Jedro

Načeloma drži, da je pravilo „petitorium absorbet possessorium“ aktualno tedaj, ko spor zaradi motenja posesti in spor o pravici do posesti tečeta vzporedno oziroma ko je petitorna pravda končana kratek čas pred začetkom motenjske pravde. V izjemnih situacijah je mogoče odstopiti od zahteve po takšni časovni povezanosti obeh sporov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 267,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal varstvo zatrjevane posesti na nepremičninah parc. št. 38/0, 40/0, 42/1, 42/2, 59/0, 39/0 in 41/0, vse k. o. X (I. točka izreka sklepa). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 435,87 EUR (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je imel v času motilnega dejanja sporne nepremičnine v posesti z dopustitvijo matere tožencev. Napačen je zaključek sodišča, da je mati tožencev pridobila pravico do posesti. Pravilo „petitorium absorbet possessorium“ bi prišlo v poštev le v primeru, če posestni in petitorni spor tečeta vzporedno oziroma je petitorni postopek končan pred posestnim. Ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Tožnik že od leta 1975 poseduje sporne nepremičnine, mati tožencev pa je na to pristajala tudi po letu 2006. Napačen je zaključek, da naj bi imela toženca podlago za svoje ravnanje v pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločbah, ki tožniku odrekata pravico do posesti. Toženca ne razpolagata s takšnimi odločbami. Ravnanje tožencev po navodilu njune matere še ne pomeni, da nista storila motilnega dejanja. Sodišče ni upoštevalo, da je med tožnikom in materjo tožencev odprtih še nekaj postopkov, nekateri, ki se nanašajo na lastništvo in pravico do posesti spornih nepremičnin, pa so se končali v tožnikovo korist. Sodišče se ni opredelilo do vseh sodnih spisov in listin v njih, ampak je upoštevalo le dva postopka, ki sta v korist njegovi odločitvi. Dokazna ocena ni opravljena v skladu z določili ZPP. M.G. (mati tožencev) ni imela spornih nepremičnin v posesti niti od 9. 3. 2011, saj je tožnik nasprotoval vrnitvi nepremičnin v posest tožnici, zato sta posest in dejansko stanje ostala enaka. Od 9. 3. 2011, ko je izvršitelj izročil nepremičnine M.G. v posest, je do obravnavanega motilnega dejanja minilo eno leto, kar pomeni, da je M.G. v tem času dopuščala tožnikovo posest. 3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo pravilo „petitorium absorbet possessorium“, ki je utemeljeno zlasti z načelom prepovedi zlorabe pravic. Razlogi izpodbijanega sklepa so jasni in skladni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je v pretežnem delu zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko ugotovitev prvega sodišča. Pritožbeno sodišče zato dodaja le naslednje.

6. Načeloma drži, da je prej omenjeno pravilo aktualno tedaj, ko spor zaradi motenja posesti in spor o pravici do posesti tečeta vzporedno oziroma ko je petitorna pravda končana kratek čas pred začetkom motenjske pravde. V izjemnih situacijah je mogoče odstopiti od zahteve po takšni časovni povezanosti obeh sporov. Prav tak je obravnavani primer, kot je pravilno upoštevalo prvo sodišče. 7. Med tožnikom in M. G., pred njo pa njenim pokojnim možem I. G., so glede obravnavanih nepremičnin več desetletij potekali številni spori. Po pravnomočnih sodbah P 129/81 z dne 2. 6. 1981 in P 66/1997 z dne 10. 3. 2005 je bil tožnik dolžan opustiti poseganje v te nepremičnine (last M. G., prej njenega moža) oziroma, da jih je dolžan vrniti M. G. v neposredno posest. Po obeh sodbah je tekel zoper tožnika tudi izvršilni postopek. V zadevi In 201/2010 (na podlagi sodbe P 66/1997) je bila opravljena izvršba tako, da je izvršitelj na podlagi sklepa o izvršbi z dne 20. 1. 2011 izročil sporne nepremičnine M. G. v posest 9. 3. 2011, ko je bilo opravljeno to izvršilno dejanje (tožnikovo upiranje izvršilnemu dejanju ni imelo nobenega pomena). Ta sklep o izvršbi je postal pravnomočen 6. 12. 2011, ko je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o tožnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča še izhaja, da je tožnik vsa leta ignoriral sodne odločbe, ki sta jih zaradi varstva svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah izposlovala I. G. oziroma za njim M. G., ter ni hotel opustiti posesti nepremičnin (jasno je, da je to počel tudi proti volji sedanje lastnice M. G., kar potrjuje že postopek v zadevi In 201/2010).

8. V takšnih okoliščinah tožniku ni mogoče nuditi posestnega varstva glede dejanja tožencev, storjenega med 1. 3. 2012 in 7. 3. 2012 po naročilu lastnice nepremičnin M.G., ki so ji bile nepremičnine vrnjene v posest v omenjenem izvršilnem postopku, pravnomočno končanem le nekaj mesecev pred dejanjem tožencev. Ob tem, da tožnik ni uspel v petitornih sporih, opravljena pa je bila tudi omenjena izvršba, tožnik ni več upravičen do posestnega varstva v razmerju do M. G. (kot že rečeno, sta toženca delala po njenem naročilu).

9. Pritožbene trditve o odprtih sodnih postopkih ter nekaterih končanih postopkih v korist tožnika in pomanjkljivi dokazni oceni sodnih spisov z listinami v njih niso konkretizirane, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik je dolžan povrniti tožencema stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti znašajo 267,79 EUR in predstavljajo nagrado za postopek, stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev ter DDV. Stroški so odmerjeni v skladu z ZOdvT, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk stroškovnika v odgovoru tožencev na pritožbo. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.