Jedro

Tožbeni zahtevek za izročitev predmetov, ki naj bi jih toženec neupravičeno odpeljal pred razdružitvijo premoženja družbe, je premoženjskopravne narave.

Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Po tej določbi je v takih sporih navedba vrednosti spornega predmeta posebna sestavina tožbe in način, s katerim si tožnik zagotovi pravico do revizije. Ker tožnica ob spremembi tožbe z razširitvijo na tožbeni zahtevek za izročitev predmetov vrednosti spora glede razširjenega dela tožbenega zahtevka ni ocenila, si glede tega dela ni zagotovila pravice do revizije.

Tožnica je svoj odškodninski zahtevek za izpad najemnine kasneje le za šest mesecev, ki bi jo prejemala, če bi lahko opremljene poslovne prostore oddala v najem, utemeljevala s trditvijo, da je toženec po njeni odpovedi družabniške pogodbe neupravičeno odpeljal opremo, zlasti kuhinjo. Za nekatere predmete, med njimi prav za kuhinjo, pa sta sodišči ugotovili, da gre za toženčeve stvari in da zato v njegovem ravnanju ni protipravnosti, torej enega od štirih osnovnih elementov za obstoj odškodninskega delikta iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

1. Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izročitev predmetov.

2. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost 16.422,60 DEM (izrek pod točko 1 sodbe), da ji mora izročiti določene predmete (izrek pod točko 2 sodbe), da ji mora plačati tolarsko protivrednost tudi 14.201,78 DEM (izrek pod točko 3 sodbe) in povrniti pravdne stroške (izrek pod točko 4 sodbe). Odločilo je še, da mora tožnica povrniti tožencu njegove pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožnica uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Uveljavljano procesno kršitev tožnica obrazlaga predvsem pri izpodbijanju odločitve o zavrnitvi njene pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izročitev predmetov. Revizija pa tudi meni, da so razlogi sodbe glede obeh denarnih zahtevkov v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedjo dveh prič. V 2. členu družabniške pogodbe je jasno določeno, kaj je katera od pravdnih strank vložila v skupno obratovalnico, kuhinja pa ni omenjena, ker je bila nabavljena kasneje na kredit. To izhaja tudi iz izpovedi prič, davčnih napovedi in obračuna za leto 1976 drobnega inventarja, po katerem je bila kuhinja prenesena v osnovna sredstva skupne obratovalnice. Toženec je imel zaslužek le iz skupne obratovalnice, s tem zaslužkom je nabavil kuhinjo, saj drugega zaslužka ni zatrjeval. Tožnica obrazlaga uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava s toženčevo krivdo, ker je pred razdružitvijo premoženja iz družabniške pogodbe odpeljal vse stvari, tudi tiste, ki jih je sodišče štelo za tožničino posebno premoženje. Razlogi sodišča, da tožnica ne more zahtevati izročitve predmetov pred razdružitvijo premoženja v smislu pravnega pravila paragrafa 1215 Občnega državljanskega zakonika predstavljajo zmotno uporabo materialnega prava, saj je toženec odškodninsko odgovoren po Zakonu o obligacijskih razmerjih, sicer pa tudi po pravnem pravilu paragrafa 1191 Občnega državljanskega zakonika, po katerem bi moralo sodišče ugotavljati krivdo. Toženec je odpeljal vse stvari tako, da je za seboj pustil razdejanje, kar je razvidno tudi iz reviziji priloženega sklepa o začasni odredbi z dne 26.2.1987 pod I R 17/87 oziroma iz pravde zaradi motenja posesti. Gostinski lokal je bil v neuporabnem stanju, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja. Iz davčnih napovedi v letih 1977 do 1983 pa tudi izhaja, da je toženec najemnino pod imenom zakupnina prijavljal davčnemu organu. Obe odločitvi o odškodninskih zahtevkih sta v nasprotju z navedenimi listinami, okoliščine o najemnini pri davčnih napovedih pa bi lahko pojasnila že predlagana priča, pri kateri tožnica vztraja.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (določba tretjega odstavka 390. člena ZPP).

Revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izročitev predmetov, ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Tožnica je dne 9.11.1987 vložila tožbo, s katero je uveljavljala povrnitev škode zaradi izpada takrat še 7 mesečne najemnine za svoj gostinski poslovni prostor, ki ga zaradi toženčeve odpeljave določenih predmetov ni mogla toliko časa oddati v najem drugemu najemniku. Z dne 6.11.1988 vloženo vlogo pa je tožbeni zahtevek razširila na izročitev odpeljanih predmetov. V tej vlogi in tudi kasneje vrednosti tega dela tožbenega zahtevka ni ocenila. V kasnejših vlogah je le še razširjala tožbo na dva nova denarna zahtevka in zviševala denarna tožbena zahtevka, nato pa enega od njiju umaknila.

Tožbeni zahtevek za izročitev predmetov, ki naj bi jih toženec neupravičeno odpeljal pred razdružitvijo premoženja družbe, je premoženjskopravne narave. Po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska. Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Po tej določbi je v takih sporih navedba vrednosti spornega predmeta posebna sestavina tožbe in način, s katerim si tožnik zagotovi pravico do revizije. Ker tožnica ob spremembi tožbe z razširitvijo na tožbeni zahtevek za izročitev predmetov vrednosti spora glede razširjenega dela tožbenega zahtevka ni ocenila, si glede tega dela ni zagotovila pravice do revizije. Zato je v navedenem obsegu revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP njeno nedovoljeno revizijo zavrglo.

V preostalem delu je revizija dovoljena, vendar ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu tega dela izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, podana pa tudi ni uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Pretežni del revizijskih navedb pri uveljavljanju te procesne kršitve je usmerjenih na izpodbijanje odločitve o zavrnitvi njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka za izročitev predmetov. Ker v tem delu revizija ni dovoljena, teh trditev revizijsko sodišče ni obravnavalo. V preostalem delu pri izpodbijanju odločitev o zavrnitvi dveh denarnih odškodninskih zahtevkov uveljavljanje te procesne kršitve ni utemeljeno. Kljub taki opredelitvi iz obrazložitve zatrjevane procesne kršitve izhaja, da tožnica vsebinsko skuša uveljaviti v reviziji nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica vztraja pri trditvi, da je kuhinjska oprema, ki jo je odpeljal toženec, nerazdeljeno premoženje družbe, čeprav se je prvo sodišče izrecno ukvarjalo z vsebino 2. člena družabniške pogodbe z dne 15.9.1976, saj je v nasprotju s sedanjim revizijskim stališčem tožnice ocenilo, da gre za nejasno pogodbeno določbo. Tako je tudi na podlagi izpovedi same tožnice kot stranke, da je pri toženčevem vložku, opredeljenem kot vsa obratna sredstva v višini 30.000,00 takratnih din, mišljena prav kuhinja, zaključilo, da je kuhinja toženčevo posebno premoženje. Zato po prenehanju družabniške pogodbe glede na določila te pogodbe ostane v toženčevi lasti. Tak dokazni zaključek je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Ne gre torej za očitano nasprotje razlogov sodbe in navedene pogodbe. Revizijska trditev, da toženec ni imel nobenih drugih dohodkov, ker tega niti zatrjeval ni, pomeni poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, je pa tudi v nasprotju s toženčevimi trditvami v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem odgovoru ter z razlogi sodbe sodišča druge stopnje. Enak nedovoljen poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja predstavlja še revizijska trditev, da naj bi dve priči izpovedali drugače o odplačevanju kredita za kuhinjo in naj bi bila kuhinja vnešena med osnovna sredstva skupne obratovalnice.

Tožnica je svoj odškodninski zahtevek za izpad najemnine kasneje le za šest mesecev, ki bi jo prejemala, če bi lahko opremljene poslovne prostore oddala v najem, utemeljevala s trditvijo, da je toženec po njeni odpovedi družabniške pogodbe neupravičeno odpeljal opremo, zlasti kuhinjo. Za nekatere predmete, med njimi prav za kuhinjo, pa sta sodišči ugotovili, da gre za toženčeve stvari in da zato v njegovem ravnanju ni protipravnosti, torej enega od štirih osnovnih elementov za obstoj odškodninskega delikta iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Pri zavrnitvi tega odškodninskega zahtevka se nižji sodišči nista sklicevali na pravno pravilo paragrafa 1215 Občnega državljanskega zakonika, kot zmotno uveljavlja revizija.

