Jedro

Tožnik se v času odločanja sodišča ni več nahajal na območju Republike Slovenije, zato v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa.

Izrek

Tožba se zavrže. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dovolila izročitev tožnika, državljana Bosne in Hercegovine, Bosni in Hercegovini zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju tri leta in šest mesecev po sodbi Kantonalnega sodišča v A., opr. št. ... z dne 19. 6. 1998 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Federacije BiH, opr. št. ... z dne 18. 11. 2003, zaradi kaznivega dejanja težke kraje po 1. odstavku 297. člena Kazenskega zakonika Federacije BiH (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 22. člena Pogodbe med Republike Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi v zvezi 531. členom Zakona o kazenskem postopku RS. V 3. točki je odločila, da bo predajo tožnika pristojnim organom Bosne in Hercegovine, skladno z 2. odstavkom 532. člena Zakona o kazenskem postopku RS v zvezi z 26. členom Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi, izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožniku na ozemlju Republike Slovenije odvzeta prostost na podlagi mednarodne tiralice, ki jo je zoper imenovanega odredil Interpol Sarajevo. Okrožno sodišče na B. je zoper imenovanega s sklepom dne 4. 9. 2007 odredilo pripor in določilo Bosni in Hercegovini rok za posredovanje prošnje za izročitev ter dokumentacije, potrebne za odločitev o izročitvi. Bosna in Hercegovina je s prošnjo Ministrstva za pravosodje Bosne in Hercegovine dne 28. 9. 2007 zaprosila Republiko Slovenijo za izročitev tožnika. Po izvedenem postopku v zvezi z izročitvijo je Okrožno sodišče na B. v zvezi s sklepom Višjega sodišča v C. ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožnika Bosni in Hercegovini. Sklep Okrožnega sodišča na A. je postal pravnomočen dne 15. 11. 2007. Tožena stranka je ugodila prošnji Bosne in Hercegovine, po ugotovitvi Okrožnega sodišča na B., da so izpolnjeni pogoji za izročitev in glede na to, da tožnik v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča ter, da kaznivo dejanje, za katero se zahteva izročitev, nima elementov političnega ali vojaškega kaznivega dejanja.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno zaradi tega, ker tožena stranka pri izdaji odločbe ni upoštevala, da se je v zagovoru pri preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča na B. skliceval na kršitve človekovih pravic, ki so mu bile kršene v Bosni in Hercegovini v času od pripora dalje. Takrat je določno trdil, da je šlo za montiran proces, ker se je zameril lokalnim bošnjaškim oblastem kot funkcionar HDZ. Zato se boji, da bo ob morebitni izvršitvi izpodbijane odločbe ponovno izpostavljen nadaljnjim kršitvam človekovih pravic. Iz takšnega njegovega zagovora je bilo zagotovo smiselno razbrati, da je želel, da mu Republika Slovenija prizna pravico pribežališča. Takoj po prihodu v Republiko Slovenijo formalno ni zaprosil za azil, vendar bi morala tožena stranka pred odločitvijo v predmetni zadevi ugotoviti ali morebiti izpolnjuje pogoje za priznanje azila. Navaja, da je dne 24. 12. 2007 Ministrstvo za notranje zadeve formalno vložil prošnjo za priznanje azila. Vsekakor je odločba izpodbojna tudi iz razloga v smislu 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, saj je trenutno brez zaposlitve in se preživlja zgolj s prihranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Med drugim poudarja, da v času odločanja o izročitvi tožnika Bosni in Hercegovini prošnja za azil s strani tožnika ni bila vložena. Z dejstvom, da je tožnik dne 24. 12. 2007 vložil prošnjo za azil se je seznanila šele na podlagi navedb tožnika v tožbi. Navaja tudi, da je bil tožnik že izročen bosanskim varnostnim organom dne 28. 12. 2007, kar izhaja iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve z dne 7. 1. 2008, ki je na podlagi 532. člena ZKP organ, pristojen za izvršitev odločbe o izročitvi.

K 1. točki izreka: Sodišče tožbo zavrglo iz naslednjega razloga: V obravnavani zadevi gre za izročitev tožnika Bosni in Hercegovini na podlagi Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi. Iz upravnih spisov izhaja, kar je v odgovoru na tožbo poudarila tožena stranka, da je Ministrstvo za notranje zadeve - Policija z vlogo št. ... z dne 7. 1. 2008 Ministrstvo za pravosodje, Sektor za mednarodno pravno pomoč, obvestilo, da so varnostni organi Republike Slovenije dne 28. 12. 2007 na letališču Jožeta Pučnika, Ljubljana, izročili A.A., rojenega ..., državljana Bosne in Hercegovine in Republike Hrvaške bosanskim varnostnim organom. Izročitev je bila opravljena na podlagi odločbe Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije št. ... z dne 22. 11. 2007. Navedeno je tudi, da je izročitev potekala brez posebnosti. To pomeni, da je bil tožnik že izročen izvorni državi in se v času odločanja sodišča ni več nahajal na območju Republike Slovenije in ni bil več pod jurisdikcijo te države. Sodišče zato meni, da tožnik v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Čeprav je ob vložitvi tožbe tožnik izkazoval pravni interes v tem sporu, je zaradi dejstva, da se ne nahaja več na območju Republike Slovenije in je bil že izročen svoji izvorni državi, ta pravni interes naknadno prenehal. Njegov pravni položaj se ne more več spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe bi bilo za tožnika brez učinka, saj je zaradi navedenih dejstev prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega postopka in upravnega spora.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06).

K 2. točki izreka: Tožnik je predlagal oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah. Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo tožnikov status in dejstvo, da se nahaja na prestajanju zaporne kazni v matični državi.