Up-326/01 - 11

13. 10. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž. pri Ž. na seji senata dne 23. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Up 211/98-2 z dne 16. 5. 2001 v zvezi s sodbo in sklepom Upravnega sodišča U 1599/96-7 z dne 8. 10. 1998 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35601/539/95 z dne 1. 10. 1996 ter odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Izpostave Kamnik, št. 356 - 039/94 z dne 24. 8. 1995, se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnikoma je izdana odločba o odstranitvi nedovoljenega posega v prostor, ki ga predstavlja k hiši prizidana garaža.

Pravna sredstva zoper to odločbo so drugostopni upravni organ, Upravno in Vrhovno sodišče zavrnili. Pritožnika navajata, da sta dne 11. 9. 1985 dala vlogo za priglasitev del za ta objekt, vendar organ prve stopnje o vlogi ni odločil v 30 dneh, zato sta garažo zgradila. Na pritožbo sosedov naj bi urbanistični inšpektor opravil ogled, vendar je šele leta 1995 izdal odločbo, za katero je sam povedal, da je izdana zaradi pritiska s strani investitorjev športne dvorane v Z. Vsi pritožbeni organi naj bi sledili pritiskom, ker niso upoštevali 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84 in nasl. - v nadaljevanju ZUN) ter pravice pritožnikov, da predlagata dokaze. Odstranitev pomožnega objekta naj bi bila v nasprotju s 33. členom Ustave, saj objekt ne posega v javni interes. Ker objekt ni priključen na komunalno infrastrukturo, naj bi bile prepovedi priključitve objekta v izdanih odločbah v nasprotju s 76. členom ZUN. Pritožnika predlagata, naj Ustavno sodišče upravnemu organu naloži, da izda potrdilo o priglasitvi del ali dovoli obnovo postopka, saj upravni organ o njuni vlogi ni odločil. Pritožnika zatrjujeta kršitve 14., 22. in 33. člena Ustave ter navajata, da je bilo nad njima izvajano upravno nasilje.

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč, torej tudi ne v presojo izvedenskega mnenja o vrsti objekta, ki sta ga ustavni pritožbi priložila pritožnika. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali je bila z izpodbijanimi odločbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnika s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane odločbe nista uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre. Pritožnika tudi napačno razumeta javni interes in pomen zasebne lastnine po 33. členu Ustave. ZUN v javnem interesu predpisuje pridobitev lokacijskega dovoljenja za gradnjo objektov, zato je gradnja objekta brez predpisanega dovoljenja v nasprotju z javnimi interesi.

3.Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali so morda odločitve tako očitno napačne ali brez razumne pravne utemeljitve, da jih je mogoče označiti za arbitrarne. Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je pojasnilo, enako kot organi, ki so pred njim odločali o pravnih sredstvih pritožnikov, da ob ugotovitvi dejanskega stanja v času izdaje odločbe prve stopnje, pritožnika nista imela potrebnega lokacijskega dovoljenja, ki ga predpisuje ZUN. Ne drži splošen očitek pritožnikov, po katerem organi niso upoštevali dokazov, ki sta jih predlagala, ter so tako izvrševali upravno nasilje. Iz spisa izhaja, da sta pritožnika šele Vrhovnemu sodišču predlagala, naj v njuni prisotnosti zasliši urbanističnega inšpektorja. Vrhovno sodišče je to pritožbeno navedbo upoštevalo in pritožnikoma razumno pojasnilo, da v tožbi nista zahtevala glavne obravnave, na kateri bi se lahko izvedlo zaslišanje urbanističnega inšpektorja, zato tega šele v pritožbi zoper sodbo ni moglo upoštevati. Tudi neupoštevanje 62. člena ZUN, ki bi ga po stališču pritožnikov v njunem primeru morali upoštevati pristojni organi, ne pomeni upravnega nasilja. Pritožnika zmotno menita, da so v njunem primeru nastopile posledice iz 62. člena ZUN, po katerih se šteje, da je gradnja njunega objekta dovoljena, ker upravni organ o njuni vlogi ni pravočasno odločil oziroma je prekinil postopek priglasitve del šele po preteku trideset dni od prejema njune vloge. Iz listin, ki sta jih priložila ustavni pritožbi in iz upravnega spisa, v katerega je vpogledalo Ustavno sodišče, namreč izhaja, da njuna vloga za priglasitev del iz leta 1985 ni bila popolna oziroma pravilno sestavljena. O tem ju je upravni organ pravočasno seznanil na ogledu na kraju samem dne 10. 10. 1985, to pa potrjuje tudi njuna kasnejša dopolnitev vloge. Posledice po 62. členu ZUN, na katere se sklicujeta pritožnika, zato niso mogle nastopiti. Glede na navedeno pravica do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave) ni bila kršena.

4.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan