Jedro

Tožnik je bil sklenitelj zavarovanj avtomobilske odgovornosti za vsa vozila, ki so bila predmet preprodaje. Iz pogodb, ki jih je davčni organ pridobil v postopku nadzora, sledi, da je tožnik sklenitelj zavarovanj, in sicer kot zavarovalec in v večini primerov tudi kot zavarovanec in s tem kot lastnik vozila. Na preprodajo pa kaže kratko obdobje zavarovanj, npr. od nakupa do registracije. Zlasti pa je po presoji davčnih organov in tudi sodišča relevantno nesporno dejstvo, da so se prenašali bonusi, sprva iz zavarovanja tožnikov lastnih vozil v dobro zavarovanj vozil, ki so bila predmet preprodaje, ter v nadaljevanju med temi vozili, in da prenosom tožnik, kot nosilec zavarovanj po policah, ni nikoli ugovarjal.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-2506/2016-30 12-510-03 z dne 20. 3. 2019 se v delu, ki se nanaša na odmero in plačilo razlike iz naslova pripadajočih obresti v točkah I/1, 2, 3, 4 in 5 ter v točki IV odpravi ter v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost in akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, v obeh primerih za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009, zaradi ugotovljenih nepravilnosti odločila tako, da je: v I. točki izreka tožniku (kot zavezancu za davek A. A., s.p.) dodatno odmerila in naložila v plačilo: 1. davek na dodano vrednost za leto 2009 od osnove 72.641,72 EUR po preračunani stopnji 16,6667% v znesku 12.107,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.634,67 EUR, s tem da se v plačilo, glede na že plačani znesek 12.504,49 EUR, naloži še razliko iz tega naslova, ki znaša 2.237,18 EUR; 2. akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2008 v znesku 8.079,59 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.893,09 EUR, s tem da se v plačilo, glede na že plačani znesek 8.401,73 EUR, naloži še razliko iz tega naslova, ki znaša 1.570,95 EUR; 3. akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2009 v znesku 28.663,47 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.980,23 EUR, s tem da se v plačilo, glede na že plačani znesek 29.105,11 EUR, naloži še razliko iz tega naslova, ki znaša 3.538,59 EUR; 4. obresti v znesku 370,58 EUR od premalo plačanih predhodnih akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2009, s tem da se v plačilo, glede na že plačani znesek 82,57 EUR, naloži še razliko iz tega naslova, ki znaša 288,01 EUR; 5. obresti v znesku 1.301,90 EUR od premalo plačanih predhodnih akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2010, s tem da se v plačilo, glede na že plačani znesek 246,04 EUR, naloži še razliko iz tega naslova, ki znaša 1.055,86 EUR. V II. točki izreka se ugotavlja: - da znaša predhodna akontacija dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leto 2009 po podatkih tožnikovega obračuna skupaj 4.340,27 EUR, po podatkih davčnega organa pa skupaj 12.419,86 EUR, kar je za 8.079,59 več, in da se ugotovljena razlika, ker je obračun davka za leto 2009 oddan 30. 3. 2010, ne nalaga v plačilo; ter - da znaša predhodna akontacija dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leto 2010 po podatkih tožnikovega obračuna skupaj 4.346,71 EUR, po podatkih davčnega organa pa znaša skupaj 33.010,18 EUR, kar je za 28.663,47 več, in da se ugotovljena razlika predhodne akontacije, ker je obračun davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2010 oddan dne 28. 3. 2011, ne naloži v plačilo. V III. točki izreka se ugotavlja: - da je pravica do odmere davka na dodano vrednost tožniku za leto 2008 v znesku 7.052,41 EUR absolutno zastarala in s tem prenehala; ter - da se tožniku preveč plačani znesek davka na dodano vrednost za leto 2008 in obresti, ki znaša 8.130,23 EUR, skupaj z obrestmi, ki se obračunajo od dneva plačila 12. 9. 2011 do dneva vračila preveč plačanega davka, vrne v 30 dneh od vročitve odločbe. Po IV. točki izreka mora tožnik plačati: 1. razliko v obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost iz I. točke izreka, ki znaša 2.237,18 EUR, in sicer v roku 30 dni od vročitve odločbe; 2. v istem roku mora plačati tudi razliko v obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti, ki znaša skupaj 6.453,41 EUR. Po preteku postavljenega roka za plačilo se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba (V. točka izreka). Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se v VI. točki izreka zavrne, medtem ko stroški postopka bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (VII. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre v zadevi za ponovni davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost in akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za zgoraj navedeno davčno obdobje, tokrat na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 1200/2017-42 z dne 26. 9. 