Jedro

1. Po 1. odst. 48. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ima delavec invalid pravico do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen ter pravico do ustreznega denarnega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem teh pravic v skladu s predpisi o pokojninskem ininvalidskem zavarovanju. Dolžnost delodajalca o razporeditvi delavca invalida ureja 18. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. 2. Od nastanka invalidnosti dalje, ko tožnica ni smela več opravljati svojega dela, tudi ni imela več pravice do 100 % nadomestila plače, temveč le do 80 % nadomestila. Pri tem paje potrebno še upoštevati, da je tožena stranka zasebna delodajalcka in je zato potrebno ugotoviti, koliko je imela zaposlenih delavcev. V primeru, da je imela zaposlenih manj kot 5 delavcev, pride zanjo v poštev določba 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92 - 7/96), po katerem pravice delovnemu invalidu II. in III.kategorije zagotavljata zavod za zaposlovanje in zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu tč. 1 izreka, ki se nanaša na čas po 25.7.1996, v delu tč. 2 izreka, ki se nanaša na čas po 25.7.1996 in nad zneskom 846.785,20 SIT, to je od vključno 19. alinee dalje in v celoti v 3. tč. izreka sodbe in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 22.1.1995 do 22.1.2000 in zanjo za ta čas obračunati in plačati ustrezne prispevke in dajatve, ki bremenijo plačo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati prikrajšanje pri plači za čas od 22.1.1995 do 30.9.1999 v skupnem znesku 1.944.180,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov razvidnih v izreku sodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 187.375,00 SIT za nagrado pooblaščencu in 1.835,00 SIT sodnih taks. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka z laično pritožbo, v kateri navaja, da je tožnica v spornem obdobju delala pri svoji sestri M. V. in da je tožnica izjavljala, da ne bo več delala pri toženi stranki, temveč si bo uredila bolniški stalež in še pozneje invalidnino za ceno 5.000 DEM. Tožena stranka ji je dala odpoved, ker ni dovoljevala goljufije in kraje denarja. Delovno razmerje ji je tako prenehalo 22.1.1995, ko ji je bila zaključena delovna knjižica pri ZPIZ-u in upravni organ Občine M. je dal soglasje, da je bila odjavljena. Navaja, da sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza s pričo F. K. Tožeči stranki je prenehalo delovno razmerje, ker je bila zalotena pri kaznivem dejanju. Tožena stranka je propadla, ker je več dolžna kot je vredna in ji sodišče grozi z rubežem. Tožeča stranka ima odločbo ZPIZ-a, da od 25.7.1997 dalje ne more več opravljati frizerskega poklica, plačo za to delo pa naj bi po sodbi dobila. Zaradi zmotne in pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošteno razsodi. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena in sicer v obsegu, ki se nanaša na čas od 25.7.1996 dalje, to je od takrat, ko je tožnica postala invalid III. kategorije. Pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sodbo Pd 289/95 z dne 12.6.1997 v zvezi s sodbo višjega sodišča Pdp 196/97 z dne 9.4.1999. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče F. K., ki naj bi izpovedal v zvezi z razlogi, zaradi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče tudi ni presojalo pritožbene navedbe, da je tožnica v spornem obdobju delala pri svoji sestri, saj so to pritožbene novote, za obravnavo katerih pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 1. odst. 337. člena ZPP. Z izpodbijano sodbo je moralo namreč sodišče prve stopnje le še odločiti o vrnitvi tožnice nazaj na delo in o pravicah iz delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje. V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni prenehala z obrtjo v letu 1995, temveč 22.1.2000. Zato je sodišče prve stopnje odločilo, da ji je tožena stranka do tega datuma dolžna vzpostaviti delovno razmerje in za ta čas plačati neto plačo ter davke in prispevke. Pri tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožeča stranka postala invalid III. kategorije na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 31.7.1996, od 25.7.1996 in da ni bila več sposobna za opravljanje svojega dela frizerke, temveč je pridobila pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki je fizično lahko, psihično manj zahtevno in ga bo opravljala pretežno sede. Po 1. odst. 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) ima delavec invalid pravico do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen ter pravico do ustreznega denarnega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem teh pravic v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Dolžnost delodajalca o razporeditvi delavca invalida ureja 18. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93), ki je veljala v spornem obdobju, ki zavezuje delodajalca, da mora razporediti delovnega invalida na ustrezno delovno mesto v 15-ih dneh po pravnomočnosti sklepa pristojne komisije, ki ugotovi delavčevo spremenjeno delovno zmožnost. Po 2. odst. navedenega člena delavcu za čas čakanja na razporeditev pripada nadomestilo v višini 80 % osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajci roka za razporeditev delavca invalida ne določa, določa pa v 3. tč. 52. člena, da delavcu invalidu pripada 80 % nadomestila, določenega v 2. tč. tega člena za čas čakanja na razporeditev na ustrezno delo. Tožnica torej od nastanka invalidnosti dalje, ko ni smela več opravljati svojega dela, ni imela več pravice do 100 % nadomestila plače, temveč le do 80 % nadomestila. Pri tem pa je potrebno še upoštevati, da je tožena stranka zasebna delodajalka in je zato potrebno ugotoviti, koliko je imela zaposlenih delavcev. Kajti v primeru, da je imela zaposlenih manj kot 5 delavcev, pride zanjo v poštev določba 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 7/96), po katerem pravice delovnemu invalidu II. in III. kategorije zagotavljata zavod za zaposlovanje in zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, ni ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, zato bo moralo v ponovljenem postopku te pomanjkljivosti odpraviti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obdobje po 25.7.1996 razveljavilo v 1. tč. izreka in v 2. tč. izreka ter v posledici tega tudi znesek nad zneskom 846.785,20 SIT, kar predstavlja neto znesek plač, zapadlih do vključno 16.7.1996 iz 1. odst. 2. tč. izreka. Glede na vse navedeno je tako pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obdobje do 25.7.1996. Ker je pritožbeno sodišče del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo, je razveljavilo tudi izrek o stroških postopka, da bo o njih sodišče prve stopnje odločilo s končno sodbo.