Jedro

Glede odgovornosti druge in tretje toženke je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazal, da bi se pokojna A. A. in druga ter tretja toženka združile z namenom oškodovati tožnico. Glede na navedeno, ker tožnica ni uspela dokazati, da bi bila v pogodbenem ali drugačnem razmerju z drugo in tretjo toženko oziroma, da so slednje zaradi ravnanja A. A. bile obogatene, je sodišče prve stopnje pravilno zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, kot tudi iz naslova odškodninske odgovornosti zavrnilo, saj ravnanje druge in tretje toženke ni bilo nedopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), s katerim je slednja zahtevala od toženih strank (v nadaljevanju toženk) plačilo 25.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožnici naložilo plačilo stroškov drugo in tretje toženke v znesku 1.001,70 EUR in četrto toženki povrnitev stroškov v višini 33,00 EUR. V IV. točki izreka je tožnici naložilo povrnitev stroškov pete toženke v višini 1.733,52 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo priče E. E., računovodja tožnice, ki bi lahko potrdil, da ga prvo do tretje toženke niso zaprosile za sestavo vmesne bilance, ki je bila neobhodno potrebna za prijavo na razpis podjetniškega sklada za pridobitev bančnega kredita s subvencionirano obrestno mero (v nadaljevanju Sklad), slednji pa je bil tudi prisoten, ko se je s četrtim tožencem pogovarjal o vložitvi tako odškodninske tožbe kot kazenske ovadbe zoper vse vpletene. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 774. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in sicer, da je bila sklenjena mandatna pogodba s pokojno A. A. v kateri so sodelovale prvo do tretje toženke in so jo tudi skupaj izpolnjevale. Posledično pa so tudi solidarno odgovorne za obveznosti iz te obligacije. Prva toženka je izdelala poslovni načrt za namen razpisa, slednje ji je odredila pokojna A. A., tretje toženka pa je priskrbela bilanco iz leta 2014. Sodišče je zmotno ocenilo izdelavo vmesne bilance, ki bi jo moral izdelati B. B. oziroma njegovo podjetje, vendar ga prvo toženka za slednje ni zaprosila, čeprav je pripravljala poslovni načrt, sicer pa je prvo toženka po poklicu učiteljica in za to delo ni usposobljena. Pokojna A. A. je tožnico zavedla v sklenitev obligacije za katero je že v naprej vedela, da je s sodelavkami, prvo do tretje toženko, ne bo izpolnila, tretja toženka pa jo je preko družbe C., v to prepričala pod pretvezo, da ima "višje zveze" pri bankah. Zgrešen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da so toženke s tožnico sklenile kakršnokoli pogodbo, saj so bile slednje sodelavke pokojne A. A. Z njimi je bila v ustnem dogovoru. Nadalje je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da četrtemu tožencu kot odvetniku ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja v zvezi s postopkom, oziroma izterjavo sporne terjatve. Zmoten je zaključek, da tudi v kolikor bi odvetnik vložil kazensko ovadbo oziroma vložil odškodninsko tožbo, tožnica ne bi bila poplačana. Najmanj kar bi moral storiti je vložiti predlog za rubež nepremičnin pokojne A. A., kar pa ni storil. Kazensko in odškodninsko tožbo pa bi moral vložiti ne samo zoper pokojno A. A., temveč tudi vse vpletene. Prav tako je podana odgovornost pete toženke, na podlagi 965. člena OZ. Tožnica je imela pravico do povrnitve plačanih sredstev, in sicer 25.000,00 EUR, podredno pa je tožnica uveljavljala poslovno odškodninsko odgovornost od vseh tožencev. Zmotno je sodišče zavrnilo zahtevek tudi glede na pogodbeno odškodninsko odgovornost, ker ni ugotovilo nedopustnega ravnanja prvo do tretje toženke. Vsak se je namreč dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Dejansko stanje je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno in je sodišče zahtevek materialno pravno zmotno zavrnilo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo presojo.