Navedeno pravno pravilo je bilo podlaga za zavrnitev tožničinega zahtevka za izročitev stvari, kar iz že pojasnjenih razlogov ne more biti predmet tega revizijskega obravnavanja. Sklicevanje tožnice na pravno pravilo paragrafa 1191 Občega državljanskega zakonika v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ker se to pravno pravilo nanaša na škodo, ki jo član po svoji krivdi povzroči sami družbi, tožnica pa je v tej pravdi zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi bila po prenehanju družabniške pogodbe nastala njej sami. Revizijska trditev, da naj bi toženec po odpeljavi predmetov pustil za seboj pravo razdejanje, o čemer naj bi pričal tudi reviziji priložen nov dokaz, ni bila zajeta v dejansko tožbeno podlago, v kateri je bil govor le o odpeljavi predmetov in "napravi druge škode". Zaradi pomanjkanja konkretnejših trditev tudi dokaznega postopka v tej smeri in bilo. Zato te revizijske trditve ni mogoče upoštevati. Tožničina trditev, da naj bi nižji sodišči ugotovili, da je nekaj odpeljanih predmetov bilo njeno posebno premoženje, je v nasprotju z razlogi obeh sodb.

Pomanjkanje protipravnosti kot enega od osnovnih elementov za obstoj podlage o odškodninski odgovornosti je zadosten materialnopravni razlog za zavrnitev tega tožničinega odškodninskega zahtevka. Tak razlog prav tako predstavlja tudi neobstoj podlage za zahtevano plačilo škode, izražene v DEM, pa čeprav v tolarski protivrednosti, saj tožnica niti zatrjevala ni, da bi se pravdni stranki dogovorili za valutno klavzulo, kot sta v razlogih sodb poudarili obe nižji sodišči. Zato tožničine revizijske trditve o toženčevi krivdi za nerazdelitev premoženja družbe niso odločilne. Le zaradi tožničinega vztrajanja revizijsko sodišče odgovarja, da iz podatkov spisa in razlogov sodb izhaja, da je toženec tudi v teku tega pravdnega postopka tožnici večkrat predlagal, naj postavi določen predlog za razdružitev premoženja družbe, enkrat pa jo je k temu pozvalo tudi sodišče prve stopnje, vendar je tožnica svoje zahtevke spreminjala in zviševala v povsem drugi smeri.

Preostali tožničin odškodninski zahtevek se nanaša na škodo, ki naj bi tožnici nastala, ker naj bi toženec neupravičeno v davčnih napovedih v obdobju izvrševanja družabniške pogodbe prikazoval kot stroške najemnino za poslovni lokal. Ker te najemnine tožnici ni plačeval, tožnica zatrjuje, da je utrpela škodo, saj je morala plačevati davek od tega dohodka in zato zahteva plačilo najemnine v tolarski protivrednosti 14.201,78 DEM. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožničina trditev o prikazu najemnine kot stroškov v davčnih napovedih ni dokazana. Tako dokazno oceno je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Drugačnih revizijskih trditev ni mogoče upoštevati, ker predstavljajo nedovoljen poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. To posredno potrjuje sama tožnica, ko v reviziji ponovno predlaga zaslišanje priče o tej okoliščini. Zato ne gre za v reviziji opredeljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi obstajala v nasprotju med davčnimi napovedmi in ugotovitvami prvega sodišča o nedokazanosti prikaza najemnine kot stroškov. Zakaj zneskov, ki so v teh davčnih napovedih označeni kot zakupnina, ni mogoče upoštevati, je obširno razložilo prvo sodišče v razlogih svoje sodbe, ko je povzemalo izvedeniško mnenje. Tudi ta del tožničinega tožbenega zahtevka je bil zaradi nedokazanega zatrjevano protipravnega toženčevega ravnanja materialnopravno pravilno zavrnjen, materialnopravno pravilna pa je bila tudi zavrnitev njene pritožbe. Revizijsko sodišče zato le dodaja, da tožnica tudi v primeru dokazanosti zatrjevanega toženčevega ravnanja ne bi mogla zahtevati plačila najemnine, saj je po družabniški pogodbi poslovni lokal vložila kot svoj vložek v skupno obratovalnico, pač pa bi lahko zahtevala ali povrnitev plačanega davka od najemnine ali drugačno porazdelitev dobička skupne obratovalnice, vendar takih zahtevkov glede na dejansko podlago tega dela razširjene tožbe v njeni vlogi z dne 26.4.1990 na strani 2 in 3 in tudi kasneje ni postavila.

Po uradni dolžnosti upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso podani. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP v tem delu tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.