Jedro

Predmet konkretnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku iz poslovnega razloga. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot pomočnik direktorja sektorja gospodarskih družb. To delovno mesto je bilo na podlagi sprejetega pravilnika o novi sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest ukinjeno, vsebina dela pa deloma ukinjena, deloma pa prenesena na druga delovna mesta. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Obstoj akta o spremenjeni organizaciji oz. sistemizaciji pri delodajalcu ne predstavlja pogoja za zakonitost podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek:

1. za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, za njeno razveljavitev ter ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas;

2. da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na dosedanje delovno mesto oziroma mu ponuditi drugo ustrezno delovno mesto v 15 dneh ter

3. da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 9. 10. 2013 dalje, obračunati vsakomesečno bruto plačo v višini 2.846,48 EUR in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo, v roku 15 dni.

V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek:

1. za razveljavitev nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga;

2. za ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje in mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati vsakomesečno bruto plačo v višini 2.846,48 EUR in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo, v roku 15 dni ter

3. da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 14.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2013 do plačila, v roku 15 dni.

V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, postopek dopolni in sodbo spremeni tako, da tožbi (pravilno tožbenemu zahtevku) ugodi. Navaja, da so v obrazložitvi sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je v posledici tega nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da je bil Pravilnik o (novi) organizaciji banke A., ki se je pričel uporabljati z dnem 1. 10. 2013, zaposlenim na voljo šele 2. 10. 2013. Sprejet pravilnik ne more imeti veljave za nazaj. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da dejstvo, da bi bila odpoved nezakonita, ker so delavci pri toženi stranki opravljali nadure, ne vpliva na obstoj poslovnega razloga. Opozarja na 2. alinejo tretjega odstavka 34. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije, iz katere izhaja, da odpoved ni utemeljena v primeru, da analiza časa v času odpovedi izkazuje stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih in podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote. Opozarja tudi, da je delo pomočnika direktorja v 70 % komercialne narave. Glede presežkov delovnega časa je sodišče prve stopnje tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kljub temu, da je ponudil v dokaz listine (interni izračun nadur svojih sodelavcev) in zaslišanje prič, toženo stranko pa pozval k predložitvi uradnih evidenc, se je sodišče prve stopnje zadovoljilo le z zaslišanjem B.B., ki je povedal, da nadur na vodilnih mestih ni, kar si je potrebno razlagati na način, da evidenca ni obstajala. Navedeno pa še ne pomeni, da tožnik nadur ni opravljal. Navaja še, da je bilo na skupnem kolegiju dne 4. 9. 2013 obravnavano vprašanje nove strukture delovnih mest, po kateri naj bi predvideno zasedel delovno mesto direktor sektorja neposredne podpore poslovanju z gospodarskimi družbami, kar kaže na to, da potreba po opravljanju njegovega dela ni prenehala. V zvezi s tem izpostavlja izpovedbo priče C.C., ki je izpovedal, da so naloge, ki jih je opravljal, zagotovo zajete v drugih delovnih mestih, kar nenazadnje izhaja tudi iz sodbe. Opozarja še, da je tožena stranka zaposlila vsaj enako število zunanjih kandidatov, kot je bilo število delavcev, katerim je delovno razmerje prenehalo. Tožena stranka ni znala ponazoriti in dokazati učinka reorganizacije na stroškovno učinkovitost, obrazložitev sodbe ne vsebuje ocene o tem, ali so bili cilji doseženi.

Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tistih, na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet konkretnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku dne 9. 10. 2013 iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2012 kot pomočnik direktorja sektorja gospodarskih družb v Sektorju gospodarskih družb. Navedeno delovno mesto je bilo na podlagi sprejetega pravilnika o novi sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest z dnem 1. 10. 2013 ukinjeno, vsebina dela pa deloma ukinjena, deloma pa prenesena na druga delovna mesta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in obliki redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da je v obravnavani odpovedi jasno navedla in obrazložila odpovedni razlog ter ga dokazala z listinskimi dokazi in zaslišanjem prič.

Tožnik sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da ima Pravilnik o (novi) organizaciji tožene stranke, ki je bil podlaga za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, povratno veljavo, saj je bil izdan dne 2. 10. 2013, uporablja pa se že od 1. 10. 2013 dalje. Navaja, da slednje predstavlja odločilno dejstvo, zato v tem delu pritožbe sodišču prve stopnje po vsebini očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev po zaključku pritožbenega sodišča ni podana, saj veljavnost pravilnika o organizaciji delodajalca oz. pravilnika o spremenjeni sistemizaciji pri delodajalcu ne predstavlja odločilnega dejstva v sporu o presoji zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obstoj akta o spremenjeni organizaciji oz. sistemizaciji pri delodajalcu ne predstavlja pogoja za zakonitost podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot se je že večkrat opredelila sodna praksa. Poleg navedenega ne gre spregledati, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena šele 9. 10. 2013, torej po datumu izdaje pravilnika, zato tudi iz tega razloga navedeni očitek ne more predstavljati odločilnega dejstva v predmetnem sporu.

V pritožbi tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede opravljanja nadurnega dela tožnika in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ob dejstvu, da je bil tožnik zaposlen na vodilnem delovnem mestu, kar pomočnik direktorja sektorja gospodarskih družb zagotovo je, in dejstvu, da je priča B.B. izpovedal, da na vodilnih delovnih mestih nadur ni, ni bilo potrebe po izvajanju drugih predlaganih dokazov. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo preko polnega delovnega časa, to zaradi narave njegovega dela na vodilnem delovnem mestu ne bi moglo biti upoštevano. V zvezi z navedenim je dodati še, da zgolj dejstvo, da je delavec pred podano redno odpovedjo iz poslovnega razloga opravljal nadure, samo po sebi še ne pomeni, da v nadaljevanju potreba po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Delavec mora zatrjevati in tudi dokazati, da je bil obseg nadurnega dela konstanten in je obstajal tudi v času, ko se je pri delodajalcu že kazal vpliv zmanjšanja obsega dela. Ker gre v predmetni zadevi za drugačno situacijo, saj je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, njegove delovne naloge pa deloma ukinjene, deloma pa prenesene na druge zaposlene, je ugotavljanje, ali je tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljal delo preko polnega delovnega časa, tudi iz tega razloga nepomembno. V konkretnem primeru tudi ni mogoče upoštevati 2. alineje tretjega odstavka 34. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011 in nadalj.), saj po naravi stvari ne pride v poštev za vodilne delavce, za katere se niti ni vodila evidenca delovnega časa, kot navaja tudi tožnik v pritožbi. Prav tako ni utemeljena tožnikova pritožbena navedba, da je bila narava dela pomočnika direktorja, ki ga je opravljal tožnik, v 70 % komercialne narave, s čimer skuša prikazati, da dejansko ni šlo za vodilno delovno mesto. Tožnik je bil zaposlen na tem delovnem mestu in tudi opravljal delo tega delovnega mesta, ki glede na sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki spada med vodilna delovna mesta. Da pa bi dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta, pa tožnik ni zatrjeval. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku potekala dogovarjanja o tem, da bi tožnik zasedel delovno mesto direktor sektorja neposredne podpore poslovanju z gospodarskimi družbami. Slednje za presojo zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, saj gre za dve različni delovni mesti, pri čemer kakršnakoli dogovarjanja med delavcem in delodajalcem pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delodajalca ne vežejo, zakonske obveznosti, da mora pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delodajalec med drugim preveriti, ali lahko delavca zaposli na drugih delih, pa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ne vsebuje več(1). Poleg navedenega tožnik v pritožbi niti ne pojasni, kako navedena okoliščina kaže na to, da potreba po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Poudariti je še, da je materialnopravno zmotno tožnikovo stališče, da potreba po opravljanju njegovega dela ni prenehala, če so bile njegove naloge prenesene na druge zaposlene. Ravno ta okoliščina kaže na obstoj poslovnega razloga, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kadar delodajalec delo organizira tako, da naloge enega delovnega mesta razdeli med ostale zaposlene, dela delavca, ki je po svoji pogodbi o zaposlitvi te naloge opravljal, ne potrebuje več, zato je podan poslovni razlog.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka zaposlila vsaj še enako število zunanjih sodelavcev, pritožbeno sodišče odgovarja, da slednje samo po sebi še ne kaže na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna okoliščina bi lahko kazala na fiktivnost odpovednega razloga v primeru, da bi tožena stranka nove delavce zaposlila za opravljanje istih del, kot jih je prej opravljal tožnik. Ker pa je priča C.C. izpovedal, da na področju poslovanja z gospodarskimi družbami novih zaposlitev ni bilo, navedena okoliščina ne kaže na nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ni izkazala učinka reorganizacije na stroškovno učinkovitost in da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve v zvezi s tem. Pozitivni učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi na poslovanje delodajalca niso pogoj za zakonitost podanih odpovedi, zato toženi stranki tega ni bilo potrebno dokazovati, sodišču prve stopnje pa ne navajati v razlogih sodbe. Tožena stranka je morala dokazati le obstoj utemeljenega poslovnega razloga, torej okoliščino, da tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Slednje je tožena stranka tudi po zaključku pritožbenega sodišča uspela dokazati, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, priglasila jih je le tožena stranka, zato je pritožbeno sodišče odločalo le o njenih stroških (prvi odstavek 163. člena ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo ji pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Takšno obveznost je prej določal tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/2002 in nadalj.).