3. V odgovoru na pritožbo se prva do tretje toženke zavzemajo za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, vztrajajo pri tem, da prva toženka ni pasivno legitimirana in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, prav tako ni podana odgovornost druge in tretje toženke, saj med tožnico in drugo in tretje toženko ni obstajalo nobeno obligacijsko razmerje. Zakoniti zastopnik tožnice je izpovedal, da je denar izročil pokojni A. A., slednje pa pomeni, da druga in tretja toženka nista mogli biti obogateni na škodo tožnice, niti mu nista povzročili škode oziroma ravnali nedopustno. A. A. je imela z tožnico sklenjeno mandatno pogodbo s katero se je zavezala, da bo tožnici svetovala pri urejanju in pripravi finančnega načrta in dokumentacije, za pridobitev ustreznega kredita. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica imela s pokojno A. A. sklenjeno pogodbo o svetovanju z dne 16. 10. 2014 (priloga A2, v nadaljevanju Pogodba), ki predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka. S to Pogodbo se je tožeča stranka zavezala opraviti storitve svetovanja na naslednjih področjih: pomoč pri urejanju in pripravi finančnega načrta, poslovnega načrta, pomoč pri urejanju dokumentacije, pripravi dokumentacije, prijavi na Podjetniški sklad, razpis P1 za bančne kredite s subvencijo obrestne mere in mu poslovno svetovala (1. točka Pogodbe). Tožnica pa se je zavezala posredovati vse potrebne podatke, informacije in dokumentacijo, plačati provizijo v višini 10% od vrednosti sklenjenih poslov, plačati pavšalni znesek 10.000,00 EUR za stroške, ki se v višini nad 3.500,00 EUR vrnejo naročniku, v kolikor posel ne bo dokončan. Prav tako se je tožnica zavezala v roku 14 dni po podpisu pogodbe, A. A. plačati še 10.000,00 EUR (2. člen Pogodbe).

7. Pritožba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da prva toženka odgovarja tožnici, v skladu z drugim odstavkom 147. členom OZ1. 8. Sodišče prve stopnje ima o slednjem ustrezne razloge v 8. do 11. točki obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bila pogodba o svetovanju sklenjena z A. A., prva toženka pa je bila pri družbi D. zgolj zaposlena in je v celoti delala po navodilih A. A. S tem pa prva toženka in tožnica nista bili v pogodbenem razmerju, njena naloga pri delodajalcu je bila priprava poslovne dokumentacije za namen razpisa, ne pa tudi finančnega dela te dokumentacije. Zgolj dejstvo, da je prva toženka prisostvovala pri razgovoru med zakonitim zastopnikom tožnice in pokojno A. A. in da je pripravila blagajniški listek oz. potrdilo o prejetem denarju za A. A., pa še ne pomeni, da je denar prevzela za sebe, saj je nesporno, da je tožnica oz. njen zakoniti zastopnik denar izročil A. A. S tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v ničemer ni izkazal, da bi ji prva toženka škodo povzročila namenoma in da odgovarja v skladu z drugim odstavkom 147. člena OZ in je za njeno delo odgovoren delodajalec. Prva toženka tudi ni bila v pogodbenem razmerju s tožnico (zgolj prisostvovanje razgovorom, med tožnico in A. A., slednjega ne more spremeniti), tako tudi ne more odgovarjati za poslovno škodo, ki bi naj nastala tožnici.

