Jedro

Po 1. odst. 232. člena Pravil OZZ lahko osebni zdravnik dejansko le izjemoma oceni začasno zadržanost z dela za nazaj za največ tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem, razen če zaradi praznikov ni bil dosegljiv. Začasno nezmožnost za delo, daljšo od tri dni, lahko prizna le imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oz. mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost. Že glede na besedno zvezo "drugi utemeljeni primeri, ko pacient ni mogel do osebnega zdravnika ali mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost" v Pravilih OZZ ne gre za taksativno določene primere, kot povsem zmotno razloguje tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št.: ... z dne 26. 10. 2020 in št.: ... (pravilno: ...) z dne 15. 9. 2020 v delu, da je zavarovanec A. A. od 16. 8. 2020 do 18. 9. 2020 začasno nezmožen za delo ter ugotovi, da je bil v navedenem obdobju zmožen za delo (I. tč. izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Izreklo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 232. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja1 (Pravila OZZ). Tretji odstavek 232. člena Pravil OZZ taksativno določa primere, v katerih je mogoče uveljavljati začasno odsotnost z dela za nazaj za več kot tri dni, ki v obravnavani zadevi ni podano. Nepoznavanje načina delovanja slovenskega sistema bolniškega staleža pomeni nepoznavanje prava v Republiki Sloveniji, kar gre v breme osebe, ki bi ga morala poznati. Sodišče je kršilo načelo _ignorantia iuris nocet_, uveljavljeno iz časov rimskega prava. Pravila OZZ v 232. členu izrecno določajo, da je mogoče ugotavljanje bolniške odsotnosti za nazaj za več kot tri dni od dneva obiska zdravnika le v primerih, v katerih iz objektivnih okoliščin zavarovanec ni mogel priti do zdravnika. Subjektivne okoliščine ne predstavljajo razloga, da bi bilo mogoče uveljaviti pravico. To velja tudi glede zaključka sodišča, da je že nadomestna zdravnica priznala napako, da ni pravočasno predlagala podaljšanja bolniškega staleža. Če bo subjektivne razloge zavarovancev ali napake nadomestnih in osebnih zdravnikov uporabljalo kot razlog za retrogradno ugotavljanje bolniške odsotnosti, ima to lahko za posledico hudo pravno nevarnost za delodajalce. Sam je že sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji 1. odst. 110. člena Zakona o delovnih razmerjih2 (ZDR-1), saj je bil zavarovanec brez obvestila odsoten z dela več kot pet dni zaporedoma, od 17. do 21. 8. 2020. Sodba deloma nasprotuje sama sebi, saj sodišče v enem delu razloguje, da je upravičenost za retrogradno odločanje imenovanega zdravnika podana zaradi zavarovančevega nepoznavanja sistema bolniškega staleža, po drugi strani pa, da je nadomestna zdravnica priznala svojo napako. Gre za razloga, ki se izključujeta. Sodišče je odločalo izven trditvene podlage, saj nobena stranka ni zatrjevala napake nadomestne zdravnice, niti zavarovančevega neznanja slovenskega jezika. Ni ugotovilo napake nadomestne zdravnice, saj ni jasno za kakšno napako naj bi šlo, če jo je zavarovanec poklical. V kolikor je šlo za napako nadomestne zdravnice, to ne predstavlja razloga za retrogradno ugotavljanje staleža in bi zavarovanec moral pravice varovati z morebitnim odškodninskim zahtevkom. Opozarja, da je delavcu izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi na podlagi 8. tč. 1. odst. 110. člena ZDR-1, zaradi kršitve navodila zdravnika, da ne sme zapustiti svojega bivališča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

**K očitanim procesnim kršitvam**

5. Pisni odpravek izpodbijane sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ni podana zatrjevana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj je zavrnilni izrek sodbe razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Ne gre niti za kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je ocenilo v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, torej po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter uspeh celotnega postopka, pravilno zaključilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo je v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS- 1) utemeljeno zavrnilo, in posledično tudi vtoževano ugotovitev, da je bil zavarovanec od 16. 8. 2020 do 18. 9. 2020 zmožen za delo oz. da pri njem v tem obdobju začasna nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov ni bila indicirana.

Nadalje niso utemeljeni niti pritožbeni očitki, češ da je sodišče odločalo izven trditvene podlage, saj nobena stranka ni zatrjevala obstoja napake nadomestne zdravnice ali neznanja slovenskega jezika in nepoznavanja sistema bolniškega staleža. Pritožba povsem spregleda, da v sodno socialnih sporih glede na 61. člen ZDSS-1 še vedno velja načelo materialne resnice in po 62. členu ZDSS-1 preiskovalno načelo, ko lahko sodišče izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti, če je to potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Takšna procesna ureditev je logična zaradi javnopravne narave pravic iz sistema socialne varnosti, kar velja tudi za obstoj ali neobstoj začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni (ali drugega vzroka), ki je temelj denarnim prejemkom iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pravici do odsotnosti z dela zaradi bolezni, itd.. Vendar slednje ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane. V 13. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno razlogovano, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 29. 1. 2021, ko naj bi delavec med bolniškim staležem kršil navodila osebnega zdravnika, v tem sodno socialnem sporu ni upoštevna. Bistveno pravilne utemeljitve pritožbeno sodišče ne ponavlja znova.

**Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve**

6. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju5 (ZZVZZ) in Pravilih OZZ, ki jih je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod. Po 80., 81. in 82. členu ZZVZZ so o začasni nezmožnosti za delo pooblaščeni in pristojni odločati izbrani osebni zdravnik, imenovani zdravnik in zdravstvena komisija. Obdobje o katerem odloča osebni zdravnik je časovno omejeno. Zadržanost z dela praviloma nastopi z dnem, ko osebni zdravnik ugotovi, da pacient začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe oz. z dnem, ko ugotovi potrebo po zadržanosti z dela.

Po 1. odst. 232. člena Pravil OZZ lahko osebni zdravnik dejansko le izjemoma oceni začasno zadržanost z dela za nazaj za največ tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem, razen če zaradi praznikov ni bil dosegljiv. Začasno nezmožnost za delo, daljšo od tri dni, lahko prizna le imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v _drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oz. mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost_. Že glede na besedno zvezo "drugi utemeljeni primeri, ko pacient ni mogel do osebnega zdravnika ali mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost" v Pravilih OZZ ne gre za taksativno določene primere, kot povsem zmotno razloguje tožeča stranka.

Besedilo podzakonskih Pravil OZZ _"v drugih utemeljenih primerih"_ pomeni dejansko in pravno vprašanje. Je nedoločni pravni pojem, ki ga je potrebno napolniti s t. i. tipologičnimi argumenti,6 vzorcev vedenja in ravnanja in na ta način izoblikovati pravni standard glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. To velja tudi za pravilno interpretacijo retrogradno priznanega bolniškega staleža od 16. 8. 2020 do 18. 9. 2020, pri kateri se pritožba ne more uspešno sklicevati na _ignorantia iuris nocet_, čeprav res velja že iz časov rimskega prava in je eno izmed najosnovnejših pravnih načel. O pravicah iz sistema socialne varnosti, med katere je potrebno uvrstiti tudi začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, so z zakonom pooblaščeni odločati pristojni upravni organi. To velja tudi za izbranega osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika in zdravstveno komisijo pri odločanju o bolniškem staležu. Kot uradne osebe so med drugim dolžni postopati po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku7 (ZUP) _o varstvu pravic strank in varstvu javnih koristi_. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z utemeljitvijo v 12. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je jasno zapisano, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in skrbeti, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo drugih in ne v nasprotju z javno koristijo, določeno z zakonom. Nenazadnje je v 4. tč. 7. člena ZUP izrecno določeno, da organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Prav takšno posledico je bilo potrebno preprečiti tudi v obravnavanem predsodnem postopku, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

**Dejanske okoliščine obravnavanega primera**

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, bistvenih za razsojo zadeve izhaja, da je bila: - zavarovancu začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni priznana od 6. 7. do 4. 8. 2020 in nato z odločbo imenovanega zdravnika z dne 31. 7. 2020 podaljšana od 5. 8. 2020 do 15. 8. 2020; - da je nadomestna zdravnica šele 15. 9. 2020 imenovanemu zdravniku podala predlog za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo od 16. 8. 2020 do 18. 9. 2020, čeprav so bili v zdravstvenem kartonu zabeleženi kontakti 3. 8. 2020, 24. 8. 2020 in 7. 9. 2020; - da je sodni izvedenec prof. dr. B. B. v pisnem izvedenskem mnenju z dne 10. 12. 2021 ter 6. 1. 2022 soglašal z oceno iz predsodnega postopka, da je bil zavarovanec (delavec tožeče stranke) tudi od 16. 8. 2020 do 18. 9. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in od 19. 9. 2020 zmožen za delo; - da je sodni izvedenec na glavni obravnavi izpovedal, da se delavec tožeče stranke zdravi že od 27. 1. 2020 zaradi bolečin v križu, da je ortoped šele 17. 3. 2020 ugotovil hernio disci L5 S1, svetoval analgetično infuzijo, fizioterapijo in bolniški stalež; - da glede na dg. hernie disci, funkcijski status ter naravo dela zidarja, ki vključuje premeščanje težkih bremen in delo v prisilnem položaju, zavarovanec v spornem obdobju ni bil zmožen za delo; - da je šele 9. 9. 2020 začel s fizioterapijo, ki mu jo je že 17. 3. 2020 svetoval specialist ortoped, ko je ugotovil stanje hernie disci ter predlagal bolniški stalež v času izvajanja fizioterapije.

8. V okoliščinah obravnavanega primera, ko je začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj potrdil tudi sodni izvedenec prof. dr. B. B. v pisnem mnenju z dne 10. 12. 2021 (list. 23-27) ter izpovedi na glavni obravnavi 14. 4. 2022 (list. 46-47), je imelo sodišče prve stopnje strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da sta izpodbijani odločbi, po katerih je bil A. A. od 16. 8. 2020 do 18. 9 .2020 začasno nezmožen za delo, od 19. 9. 2020 dalje pa zmožen za delo, pravilni in zakoniti. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter ugotovitev, da je bil v spornem obdobju zmožen za delo, je utemeljeno zavrnilo.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

9. Iz predhodno navedenih dejanskih, materialnih in procesno pravnih razlogov, pritožba tožeče stranke ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati izreči, da tožeča stranka glede na 165. člen v zvezi s 154. členom ZPP krije sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 6 M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba Ljubljana, 1991, str. 142. 7 Ur. l. RS, št, 24/2006, uradno prečiščeno besedilo, s spremembami.