Jedro

Ker je stranka lahko takse oproščena že po samem zakonu, ali pa na prošnjo, ob izpolnjevanju določenih pogojev po odločbi sodišča, velja pravilo prevalitve taksne obveznosti po 2. odst. 15. čl. ZST-1 za oba primera, saj ta določba obeh situaciji ne ločuje. To pomeni, da so toženci, ki so pravdo s tožnico (državo) izgubili, dolžni plačati njene takse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper svoj plačilni nalog z dne 19. 5. 2014. 2. Proti sklepu se tožena stranka pritožuje, predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev in opredeljuje še pritožbene stroške. Sodišču očita kršitev materialnega in procesnega prava. Meni, da je sodišče preseglo svoja pooblastila in prevzelo nalogo zakonodajalca (ter s tem kršilo 1., 2. in 3. čl. Ustave RS), ko je ustvarilo podlago za plačilo takse, ki je Zakon o sodnih taksah (ZST-1) ne predvideva. Tudi če je zakonska ureditev nelogična (ko razlikuje, ali je stranka tožena s strani države ali s strani socialno šibke osebe, ki jo država oprosti plačila taks), je sodišče sámo ne sme spreminjati. Trdi, da do prevalitve taksnega bremena na stranko, ki je v pravdi propadla, ne pride v primeru, ko je stranka – kot tu tožeča – takse oproščena že na podlagi zakona, meni, da to pride v poštev le, če je bila oproščena na podlagi sklepa sodišča. Sodišču očita, da mu na ta ključni argument ni odgovorilo, s čimer mu je kršilo še 22. čl. Ustave. Trdi, da država sploh ni taksni zavezanec in torej zanjo obveznost sploh ne nastane, zato nasprotuje prevalitvi plačila taksne obveznosti, ki jo je izvedlo sodišče. Sodišče bi lahko kvečjemu sprožilo presojo ustavnosti obstoječe zakonske ureditve, sklene pritožba.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZST-1 in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev Ustave RS.

5. Takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik te stranke (2. odst. 15. čl. ZST-1). Stranka je lahko takse oproščena že po samem zakonu, ali pa na prošnjo, ob izpolnjevanju določenih pogojev po odločbi sodišča. Po zakonu je med drugim plačila sodne takse oproščena tudi država, torej tožnica v tej zadevi (1. odst. 10. čl. ZST-1). Pritožniki zato sami naredijo napako, ki jo očitajo sodišču, ko določbo 2. odst. 15. čl. ZST-1 razlagajo drugače, kot pa se glasi, in sicer jo interpretirajo, kot da velja le v primeru taksne oprostitve po odločbi sodišča. Sodišče prve stopnje pa očitane napake (ki naj bi po mnenju pritožbe pomenila celo kršitev določb prvih treh členov Ustave RS) ni naredilo in je določbo uporabilo tako, kot se glasi, torej popolnoma v skladu z jezikovno razlago, le da je še pojasnilo, da je ta (v rezultatu) tudi logična (obratno bi namreč pomenilo, da bi bili vsi postopki, v katerih je tožnica država, pravzaprav brezplačni). Upoštevalo je torej situacijo, ko je bila stranka takse oproščena (nič na podlagi česa, ker zakon tega tudi ne določa oz. ne ločuje).

6. Te argumente je sodišče prve stopnje jasno navedlo v 4. točki obrazložitve svojega sklepa, zato tudi očitana kršitev določbe 22. čl. Ustave RS ni storjena, potrebe po sprožitvi postopka za oceno ustavnosti relevantne zakonske ureditve pa ni bilo.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP), pritožniki pa morajo sami kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).