Jedro

Bistveni razlog obravnavane zahteve za izločitev višjega sodnika je torej tožnikovo nezadovoljstvo z njegovim postopanjem v tisti zadevi in rezultatom tistega postopka ter z njegovimi pravnimi stališči, izraženimi v odločbi. To ne pomeni izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP; stranka ima namreč za odpravo domnevnih napak in nezakonitosti v dosedanjem postopku ali drugih postopkih, v katerih je bila udeležena, na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru tistega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev višjega sodnika A. A. v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2136/2016. 2. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, v kateri poudarja, da je treba sodnika A. A. v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2136/2016 izločiti. Pojasnjuje, da je ta sodnik sodil v zadevi Okrajnega sodišča v Kranju P 315/2004, ki se je nanašala na izselitev iz stanovanja. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani bi moral oziroma bi lahko pridobil spis P 315/2004, kjer je vložena obnova, in odločil bolj pošteno. Na podlagi tega spisa bi predsednik lahko ugotovil, da sodnik A. A. v letih 2004 in 2005 ni niti preveril tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je delovni invalid I. kategorije, saj je bil udeležen v številnih prometnih nesrečah. Njihovo težo in posledice bi bilo treba raziskati, saj je ugotavljanje dejanskega stanja v pristojnosti sodišča prve stopnje. Tožnik opozarja, da je bil v obdobju med letoma 2004 in 2005 v istem oziroma še slabšem finančnem (premoženjskem) stanju kot leta 1993, ko je Temeljno sodišče v Kranju v zadevi P 752/1990 izselitev iz stanovanja ... zavrnilo. Ta odločba je pravnomočna, vendar to za sodnika A. A. nič ne pomeni. V pogodbi, ki jo je tožniku dala v podpis Mestna občina Kranj leta 2002, naj bi bila upoštevana sodba P 752/1990 z dne 9. 2. 1993. Če ne bi bila, je pogodba lahko nična (podpis v zmoti). Vsega tega tožnik takrat ni mogel navesti, niti se ni mogel skoncentrirati. Odvetnici S. ..., ki ga je zastopala v omenjeni zadevi, zato ni mogel predložiti vseh dokazov. Če bi sodnik A. A. skrbno prebral sodbo P 752/1990 z dne 9. 2. 1993 in pripombe Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 552/1993 (slab materialni položaj) ter upošteval vse stanje in dokumente, tudi Nacionalni stanovanjski program, ne bi niti pomislil, da bi tožnika izselil iz stanovanja oziroma da bi to odobril (gre za nečloveško ravnanje). Poleg tega je sodnik A. A. zavrnil revizijo na Vrhovno sodišče RS, ki jo je vložila odvetnica S., saj je trdil, da je znesek premajhen, pri čemer je v sodbi P 315/2004 navajal znesek 1,500.000,00 SIT, dovolj pa je že 1,000.000,00 SIT. Revizija ni nikoli prišla ne do višjega sodišča ne do Vrhovnega sodišča RS, kar je tožnik izvedel šele sedaj (leta 2016). Podanih je več razlogov za obnovo postopka P 315/2004 in izločitev sodnika A. A. (ta je npr. po vedenju tožnika živel na Š., tožnik pa tudi). Pritožbeno sodišče je pritožbo v zadevi P 315/2004 res zavrnilo (odločba II Cp 5880/2005 z dne 17. 8. 2006), vendar je sodilo na osnovi listin v spisu, tožnik pa vseh dokazov sodišču ni mogel predložiti. Prav tako je vprašljiva sestava senata višjega sodišča v tisti zadevi. Zagovor sodnika A. A., da je v zadevi P 315/2004 sodil zakonito, je slab zagovor. Vedel je za revizijo, pa je ni omenil, poleg tega bi pred podano izjavo 20. 10. 2016 lahko šel pogledat spis P 315/2004 na Okrajno sodišče v Kranju. Postopek v letu 1993 je bil prej in se je pravnomočno končal z zavrnitvijo zahteve za izselitev. Eno sojenje je sigurno napačno: ali tisto iz leta 1993 ali tisto iz leta 2004, saj gre za isto stanovanje in isto osebo v slabem stanju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Najprej je treba poudariti, da je z izpodbijanim sklepom zavrnjena izločitev višjega sodnika v pritožbenem postopku glede predloga za obnovo postopka v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 530/1993 (zaradi plačila odškodnine) in ne Okrajnega sodišča v Kranju P 315/2004 (zaradi odpovedi najemne pogodbe ter izpraznitve in izročitve stanovanja), kakor (bi) to (lahko) izhaja(lo) iz nekaterih pritožbenih navedb.

5. Iz pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave RS) med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Za obstoj nepristranskosti sojenja sta odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanja osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost.1

6. Eden od najpomembnejših zakonskih procesnih institutov, ki so namenjeni zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, je v pravdnem postopku institut izločitve sodnika (70. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Iz tožnikovih navedb izhaja, da uveljavlja obstoj t. i. odklonitvenega razloga, ki ga ZPP v 6. točki 70. člena opredeljuje z generalno klavzulo: "Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti." Gre za okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v nepristranskost sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (izvensodne) povezave sodnika s predmetom spora ali s stranko, kot so npr. prijateljstvo, sovraštvo, daljne sorodstvo idr.

7. V konkretnem primeru teh okoliščin ni;2 tožnik izločitev konkretnega višjega sodnika utemeljuje (zgolj) s trditvami o njegovem izrazito napačnem ravnanju in odločanju v zadevi Okrajnega sodišča v Kranju P 315/2004. Bistveni razlog obravnavane zahteve za izločitev višjega sodnika je torej tožnikovo nezadovoljstvo z njegovim postopanjem v tisti zadevi in rezultatom tistega postopka ter z njegovimi pravnimi stališči, izraženimi v odločbi. To ne pomeni izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP; stranka ima namreč za odpravo domnevnih napak in nezakonitosti v dosedanjem postopku ali drugih postopkih, v katerih je bila udeležena, na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru tistega postopka.3 Skratka, dosedanje, četudi za tožnika neugodne odločitve konkretnega sodnika, same po sebi ne kažejo na njegovo pristranskost, kakšnih drugih razlogov, iz katerih bi utegnil izhajati dvom o njegovi nepristranskosti, pa pritožnik ni navedel. Vse to je pravilno navedeno v izpodbijanem sklepu.

8. Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-799/13 z dne 22. 1. 2015. 2 Samo dejstvo, da naj bi tudi sodnik A. A., prav tako kot tožnik, živel na Š., tudi če bi bilo izkazano, ne da bi bile hkrati zatrjevane in izkazane kakršnekoli dodatne okoliščine, pri javnosti ne more ustvariti vtisa, da je omajana njegova nevtralnost. 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 1/2012 z dne 8. 3. 2012.