9. Glede odgovornosti druge in tretje toženke je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazal, da bi se pokojna A. A. in druga ter tretja toženka združile z namenom oškodovati tožnico. Nesporno je tretja toženka s tožnico poslovno sodelovala na drugih področjih in tožnici obljubila pomoč pri pridobitvi kredita ter jo je iz tega razloga napotila k A. A. Slednje pa še ne pomeni, da sta bili druga in tretje toženka v kakršnem koli pogodbenem razmerju s tožnico oz. tožnica ni dokazala, da sta se povezale z A. A. z namenom oškodovanja tožnica, prav tako slednje ne pomeni, da sta druga in tretja toženka dolžni tožnici vrniti denar, ki ga je slednja izročila A. A. 10. Glede na navedeno, ker tožnica ni uspela dokazati, da bi bila v pogodbenem ali drugačnem razmerju z drugo in tretjo toženko oziroma, da so slednje zaradi ravnanja A. A. bile obogatene, je sodišče prve stopnje pravilno zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, kot tudi iz naslova odškodninske odgovornosti zavrnilo, saj ravnanje druge in tretje toženke ni bilo nedopustno.

Glede odškodninske odgovornosti četrtega toženca.

11. Tožnica uveljavlja odškodninski zahtevek zoper četrtega toženca - odvetnika, kateremu očita kršitev pogodbenega razmerja - mandatne pogodbe. Slednji bi moral po navodilu tožnice zagotoviti kazensko oziroma civilno varstvo njegovih pravic, ker pa slednji ni upošteval navodil tožnice mu odgovarja za nastalo škodo, skupaj s prvo, drugo in tretjo toženko.

12. Razmerje med tožnico in četrtim tožencem, torej razmerje med stranko in odvetnikom, je potrebno presojati po pravilih o mandatni pogodbi v skladu s 766. do 787. členom OZ. Odvetnik krši pogodbeno obveznost v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, pri tem pa se od njega zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka, v skladu z drugim odstavkom 6. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica četrtemu tožencu naročil vložitev kazenske ovadbe in civilne tožbe zoper A. A. in prvo do tretjo toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo odškodninsko odgovornost odvetnika na način, da je presojalo ravnanje odvetnika z vidika, ali bi njegove aktivnosti, ki jih je opustil, pripeljale do poplačila tožnice.

13. Glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje glede odgovornost prve do tretje toženke v predmetnem postopku (9. do 14. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazal, da bi bila poplačana, v kolikor bi odvetnik vložil tožbe tudi zoper prvo, drugo in tretjo toženko in kazenske ovadbe zoper prej navedene osebe.

14. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da je četrti toženec zoper pokojno A. A. vložil predlog za izvršbo, ki je postal pravnomočen in zato posebna tožba ni bila potrebna, prav tako slednja nadomešča eventualni premoženjski zahtevek v kazenskem postopku, vendar do poplačila zaradi prezadolženosti pokojne ni prišlo, slednje namreč izhaja iz zapuščinskega spisa po pokojni A. A. (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. S tem pa četrtemu tožencu ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja v zvezi s postopanjem oziroma izterjavo sporne terjatve, zoper pokojno A. A. Glede na ugotovljena dejstva v predmetnem postopku, da tožnica nima nobene terjatve zoper prvo do tretje toženko v zvezi s sporno Pogodbo, z njimi tudi ni v nobenem pravno zavezujočem razmerju, na podlagi katerega bi lahko prišla do vračila denarnih sredstev, ki jih je izročila pokojni A. A. Prav tako je tekom postopka bilo ugotovljeno, da v stečajnem postopku zoper družbo D., kjer je bila zaposlena prva toženka in je bila A. A. lastnica poslovnega deleža in zaposlena, tožnica ne bi prišla do poplačila, saj stečajna masa ni zadoščala niti za poplačilo stroškov stečajnega postopka.

16. Ker ni podana odškodninska odgovornost četrtega toženca tudi ni podana odškodninska odgovornost peto toženke, zavarovalnice, v skladu z 965. členom OZ.

17. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (165. člen ZPP). Prva do tretje toženka pa v odgovoru na pritožbo niso navedle relevantnih dejstev, ki bi vplivale na odločitev sodišča druge stopnje, zato krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

1 drugi odstavek 147. člena OZ:"Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma."