Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 28.398,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za čas od 18. 12. 2004 do 31. 12. 2005 po stopnji 15,5%, za čas od 1.1. 2006 do 30. 6. 2006 po stopnji 13,5 %, za čas od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2006 po stopnji 12,5 %, za čas od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2007 po stopnji 11,5% in za čas od 1. 7. 2007 do izdaje sodbe po stopnji 12%, od dneva sodbe dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 103,52 EUR pravdnih stroškov.“

2. Sicer se pritožba zavrne in se v ostalem nespremenjenem, a še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 862,61 EUR pritožbenih stroškov.“ Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 290,67 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odmerilo odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo v celotnem zahtevanem znesku 67.000,00 EUR, od njega pa odštelo nevaloriziran znesek že plačane odškodnine 21.281,92 EUR. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 45.718,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrniti 3.885,90 EUR pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odmerjeno odškodnino znižalo na 53.000,00 EUR in od tega odštelo nevaloriziran znesek že plačane odškodnine 21.281,92 EUR. Zato je toženi stranki naložilo v plačilo 31.718,08 EUR. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da mora tožnik toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 546,50 EUR.

3. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo, v kateri predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, podrejeno pa spremembo sodbe drugostopenjskega sodišča in znižanje odškodnine z upoštevanjem valorizacije izplačane akontacije odškodnine. Uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišči nista pravilno uporabili 254. člena ZPP o dopolnitvi izvedenskega mnenja, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V mnenju K.(drugo izvedensko mnenje) je bilo tožnikovo zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti ocenjeno na 25% brez potrebnega opisa, v čem se to kaže. Navedeno izvedensko mnenje se zato ne more primerjati s prvim izvedenskim mnenjem dr. V., na katerega je tožena stranka podala pripombe, ker je ta ocenil 35% zmanjšanje življenjske aktivnosti in podal ustrezen opis tega zmanjšanja. Zato bi moralo sodišče zahtevati dopolnilno mnenje oziroma zaslišati izvedenca K., tožena stranka pa bi lahko šele na podlagi dopolnitve ugotovila razlike med obema izvedenskima mnenjema.

4. Tožena stranka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi skaženost in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da je glede na sodno prakso v podobnih primerih odmerjena bistveno previsoko. Povzema ugotovljena dejstva in ocenjuje, da jih sodišči nista upoštevali in kritično ocenili v zadostni meri. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti poudarja, da je nesporno, da gre pri tožniku za skaženost, a sodišči nista upoštevali, da se ta kaže le v poletnem času, če nosi kratke hlače ali kopalke, sicer pa ne. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka glede na oceno, da gre pri tožniku za 35% zmanjšanje življenjske aktivnosti, kar je ocenil dr. V. oziroma 25%, kar je ocenila K. Nepravilni sta ugotovitvi sodišč, da glede podlage v obeh izvedenskih mnenjih ne gre za bistvene razlike, ker gre za oceno in ne izračun.

5. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita še, da nista valorizirali zneska že plačane akontacije odškodnine, pač pa odšteli od odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo le nominalni znesek in s tem zmotno uporabili materialno pravo. Valorizacijo bi morali opraviti brez predloga tožene stranke, sicer pa sta tudi spregledali, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je treba opraviti valorizacijo, na kar je opozorila že v pritožbi, vendar je sodišče druge stopnje zmotno navedlo, da tožena stranka tega ni predlagala in je s tem storilo bistveno kršitev pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je neutemeljen očitek relativne bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nepravilno uporabo 254. člena ZPP o dopolnitvi izvedenskega mnenja. Pri tem se strinja z razlogi, ki jih o tem navaja pritožbeno sodišče v predzadnjem odstavku na tretji strani svoje sodbe in še dodaja, da je odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti samo eden od elementov za oceno obsega škode (tako tudi v odločbah II Ips 353/2000 in II Ips 141/2003). Sodišči sta zato pravilno zaključili, da so dejanske okoliščine na podlagi izpovedi tožnika in obeh izvedenskih mnenj glede zmanjšanja življenjske aktivnosti zadostno ugotovljene.

9. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Tožnik je utrpel obsežne raztrganine mehkih delov leve noge, odprti zlom obeh kosti goleni, troetažni zlom golenice z odprtjem trikotastega fragmenta v srednji tretjini in dvoosni zlom mečnice. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo okoliščine konkretnega primera (podrobnejši obseg vseh oblik nepremoženjske škode tožnika je razviden iz razlogov na tretji in četrti strani prvostopenjske in na četrti in peti strani pritožbene sodbe). Ugotovljeno dejansko stanje po mnenju revizijskega sodišča ne daje podlage za še nadaljnje znižanje odškodnine. Sodišče druge stopnje, ki je odškodnino v nekaterih postavkah znižalo, je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti te odmere. Z odmero denarne odškodnine za pretrpljene ter bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 16.000,00 EUR sta sodišči pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine. Odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožbeno sodišče upravičeno znižalo na znesek 25.000,00 EUR, kar glede na ugotovljene okoliščine predstavlja primerno in pravično odškodnino. Tudi glede duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče druge stopnje znižalo odmerjeno odškodnino na 8.000,00 EUR in pri tem upoštevalo dejstvo, na katerega revident opozarja, in sicer da je brazgotina vidna le, kadar tožnik nosi kratke hlače. Odmere 4000,00 EUR za strah toženka ne izpodbija. Skupni odmerjeni znesek 53.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje drugostopenjske sodbe, 57,7 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo (npr. odločbe II Ips 942/93, II Ips 633/2003, II Ips 691/94, II Ips 60/96, II Ips 544/2005 in II Ips 25/95), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za znižanje prisojene odškodnine neutemeljena.

10. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava zaradi neupoštevanja valorizacije pa je utemeljen. Ustaljeno sodišče sodne prakse tega sodišča (odločbe II Ips 692/2005, II Ips 435/07, II Ips 597/08, II Ips 704/08, II Ips 234/07) terja, da se pred ali med pravdo plačani zneski akontacije od odmerjene odškodnine odštejejo v valoriziranih zneskih. Sodišče denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeri po cenah v času izdaje sodne odločbe, pri ugotavljanju pravičnega denarnega zneska, ki ga je tožena stranka po odločbi sodišča dolžna plačati tožniku, pa mora upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode in pred izdajo odločbe (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 169. členom OZ). Ker je bila v obravnavanem primeru realna vrednost zneska odškodnine, ki ga je tožena stranka izplačala januarja 2005, v času izdaje sodne odločbe v aprilu 2008 drugačna kot v času plačila, je bilo sodišče dolžno ta znesek najprej valorizirati, to je izraziti v višini njegove realne vrednosti v času izdaje sodbe, in ga šele nato odšteti od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine. Ni pa v tej zvezi utemeljen v reviziji uveljavljani procesni očitek. Ker mora pritožbeno sodišče preizkus pravilne uporabe materialnega prava napraviti že po uradni dolžnosti, napačen zapis v pritožbeni sodbi, da toženka valorizacije ni uveljavljala, ni pomemben in zato ne pomeni zatrjevane procesne kršitve.

11. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena in 378. člena ZPP reviziji delno ugodilo tako, da je od odmerjene odškodnine odštelo valoriziran znesek plačane akontacije in zato delno spremenilo izpodbijano sodbo, v ostalem pa je revizijo zavrnilo. To je vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je, upoštevajoč spremembo revizijskega sodišča, pred prvostopenjskim sodiščem uspel s 53,74 %. Njegovi stroški so bili pred prvostopenjskim sodiščem pravilno odmerjeni na 3.885,90 EUR, torej je upravičen do 2.088,28 EUR. Tožena stranka je uspela s 55,26 %, njeni stroški so bili pravilno odmerjeni na 3.966,35 EUR, upravičena je do 2.191,80 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožnik toženki povrniti 103,52 EUR stroškov. V zvezi s tožnikovo pritožbo revizijsko sodišče ugotavlja, da je delno uspel, in sicer v 53,81 %, in je zato v skladu s tem uspehom upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 862,61 EUR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka z revizijo uspela le delno, in sicer z 22,44 %, zato je upravičena do povrnitve priznanih stroškov v tem razmerju. V zvezi z revizijo so toženki priznani stroški za sestavo revizije 1200 točk, 20% DDV in sodna taksa za revizijo (634,36 EUR). Tožnik mora tako toženki povrniti 290,67 EUR revizijskih stroškov. Toženka ni zahtevala še plačila zakonskih zamudnih obresti od pravdnih, pritožbenih ali revizijskih stroškov.