Jedro

Ugriz oškodovanke kot posledica opustitve fizičnega varstva psa za presojo statusa psa v tem postopku ni relevanten.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, odločba Policijske postaje Radlje ob Dravi z dne 28. 12. 2009 se razveljavi ter se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Radlje ob Dravi (prekrškovni organ) je storilcu B. O. z odločbo z dne 28. 12. 2009, zaradi prekrška po tretjem odstavku 45. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) izrekla globo 800,00 EUR. Odločba je postala pravnomočna 9. 1. 2010. 2. Zoper pravnomočno odločbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem prepričanju ne gre za kršitev obveznosti lastnika v zvezi z nevarnim psom (12. člen ZZZiv), temveč za običajno kršitev obveznosti, ki jih ima skrbnik v zvezi s psom na javnem mestu (tretji odstavek 11. člena ZZZiv). Kršiteljev pes je status nevarnega psa namreč pridobil šele po obravnavanem dogodku, kar je z odločbo ugotovil tudi pristojni veterinar. Predlaga spremembo opisa in pravne kvalifikacije prekrška (po 6. točki prvega odstavka 46. a člena ZZZiv) ter izrek ustrezne kazni.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Storilec B. O. je bil z odločbo prekrškovnega organa z dne 28. 12. 2009 spoznan za odgovornega zaradi prekrška po tretjem odstavku 45. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena ZZZiv, ker ni zagotovil fizičnega varstva nevarnega psa. Iz opisa prekrška izhaja, da kot lastnik in skrbnik ni zagotovil fizičnega varstva nevarne živali, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kaže napadalno vedenje do človeka (prvi odstavek 12. člena ZZZiv), saj je njegov pes B., št. mikročipa ..., dne 27. 9. 2009 na dvorišču stanovanjske hiše ugriznil v levi del obraza in brado oškodovanko M. K. 5. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZZZiv velja za vse pse ukrep vodenja na povodcu na javnem mestu, za nevarne pse pa je v drugem odstavku 12. člena ZZZiv med drugim predpisana uporaba povodca in nagobčnika ter določena starostna meja za osebo, ki ji je takega psa dovoljeno zaupati v vodenje. Po 23. točki 5. člena ZZZiv velja za nevarnega psa tisti pes, ki je ugriznil človeka ali žival. Če posameznik ne zagotovi fizičnega varstva psa po tretjem odstavku 11. člena ZZZiv, je v tretjem odstavku 46. a člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 46. a člena ZZZiv predpisana globa od 200 do 400 EUR, če pa posameznik opusti fizično varstvo nevarnega psa v smislu drugega odstavka 12. člena ZZZiv, je za tak prekršek predpisana globa od 800 do 1.200 EUR (tretji odstavek 45. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena ZZZiv).

6. Čeprav je prekrškovni organ prekršek z dne 27. 9. 2009 kvalificiral po tretjem odstavku 45. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena ZZZiv, ker storilec B. O. ni zagotovil fizičnega varstva svojega nevarnega psa, pa niti iz opisa prekrška niti iz obrazložitve odločbe niso razvidne okoliščine, ki bi omogočale pravno kvalifikacijo po tej določbi. Prekrškovni organ namreč sploh ni ugotavljal, ali je imel storilčev pes že ob dogodku z dne 27. 9. 2009, ko je ugriznil oškodovanko M. K., status nevarnega psa po 23. točki 5. člena ZZZiv, torej ali je pred obravnavanim dogodkom že ugriznil kakšnega človeka ali žival. Kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec, pri presoji statusa storilčevega psa ob obravnavanem dogodku ni mogoče upoštevati odločbe Veterinarske uprave Republike Slovenije z dne 4. 11. 2009, s katero je bil storilčev pes po obravnavanem dogodku (ugrizu M. K.) v centralnem registru psov označen za nevarnega. Storilčevega psa prav tako ni mogoče šteti za nevarno žival v smislu 6. točke 5. člena ZZZiv, ker je dne 27. 9. 2009 ugriznil oškodovanko. Ugriz oškodovanke kot posledica opustitve fizičnega varstva psa namreč za presojo statusa psa v tem postopku ni relevanten.

7. Glede na povedano je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, pomembnih za presojo statusa storilčevega psa ob obravnavanem dogodku, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.

8. V ponovljenem postopku bo potrebno ugotoviti status storilčevega psa ob dogodku z dne 27. 9. 2009 ter o zadevi ponovno odločiti.