrat letno. Nikjer ni rečeno, da se sporni kolovoz ni uporabljal tudi za gonjo živine na pašo. Ker se z izgradnjo hleva služnost ni povečala, kar je sodišče tudi v sodbi lepo obrazložilo je nesmiselna prepoved po 1. točki izreka sodbe, saj bi s takim izrekom lahko kmetija propadla, zato toženca predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožujeta se tudi zoper izrek o stroških, kajti sama sta plačala izvedeniško mnenje dr. A. J. Priglasila sta tudi svoje stroške, kar pa jima sodišče ni priznalo, priznati pa bi jih moralo glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v navedenem obsegu, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Najprej k pritožbi tožene stranke: Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke, da se tožencema prepoveduje vsakršnja živinogonja in prevoz živine in prašičev preko parc.št. 62/13 v korist hleva, stoječega na parc.št. 63/2 k.o. R. R., saj je tožeča stranka zahtevala le prepoved vsake vožnje in hoje preko omenjene parcele. Po oceni pritožbenega sodišča,to ne drži, kajti sodišče prve stopnje je prepovedalo manj kot je tožnik zahteval, saj ta je zahteval prepoved vsakršnje vožnje in hoje, živinogonja in prevoz živine in prašičev, pa je le vrsta hoje in vožnje. Res pa je in v tem je mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni v izreku sodbe točno opisalo potek služnostne poti na katero se nanaša opisana prepoved. V obrazložitvi sodbe so sicer jasne ugotovitve sodišča prve stopnje, da služnostna pot poteka po spornem kolovozu iz smeri zahod-vzhod na parceli 62/13 k.o. R.R.. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožencev v tem delu ugoditi in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vneslo potek služnostne poti. Ni pa utemeljena pritožba tožencev v kolikor prerekata odločitev sodišča prve stopnje, s katero jima je prepovedalo po obstoječi služnostni poti gnati in prevažati živino ter prašiče. Pravno nesprejemljiva je namreč trditev v pritožbi, da je povsem vseeno, kaj se na traktorju vozi, ali živino, ali krmo in da je pomembno le to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se frekvence voženj, odkar sta toženca na parc.št. 63/2 k.o. R.R.e zgradila hlev, zmanjšale. Takšnim razlogom pritožbeno sodišče ne more pritrditi, kajti sodišče prve stopnje je v tem postopku zanesljivo ugotovilo, da služnost ni bila ustanovljena za živinogonjo in prevoz živine in prašičev, zato frekvence voženj niso pomembne. Pomemben je bil namen za katerega je bila služnost ustanovljena. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških, kajti nikakor ne drži trditev v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni priznalo materialnih stroškov za toženo stranko in stroškov za izvedeniško mnenje dr. A. R., katere je tožene stranka prijavila. Kot izhaja iz priloženega stroškovnika, tožena stranka ni prijavila materialnih stroškov, ki naj bi jih imela in tudi ne stroškov za izvedeniško mnenje omenjenega izvedenca, zato jih sodišče prve stopnje tudi ni moglo priznati. Ker je pritožba tožene stranke v ostalem delu neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Nato k pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka še vedno v pritožbi vztraja na svojih trditvah, da se je služnost po spornem kolovozu z izgradnjo hleva na parc.št. 63/2 R.R. razširila zaradi potreb gospodarskega objekta, saj je bila služnost ustanovljena le zaradi potreb obdelave te parcele. Pri tem pritožba izrecno pove, da služnost za potrebe kozolca na parc.št. 8/4 k.o. R. - R., ni sporna. Če je torej nesporno, da je služnostna pravice vožnje in hoje obstajala tudi v korist kozolca, ki je po namenu gospodarsko poslopje, se torej služnost po namenu z izgradnjo hleva ni spremenila, saj se ta še naprej izvaja za prevoz krme, gnoja in stelje. Razlogi sodišča prve stopnje s katerim je to v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala prepoved hoje in vožnje v korist hleva na parc.št. 63/2 k.o. R. R., so povsem sprejemljivi in se z njimi strinja tudi pritožbeno sodišče, zato jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, posebej zato, ker tožeča stranka teh razlogov izrecno ne izpodbija. Da pa sodba nima razlogov glede zavrnitve zahtevka, ki se nanaša na hojo ne drži, kajti tisti razlogi, ki veljajo za vožnjo po spornem kolovozu, veljajo tudi za hojo. Prav tako ni utemeljen tožnikov zahtevek za ukinitev služnosti, kajti ta tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazal razlogov iz 2. odst. 58. čl. ZTLR, v omenjenem zakonskem določilu je navedeno, da lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari, ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Sodišče prve stopnje je tekom postopka sicer ugotovilo možnost izpeljave poti tudi po južni strani hiše obeh tožencev, vendar bi bila pot dva do trikrat daljša in bolj strma. Poleg tega pa tudi dražja, saj bi bilo potrebno rušiti kamnite oz. betonske zidove pred hišo, odstraniti vrtno zemljo in napeljati gramoz. Tudi glede trase na severni strani hiše tožencev bi bila pot ekonomsko draga, dražja kot južno od hiše. V tej lokaciji bi bilo potrebno odpeljati zemljo do nivoja sedanje poti v kozolec. Ob robu poti proti hiši pa bi bilo potrebno zgraditi oporni zid. Na novo bi bilo potrebno urediti sedanje odtoke meteorne in fekalne vode. Ob odstranitvi zemlje bi nastali tudi stroški z uničenjem sadnega drevja, okrasnih grmov in žive meje. To sta ugotovila tako izvedenec P. V., kot J.M.. Investicije nove dostopne poti po južni varianti bi po mnenju izvedenke M. in cenilca gradbene stroke T. R. znašali okrog 730.000,00 SIT. Stroški investicije nove dostopne poti po severni varianti pa bi po mnenju obeh izvedencev znašali okrog 800.000,00 SIT. Ne držijo torej pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni naredilo ocene teh stroškov. To, da imata toženca visoke dohodke, ki jima omogočajo napravo nove poti, pa nikakor ni razlog, ki opravičuje napravo nove poti in ukinitev služnosti.

Ne držijo pritožbene trditve, da je tožeča stranka razširila dejansko podlago zahtevku po opustitvi voženj po utrjenem kolovozu na parc.št. 63/13, s tem, ko je navajala, da toženčev sin parkira in garažira svoj avtomobil v kozolcu in za dovoz v ta kozolec uporablja sporno pot. Sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da sodba o tem nima razlogov. Ne drži namreč, da je tožeča stranka v tej smeri razširila dejansko podlago, ampak je samo navedla, da je toženec zaslišan v motenjski pravdi, ki se je vodila pred sodiščem prve stopnje pod opr.št. P 16/2001, izpovedal, da njegov sin parkira pod kozolcem osebni avtomobil, ni pa v tem obsegu razširila tožbo, zato se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno se ukvarjati z navedbami tožeče stranke. Tudi pritožba zoper sklep o stroških je zgolj pavšalna. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo stroške, ki so bili potrebni za pravdo in je te odmerilo skladno z veljavno taksno in odvetniško tarifo. Stroškov za pripravljalno vlogo z dne 14.6.2001 tožena stranka niti ni prijavila, zato teh stroškov sodišče prve stopnje ni priznalo in enako velja za pripravljalno vlogo z dne 27.11.2002. Če pritožnica misli, da gre za pripravljalno vlogo z dne 25.11.2002 pa je sodišče tej priznalo le 50 točk. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa samo v neznatnem delu, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).