Jedro

Zahtevki zoper toženke so medsebojno tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivih sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tretje toženke glede mednarodne pristojnosti sodišč Republike Slovenije oziroma je sklenilo, da je za odločanje v sporu zoper tretjo toženko pristojno sodišče Republike Slovenije.

2.Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tretja toženka. V pritožbi vztraja, da tožbeni zahtevki med toženkami niso medsebojno tesno povezani. V preambuli Uredba 1215/2012 določa, da obstoj tesne povezave zagotavlja pravno varnost in preprečuje, da bi bila oseba tožena pred sodiščem države članice, če pristojnosti ni bilo mogoče predvideti. Tožbeni zahtevki zoper toženke ne temeljijo na isti pravni podlagi; očitajo se jim različne kršitve. Za škodo ne bi solidarno odgovarjale. Odgovornost za škodo toženk se bo presojala po različnem pravu; različno pravo terja različno relevantno dejansko stanje, četudi gre za en historični dogodek. Kadar so toženke različne in so očitane kršitve storjene v različnih državah, ni mogoče ugotoviti istega dejanskega stanja (C-539/03, C-616/10). Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo na podlagi dejstev, navedenih v tožbi, in splošno znanih dejstev, ni pa upoštevalo, da so pravno relevantna dejstva odvisna od določb materialnega prava. Pravo pozna sodišče. Sodišče lahko ugodi zahtevku le, če dejansko stanje ob pravilni uporabi prava privede do vtoževane posledice. Smiselno enako velja za pristojnosti sodišča. Življenjski primer (historični dogodek) ni nikoli predmet odločanja niti ga Sodišče EU ne označuje s pojmom dejanska podlaga zahtevka. Med tožnikom in tretjo toženko ni bilo pogodbenega razmerja, zahtevek zoper njo lahko temelji le na neposlovni odškodninski odgovornosti, kar je drugače, kot velja zoper drugi toženki. Tretja toženka ni razumno predvidevala, da bi lahko bila tožena pred slovenskim sodiščem. Za presojo zahtevkov zoper vse toženke se ne bo uporabilo slovensko pravo. V zadevi VSM I Cp 246/2023 so zahtevki temeljili na isti pravni podlagi, kar ne velja v tem sporu. Sodišče bo moralo zoper toženke uporabiti različno pravno podlago in posledično sprejeti različne odločitve. Takšne odločitve bodo pravilne in zakonite. Tožnik ni podal navedb za utemeljitev pristojnosti slovenskega sodišča. Tretja toženka pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se tožba zavrže, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, navedenim v izpodbijanem sklepu, in glede na bistvene pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

5.Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu dne 20. 9. 2022 pri opravljanju dela na gradbišču v Republiki Avstriji; tožbo je vložil zoper slovenskega delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja delavcev drugemu uporabniku (prva toženka), s katerim je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zavarovalnico, pri kateri ima ta delodajalec zavarovano odgovornost (druga toženka), in uporabnika, ki ima sedež v Republiki Avstriji (tretja toženka), h kateremu je bil napoten na delo.

6.Tretja toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal navedb za utemeljitev pristojnosti slovenskega sodišča (tretja toženka ima sedež v Republiki Avstriji, v tej državi je prišlo do škodnega dogodka); v pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2025, s katero se je opredelil do ugovora mednarodne pristojnosti, je izrecno opredelil, da se zahtevek zoper prvo in tretjo toženko opira na isto dejansko in pravno podlago. Navedeno je pravilno pri odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Uredbe 1215/2012, in sicer 1. točke 8. člena, ki določa mednarodno pristojnost v primeru, ko je toženih več oseb, in sicer, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi, če je ena od več toženih oseb, tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivih sodnih odločb, ki bi bile posledica ločenih postopkov.

8.Tretja toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja določbo 16 preambule Uredbe 1215/2012, ki določa, da bi morala poleg stalnega prebivališča toženca obstajati alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja: obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, ne drži, da ni mogla razumno predvideti, da bi lahko bila tožena pred slovenskim sodiščem. Čeprav s tožnikom ni bila v pogodbenem odnosu, je pristojnost lahko razumno predvidela na podlagi dejstva, da se je kot uporabnik posluževala dela napotenih delavcev iz Republike Slovenije.

9.V pritožbi se tretja toženka neutemeljeno sklicuje na sodbo C-98/06 Freeport, v kateri ni bilo zavzeto stališče, da bi bile različne pravne podlage ovira za atrakcijo pristojnosti. Navedeno sodbo je pri odločitvi pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje; v njej se odgovor Sodišča EU v zvezi z enako določbo, kot je v 1. točki 8. člena Uredbe 1215/2012, glasi, da je treba takšno določbo (1. točka 6. člena Uredbe 44/2001) razlagati tako, da dejstvo, da imajo zahtevki, vloženi proti več toženim osebam, različne pravne podlage, ni ovira za uporabo te določbe. Vendar navedeno v tem sporu niti ni bistveno, saj ima zahtevek zoper tožnikovega delodajalca (prvo toženko) in zahtevek zoper tretjo toženko isto pravno podlago (neposlovna odškodninska odgovornost).

10.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so zahtevki zoper toženke medsebojno tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivih sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Tožnik odškodnino uveljavlja od vseh toženk solidarno, od prve in tretje toženke na deliktni podlagi, pri čemer se vprašanje, ali bi se morebiti za tretjo toženko uporabilo avstrijsko pravo, pri presoji pristojnosti slovenskega sodišča še ne zastavlja. S skupnim obravnavanjem zahtevkov se bo preprečilo, da bi sodišča glede istega historičnega dogodka (nesreče pri delu dne 20. 9. 2022) ugotovila različno dejansko stanje, in pa, da bi tožnik razpolagal z več izvršilnimi naslovi za isto terjatev.

11.Ta zadeva je primerljiva zadevi, v kateri je bilo odločeno s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 234/2023 z dne 2. 8. 2023, na katerega se je sklicevalo že sodišče prve stopnje; šlo je za vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča v zvezi z nesrečo pri delu na gradbišču v Nemčiji za izvajalca in naročnika gradbenih del, ki imata oba sedež v tej državi, in za nadrejenega delavca in skupinovodjo s prebivališčem v Italiji.

12.V pritožbi se toženka neutemeljeno sklicuje na sodbi Sodišča EU C-539/03 Roche Nederland in C-616/10 Solvay, ki sta bili izdani v sporu v zvezi s patentom, sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 813/2006 z dne 24. 5. 2007 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2214/2023 z dne 11. 3. 2024 s stališči glede sklepčnosti tožbe. Vprašanje sklepčnosti tožbe oziroma utemeljenosti zahtevka je relevantno z vidika meritorne odločitve.

13.Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbe je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Razlogovanje o pogodbeni podlagi odgovornosti v izpodbijanemu sklepu se nanaša na drugo toženko (zavarovalnico).

2Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev).

3V pogodbenem odnosu je bila s tožnikovim delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja delavcev drugemu uporabniku.

4Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

5Kot je povzelo sodišče prve stopnje, tožnik navaja, da se je poškodoval zaradi protipravnega ravnanja prve in tretje toženke, opravljanja dela v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, in v nevarnih razmerah.

Zveza: