Jedro

Tožnica bi morala, tudi če bi z dokazi verjetno izkazala materialno škodo, ki bi ji nastala z izvršitvijo inšpekcijske odločbe, kar, kot rečeno, ni izkazala, s konkretnimi dokazi dokazati tudi, da je ta škoda zanjo težko popravljiva, na primer, predložiti dokaze, da bo zaradi škode, ki ji bo nastala zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, njeno nadaljnje poslovanje ogroženo, kar bi pomenilo, da bi morebitni uspeh s tožbo ostal zanjo brez pomena. Tega tožnica niti ni zatrjevala.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti tožnici na podlagi 77. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) naložil, da mora dopolnilno hrano za odrasle pse A., ki ni označena v skladu s predpisi (neskladna navedba analitskih sestavin), označiti v skladu z zakonodajnimi zahtevami, določenimi v 3. točki prvega odstavka Poglavja II Priloge VII Uredbe (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju krme v promet in njeni uporabi (v nadaljevanju Uredba, 1. točka izreka). Odločil je še, da mora tožnica dokazilo o izvedenem ukrepu posredovati toženki (2. točka izreka), da je rok za izvršitev odrejenega ukrepa 14 dni po prejemu odločbe (3. točka izreka), da je rok za izvršitev ukrepa iz druge točke izreka odločbe 1 dan po izvršitvi ukrepa iz prve točke izreka odločbe (4. točka izreka), da stroški odrejenega ukrepa bremenijo stranko (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka). Predlagala je ugoditev tožbi in odpravo odločbe ter ustavitev postopka oziroma podrejeno, vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov upravnega postopka in upravnega spora.

2. Skupaj s tožbo je na podlagi drugega odstavka 32. člena zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu. Glede predloga za odlog izvršitve izpodbijane odločbe navaja, da bi ji zaradi spremembe deklaracije izdelka nastala škoda v višini vsaj 10.000,00 EUR (zaradi nameščanj novih nalepk v višini 7.500,00 EUR letno ter zaradi potencialnega novega oblikovanja embalaže v višini približno med 1.500,00 in 2.000,00 EUR) oziroma v primeru novega oblikovanja embalaž v celotni produktni liniji celo do 280.000,00 EUR, kar bi bila samo škoda, ki se nanaša na prilagoditev deklaracije izdelka. Kot dokaz predlaga vpogled v Oceno finančnih posledic z dne 6. 9. 2018, ki jo je izdelala tožnica sama.

3. Poleg tega pa bi imela izvršitev izpodbijane odločbe tudi velik negativen vpliv na tožničin položaj na trgu. Poudarja prizadevanja, ki jih je vložila za percepcijo blagovne znamke, izboljšavo kvalitete in inovacije, na kar bi vplivala že sama sprememba oznak na izdelku. Ta bi verjetno povzročila tudi zmedo na trgu, saj bi lahko vodila v to, da bi potrošniki mislili, da je tožnica spremenila tudi sam izdelek. Zmeda na trgu pa bi bila še večja pri potrošnikih, ki razumejo tudi tuje jezike, saj bi tožnica spremenila le slovensko oznako. To je očitno v nasprotju z namenom Uredbe, ki določa, da je namen oznak med drugim zagotavljanje potrebnih informacij kupcem, da se ti lahko optimalno odločijo glede na svoje potrebe ter da morajo biti usklajene, skladne, pregledne in razumljive. Nadaljnja škoda pa bi izvirala iz medijskih poročanj o spremembi oznake izdelka, do katerih bi glede na to, da ima izdelek na slovenskem trgu dokaj velik tržni delež v kategoriji pasjih izdelkov, zelo verjetno prišlo. Poudarja, da bi bil s tem prizadet tožničin ugled in ugled njene blagovne znamke, pri čemer ima blagovna znamka pomemben vpliv na prihodke družbe, saj vpliva na prodajo in predstavlja pomemben faktor potrošnika pri odločanju o nakupu nekega proizvoda. Sklicuje se na študije, ki izkazujejo, da imajo negativne novice o družbi vpliv na obnašanje potrošnikov celo v razmerju do njihovih najbolj priljubljenih znamk. Zaradi negativnih novic o izdelku bi potrošniki kupovali podobne produkte konkurenčnih družb in bi bili zadržani pri kupovanju izdelka. Kupci in potrošniki bi lahko iz dejstva, da je bilo treba spremeniti deklaracijo izdelka, napačno sklepali o njegovi kvaliteti, česar niti kasnejša odprava odločbe ne bi mogla odpraviti in kar bi lahko izkoristili konkurenčni ponudniki. Meni, da so učinki spremembe oznake izdelka splošno znana dejstva, katerih dokazovanje ni potrebno, če pa sodišče meni, da je, bo dokaze dodatno priložila. Navaja še razloge, zakaj meni, da bi bila izvršitev odločbe nesorazmerna, in zakaj javna korist ne bi bila prizadeta.

4. Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe med drugim navaja, da tožnica ni izkazala težko popravljive ali celo nepopravljive škode. Pojasnjuje, da je obveznost, ki je tožnici naložena, skladna z Uredbo, zavrača pa tudi trditve, da bi upoštevanje veljavnih predpisov lahko vplivalo na ugled tožnice in podobo njene blagovne znamke ali povzročilo zmedo na trgu ter hudo negativno publiciteto.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

7. V obravnavanem primeru se predlog začasne odredbe nanaša na odlog izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

8. Glede na citirano zakonsko ureditev je temeljni pogoj za odložitev izvršitve izpodbijanega akta, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila ta izvršitev, in njeno težko popravljivost. Če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

9. Da pa bi bila presoja zahteve za izdajo začasne odredbe v opisanem obsegu sploh mogoča, mora tožnik že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanj težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

10. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.1 Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti zato konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti. Podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Naslovno sodišče ob tem še opozarja na povsem enotno stališče upravnosodne prakse, da materialna škoda sama po sebi ne pomeni težko popravljive škode.

11. Dodatno sodišče še pripominja, da je upravnopravna praksa že večkrat poudarila, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera (32. člen ZUS-1). To velja tudi v konkretnem primeru, saj izdaja začasne odredbe ni namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper odločitev toženke.

12. Po presoji sodišča so tožničine navedbe o nevarnosti nastanka nepopravljive škode pavšalne do take mere, da z njimi ni izpolnila navedenih pogojev za izdajo začasne odredbe.

13. Tožnica prvenstveno navaja, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala premoženjska škoda v višini vsaj 10.000,00 EUR (zaradi nameščanja novih nalepk in potencialnega novega oblikovanja embalaž), v primeru novega oblikovanja embalaž v celotni produktni liniji pa bi škoda lahko narasla celo na 290.000,00 EUR. Ne samo, da tožnica uveljavljane višine škode ni izkazala s konkretnimi dokazi, razen z oceno finančnih posledic, ki je pavšalna, in jo je tožnica izdelala sama (kar pomeni, da se šteje za del tožničinih navedb), je, kot rečeno, tudi sicer upravnosodna praksa enotna, da materialna škoda, povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja, sama zase ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, in sicer ne glede na njeno višino (na primer sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 348/2011 in I Up 25/2011). Zato se morajo škodi, nastali z izvršitvijo izpodbijane odločbe, praviloma pridružiti še druge negativne posledice izvršitve, na primer take, ki izhajajo iz razmer zavezanca. V konkretnem primeru bi to na primer pomenilo, da bi morala tožnica, tudi če bi z dokazi verjetno izkazala materialno škodo, ki bi ji nastala z izvršitvijo inšpekcijske odločbe, kar, kot rečeno, ni izkazala, s konkretnimi dokazi dokazati tudi, da je ta škoda zanjo težko popravljiva, na primer, predložiti dokaze, da bo zaradi škode, ki ji bo nastala zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, njeno nadaljnje poslovanje ogroženo, kar bi pomenilo, da bi morebitni uspeh s tožbo ostal zanjo brez pomena. Tega tožnica niti ni zatrjevala.

14. Tožnica v predlogu navaja tudi, da bi imela izvršitev izpodbijane odločbe negativen vpliv na njen položaj na trgu. Meni, da bo na njen položaj na trgu pomembno vplivala že sama sprememba oznak na izdelku, pomemben vpliv pa bi imelo tudi zelo verjetno medijsko poročanje o tem.

15. Po presoji sodišča tožnica ni izkazala, kako bi na njen položaj na trgu pomembno vplivala že samo sprememba oznak na izdelku. V zahtevi navaja, da bi taka sprememba oznak povzročila veliko zmedo na trgu, saj bi potrošniki mislili, da je s tem spremenila tudi izdelek, dodatno zmedo pa bi povzročilo, da bi spremenila oznako le v slovenskem, ne pa tudi v tujih jezikih, kar je tudi v nasprotju z Uredbo. Po presoji sodišča so navedene trditve hipotetične in neizkazane do te mere, da jih ni mogoče preizkusiti. Tožnica se v zvezi z navedenimi zatrjevanji ni sklicevala na noben konkreten primer, ko bi sprememba oznak na produktu povzročila zmedo na trgu oziroma pomembno vlivala na položaj nosilca dejavnosti na trgu.

16. Prav tako pa so hipotetične in neizkazane tudi tožničine navedbe o morebitnem medijskem poročanju o spremembi oznak na navedenem produktu in njegovem negativnem vplivu na tožničin položaj na trgu.

17. Tožnica zgolj ugiba, da bo do medijskega poročanja o izvršeni obveznosti iz izpodbijane odločbe sploh prišlo, česar prav tako ne utemelji z nobenim primerljivim primerom iz prakse, ko so mediji o njem poročali.

18. Hipotetičen in povsem neizkazan pa je tudi zatrjevani vpliv medijskega poročanja na tožničin položaj na trgu. Tožnica ni predložila nobenega izračuna, ki bi izkazoval pomemben vpliv medijskega poročanja o izvršitvi izpodbijane odločbe na tožničin položaj na trgu. Tožnica je sicer zahtevi priložila študijo z naslovom „Vpliv pomembnih negativnih novic na potrošnikov odnos v razmerju do priljubljenih znamk“, ki na splošno proučuje vpliv negativnih poslovnih novic na zaznavanje in vedenje potrošnikov do priljubljenih blagovnih znamk, in se sklicevala na dela, na katera se med drugim sklicuje tudi navedena študija. Sodišče sicer pritrjuje toženki, da predstavlja blagovna znamka pomemben faktor pri odločanju potrošnikov o nakupu določenega izdelka in da imajo negativne poslovne novice prav gotovo vpliv na zaznavanje in vedenje potrošnikov do priljubljenih blagovnih znamk. Vendar pa s priloženo študijo tožnica ni izkazala težko popravljive škode, ki bi ji nastala na trgu, tudi če bi verjetno izkazala, da bodo mediji o izvršitvi izpodbijane odločbe poročali (česar pa, kot rečeno, ni izkazala), ker je presplošna in se ne nanaša na primere, kot je obravnavani, oziroma na primerljive primere. Tudi sicer pa se študija nanaša na negativno poslovno novico v obliki pomembne krize, povezane s proizvodom, vzorec pa je sestavljalo 116 študentov univerz iste regije, povprečne starosti 20,26 let, kar pomeni, da je raziskava omejena, kar je navedeno tudi v njenem zaključku.

19. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni ne navedla okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da ji bo izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala škoda v smislu 32. člena ZUS-1, niti ni verjetnosti nastanka take škode izkazala s predložitvijo dokazov. To pomeni, da navedeni temeljni zakonski pogoj za zahtevano odložitev izvršitve izpodbijane odločbe iz 32. člena ZUS-1 ni izpolnjen, zato je sodišče brez nadaljnje presoje zatrjevane nesorazmernosti odrejenega ukrepa in neprizadetosti javne koristi zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017, I Up 84/2018 z dne 25. 5. 2018, I Up 145/2018 z dne 26. 6. 2018