Jedro

Rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt v zvezi z obnovo postopka, ki se nanaša na uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1. točka 1. odstavka 7. člena ZDSS-1), ima naravo materialno prekluzivnega roka. Ker čas sodnih počitnic (od 15. 7. do 15. 8.) ne vpliva na tek materialnih rokov, se je v obravnavi zadevi rok za vložitev tožbe, ki je začel teči 9. 7. 2014, iztekel 7. 8. 2014, tožba, ki je bila vložena 4. 9. 2014 priporočeno po pošti, pa je vložena po izteku roka in torej prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predmetna tožba vložena pravočasno in da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožba vložena prepozno. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in napačno uporabilo sodno prakso. Navaja, da se spor v obravnavani zadevi nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 7. 2014 in sklepa iste opravilne številke z dne 10. 3. 2014. V zvezi s tožničinim zahtevkom je bilo po pomoti navedeno, da se tožnici v obdobju od 15. 7. 2009 do 11. 5. 2011 prizna lastnost zavarovanca, ker je toženec z izpodbijano odločbo in sklepom odločil, da se predlog tožnice za obnovo postopka zavrže oziroma zavrne. Meni, da bi se v konkretni zadevi v zvezi s sodnim varstvom pravic moral uporabiti le 1. odstavek 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1), ki se šteje kot procesni rok. Glede na to, da je procesni rok, je potrebno uporabiti 83. člen Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami, v nadaljevanju: ZS), ki določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo. Rok za vložitev tožbe je v konkretni zadevi z nastopom sodnih počitnic 15. 7. 2014 prenehal teči in je ponovno začel teči prvi naslednji dan, ko so iztekle sodne počitnice. Rok za vložitev tožbe se je tako iztekel 8. 9. 2014. Ker je tožnica sporno dokončno odločbo prejela 8. 7. 2014, je pritožbo vloženo priporočeno po pošti 4. 9. 2014, vložila pred potekom roka in torej pravočasno. Tožnica opozarja še na določbo 11. člena ZPIZ-2, ki določa, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni drugače določeno. To določbo je treba uporabiti tudi za vložitev izrednih pravnih sredstev. Meni, da bi sodišče moralo pravilno postopati tako, da bi pri odločanju o pravočasnosti tožbe moralo upoštevati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in ne določbe 1. odstavka 171. člena ZPIZ-2, saj slednji sploh ne vsebuje določb za obnovo postopka. Na podlagi vsega navedenega je prepričana, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 180/2006 z dne 25. 10. 2007. Po strogem formalnem kriteriju se šteje za materialni rok, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni predpisi. To sicer ni odločilni kriterij za razmejitev rokov, saj je prvenstveno potrebno upoštevati vsebino tega, na kar se rok dejansko nanaša. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

Kot navaja pritožba je tožnica tožbo vložila dne 4. 9. 2014 (datum priporočeno oddane pošiljke). Z njo je izpodbijala dokončno odločbo in sklep opr. št. ... z dne 2. 7. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 10. 3. 2014. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica odločbo in sklep z dne 2. 7. 2014 prejela 8. 7. 2014 tako, da je rok določen za vložitev tožbe v 171. člena ZPIZ-2, začel teči z dnem 9. 7. 2014. ZS v 3. odstavku 83. člena določa, da razen v zadevah iz 2. odstavka 83. člena, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, v času sodnih počitnic ne tečejo procesni roki. Čas sodnih počitnic vpliva le na tek procesnih rokov, ne pa na tek materialnih rokov. S potekom prekluzivnega materialnega roka preneha oziroma ugasne sama pravica in z njo tudi zahtevek za njeno uveljavitev, to je za njeno pravno varstvo. Prekluzivni materialni rok se podaljša samo za poštni tek, kot določa Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) v 112. členu.

Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilnega pomena vprašanje, ali se šteje rok za vložitev tožbe v sporih iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za materialni prekluzivni rok tako kot je štelo sodišče prve stopnje, ali pa za procesni rok, pri čemer vztraja pritožba. Za opredelitev kakšne narave je posamezni rok, na kar opozarja tudi pritožba, ni odločilno le to, ali je posamezni rok določen v materialnem oziroma procesnem predpisu. Praviloma so materialni roki določeni v materialnem predpisu ter procesni roki v procesnih zakonih. So pa tudi materialni roki določeni v procesnih rokih in obratno. Materialni roki veljajo za uveljavljanje materialnih pravic, za kar imajo podlago v materialnem predpisu. Rok 30 dni za vložitev tožbe v zvezi z uveljavljanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja določa materialno pravni predpis in sicer ZPIZ-2 v 1. odstavku 171. člena in sicer velja ta rok ne glede na to, da se v sodnem postopku izpodbija odločba v zvezi z obnovo postopka, dejansko pa gre za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Vse obrazloženo v obravnavanem primeru pomeni, da ima tudi rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt v zvezi z obnovo postopka, ki se nanaša na uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1. točka 1. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) naravo materialno prekluzivnega roka, kar je za pritožbeno rešitev zadeve bistvenega pomena. Ker čas sodnih počitnic (od 15. 7. do 15. 8.) ne vpliva na tek materialnih rokov, se je v obravnavi zadevi rok za vložitev tožbe, ki je začel teči 9. 7. 2014 iztekel 7. 8. 2014, tožba, ki je bila vložena 4. 9. 2014 priporočeno po pošti, pa je vložena po izteku roka in torej prepozno.

V 11. členu ZPIZ-2 je res določeno, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po določbah Zakona o splošnem upravnem zakonu, če z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni drugače določeno. To v konkretnem primeru pomeni, da se za obnovo postopka, ker ZPIZ-2 določb o obnovi postopka nima, upoštevajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. To velja za upravni postopek, ne pa sodni postopek, kot zmotno meni pritožba in sicer, da bi se pri odločanju o pravočasnosti tožbe morale upoštevati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ob enem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.