Jedro

Do prevzema izvedenskega mnenja je veljalo, da je bilo zdravljenje zaključeno v maju 2008. Takoj potem, ko je tožnik povedal, da naj bi bilo zdravljenje zaključeno, pa je odvetnik A. A. z vso skrbnostjo in profesionalnostjo posredoval zahtevek zavarovalnici in v nadaljevanju, ker je ta plačilo škode zavrnila, tudi vložil odškodninsko tožbo. Tožbo je vložil v roku petih let, torej pred potekom absolutnega zastaranja odškodninske terjatve. Povedano tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne kaže na to, da bi odvetnik A. A. v zadevi ne ravnal s profesionalno skrbnostjo, ki se od strokovnjaka – odvetnika v pravnih zadevah zahteva (drugi odstavek 6. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 82.580,69 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 96,60 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo in zoper sklep se je tožnik pritožil. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je v vlogah navedel vse elemente odškodninske odgovornosti in tudi predlagal dokaze, kar pomeni, da je temelj zahtevka podan in izkazan. Navedel je tudi vse okoliščine v zvezi z ugotavljanjem višine nastale škode, zato bi moralo sodišče odločiti le še o višini postavljenega zahtevka. Tožnik in odvetnik A. A. sta 6. 9. 2006 sklenila sporazum o višini in načinu plačevanja odvetniških stroškov. To pomeni, da bi moral odvetnik vložiti tožbo zoper Zavarovalnico ... najkasneje v času od 6. 9. 2006 do 15. 11. 2007. Ker tožbe ni vložil v roku treh let, je tožniku povzročil škodo, ker je zahtevek zastaral. Posamezni odškodninski zahtevki pa ne zastarajo istočasno – tožnik je postavil več vrst odškodninskih zahtevkov. Sodba nima razlogov, kdaj so posamezni odškodninski zahtevki zastarali. Če bi bila tožba vložena pravočasno, bi tožnik uspel z zahtevkom in bi imel terjatev do tožene stranke v višini 82.138,00 EUR. Odvetnik A. A. je računal, da bo tožba vložena pravočasno, če bo vložena v roku pet let od nastanka škodnega dogodka namesto pravilno v roku treh let. Tožnik ni uspel v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu izključno iz razloga, ker je tožena stranka podala ugovor zastaranja. Škodo, ki je zaradi tega nastala tožniku, je dolžna povrniti tožena stranka, saj je imel odvetnik A. A. pri njej zavarovano svojo poklicno odgovornost. 3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Zavrača vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišče prve stopnje potrdi in pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da prvo sodišče ni zagrešilo nobene od v pritožbi zatrjevanih kršitev in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. V njih je vsebovan tudi odgovor na pretežni del pritožbenih trditev. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi in zlasti nimajo materialnopravne podlage v zbranem spisovnem gradivu, kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju, v kolikor bo pritožbeno sodišče še dopolnilo razloge sodišča prve stopnje v odgovor pritožbi.

6. Tožnik je dne 15. 11. 2004 v podjetju ..., utrpel poškodbo pri delu. Za uveljavljanje odškodnine za nastalo škodo je 6. 9. 2006 pooblastil odvetnika A. A. Ta je 8. 7. 2008 vložil odškodninsko tožbo, a je bilo v postopku ugotovljeno, da je zahtevek zastaran – vložen po poteku triletnega zastaralnega roka (prvi odstavek 352. člena OZ). Tožnik očita odvetniku A. A., ki je imel v času vložitve tožbe svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki, da mu povrne škodo, ki mu je nastala in to v višini zahtevka, ki je bil zaradi zastaranja zavrnjen. Odvetniku A. A. očita, da je ravnal hudo malomarno in je grobo kršil mandatno razmerje.

7. Odškodninski zahtevek zastara v roku treh let, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik zahajal k odvetniku A. A. od 6. 9. 2006, ko mu je podpisal pooblastilo in mu prinašal zdravniške izvide (dokumentacijo) vse do 19. 3. 2008. Tedaj je odvetniku povedal, da je zdravljenje zaključeno. Škoda naj bi bila tedaj znana. Ker je odgovorna zavarovalnica odklonila plačilo škode, je nato 8. 7. 2008 vložil odškodninsko tožbo. Sodišče in stranki vse do prejema izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke niso vedeli, da zdravljenje tožnika ni bilo zaključeno šele 19. 3. 2008, kot je zadevo predstavljal sam tožnik, pač pa najkasneje že v marcu 2005. Šele izvedenec je pojasnil, da je tožnik v nezgodi utrpel le lažje poškodbe (zvin desnega zapestja in zvin palca desne roke), da pa je bilo nadaljnje zdravljenje tožnika posledica njegovih bolezenskih stanj, torej neodvisno od poškodb z dne 15. 11. 2004. Zoper izvedensko mnenje tožnik tedaj ni imel pripomb. Če je bilo šele na podlagi izvedenskega mnenja jasno, kdaj je bilo zaključeno zdravljenje poškodb, je neutemeljeno pričakovati od odvetnika, ki ni medicinski strokovnjak, da bi lahko vedel oziroma ocenil, da se medicinska dokumentacija, ki mu jo je prinašal tožnik, ne nanaša na zdravljenje poškodb, zadobljenih v nezgodi 15. 11. 2004. 8. Do prevzema izvedenskega mnenja je veljalo, da je bilo zdravljenje zaključeno v maju 2008. Takoj potem, ko je tožnik povedal, da naj bi bilo zdravljenje zaključeno, pa je odvetnik A. A. z vso skrbnostjo in profesionalnostjo posredoval zahtevek zavarovalnici in v nadaljevanju, ker je ta plačilo škode zavrnila, tudi vložil odškodninsko tožbo. Tožbo je vložil v roku petih let, torej pred potekom absolutnega zastaranja odškodninske terjatve. Povedano tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne kaže na to, da bi odvetnik A. A. v zadevi ne ravnal s profesionalno skrbnostjo, ki se od strokovnjaka – odvetnika v pravnih zadevah zahteva (drugi odstavek 6. člena OZ). Tožniku škoda ni nastala v posledici ravnanja odvetnika, zato zanjo ne odgovarja. O odškodninski odgovornosti namreč govorimo le tedaj, če so izpolnjene, in to kumulativno, vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, odgovornost, vzročna zveza in škoda).

9. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP). Navedba oz. trditev, da zahtevki, ki jih je postavil tožnik (premoženjska škoda, nepremoženjska škoda zaradi utrpelega strahu, telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ne zastarajo istočasno, pa je novota, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Po povedanem pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP) in pritožbo zavrnilo.