2018, ki je prvostopenjsko odločitev v delu, ki se nanaša na inšpicirani obdobji 2008 in 2009 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Kot predmet ponovnega postopka in ponovnega odločanja glede obdavčitve z DDV in akontacijo davka od dohodkov iz dejavnosti se tako navajajo rabljena osebna motorne vozila, označena z zaporednimi številkami 5, 6, 9, 1ŽD in 2ŽD, za katera že sodišče v omenjeni sodbi ugotavlja, da je z njimi tožnik trgoval, ter vozila, označena z zaporednimi številkami od 3* do 12*, 14*, 15*, 16*, 17* in 23*, pri katerih se udeležba tožnika pri njihovi (pre)prodaji ni izkazovala preko kupoprodajnih pogodb ali preko vpisov pri registrskem organu MRVL, in glede katerih tožnik zanika, da bi v zvezi z njimi karkoli urejal. Dalje davčni organ konkretizirano navaja, da je v ponovnem postopku pregledal vso dokumentacijo, ki je bila zbrana v prvotnem postopku, ter da je poleg tega pridobil še nove podatke in se pri tem, v skladu z napotki iz sodbe, osredotočil na ugotavljanje okoliščin v zvezi s sklepanjem zavarovanj za avtomobilsko odgovornost pri vozilih, s katerimi se je trgovalo, in pri katerih je v večini primerov na zavarovalnih policah naveden tožnik kot sklenitelj zavarovanj - zavarovalec in kot zavarovanec. Kar vse davčni organ podrobno opiše na straneh od 9 do 87 izpodbijane odločbe in na podlagi opisanega dejanskega stanja sklepno ugotavlja, da tožnik vozil pod zap. št. 5, 6 in 9 ni kupil z namenom (zatrjevane) lastne uporabe, temveč z namenom nadaljnje prodaje, medtem ko se njegovo trgovanje z ostalimi obravnavanimi vozili skriva v poslih in v postopkih nakupa vozila v tujini do uradne registracije vozila v RS ali pa v postopkih prodaje vozil z enega lastnika na drugega, ki so podrobno opisani pri posameznih vozilih. Pripombe tožnika na zapisniške ugotovitve davčni organ obrazloženo zavrne ter vztraja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju poleg svoje redne dejavnosti s. p. dejansko opravljal tudi dejavnost nakupa in prodaje rabljenih motornih vozil, ki je ni imel registrirane in mu je bilo zato pravnomočno prepovedano tozadevno delo kot delo na črno. V zvezi s preprodajo vozil pa tožnik tudi ni prijavil nobenih obdavčljivih dohodkov niti ni vodil nobene dokumentacije in ni izpolnjeval davčnih obveznosti iz tega naslova. Zato davčni organ na podlagi pridobljenih vrednostnih podatkov o nakupih in prodajah vozil opravi cenitev davčne osnove po določbah 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za leto 2008 in 2009 ter za omenjeni obdobji obračuna DDV in odmeri davek od dohodkov iz dejavnosti, kot to sledi iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za finance je kot davčni organ druge stopnje pritožbo tožnika z odločbo št. DT-499-16-92/2019-2 z dne 25. 7. 2019 zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi zahtevo tožnika za povračilo stroškov postopka. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom, ki jih vsebuje izpodbijana odločba in se nanje sklicuje. Pritožbeni ugovor zastaranja kot neutemeljen zavrne. Prav tako zavrne ugovor tožnika, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Navaja, da je davčni organ pridobival podatke na podlagi in v skladu z določbami 39. in 41. člena ZDavP-2 ter da je bil tožnik s pridobljenimi podatki seznanjen in je imel možnost, da se o tem izreče. Sledi pa tudi presoji pridobljenih podatkov, kakršno je opravil organ prve stopnje, ter navaja, da iz vseh ugotovitev v prvotnem in v ponovnem postopku izhaja, da je bil tožnik gospodar posla preprodaje vozil in ne njegov sin z istim imenom in priimkom. Sin je bil pri tožniku zaposlen in je za njega opravljal določena opravila, kot npr. urejal zavarovalne posle, preizkusne tablice, predajal vozila, omenjajo ga stranke, pri homologacijah je pripis ... Vendar sta take vrste poslov opravljala oba, sklenitelj avtomobilskih zavarovanj pa je bil vendarle v vseh primerih tožnik, večinoma kot zavarovalec in zavarovanec in s tem kot lastnik vozila. Pritožbeni organ zavrne kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo telefonskih številk, konkretno tisto navedbo, da tožnik številke, dodeljene s. p., ni uporabljal in da ne ve nič o predplačniški številki ..., ter trditev tožnika da so računi za popravilo vozil zgolj pomotoma evidentirani med njegovimi stroški oziroma odhodki. Kot neutemeljen pa zavrne tudi ugovor glede obračuna obresti ter navaja, da je organ prve stopnje v ponovljenem postopku utemeljeno postopal po zakonskih določbah, veljavnih v času odločanja, ter v posledici izračunal obresti po določbah 95. člena ZDavP-2J.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. V tožbi navaja, da je izpodbijani odločitvi obširno in utemeljeno ugovarjal že v pritožbi, in da se pritožbeni organ s pritožbenimi navedbami ni ukvarjal. Odločba druge stopnje je identična prvostopenjski, s tem pa je prišlo do kršitve njegove pravice do učinkovitega pravnega sredstva - pritožbe, saj le-ta ni bila vsebinsko obravnavana in niso bili upoštevani argumenti tožnika.

6. Tožnik je nadalje prepričan, da do dodatne odmere davčnih obveznosti ne bi smelo priti že iz razloga zastaranja, ki je nastopilo tako v relativnem kot v absolutnem smislu, saj je postala odločba dokončna z vročitvijo drugostopenjske odločbe 12. 8. 2019, večino davka pa se je odmerjalo za leto 2008 in za začetek leta 2009, zadeva pa tudi še ni pravnomočna.

7. Poleg tega tožena stranka tudi v tem, ponovljenem postopku ni izvedla ključnih dokazov, pri tistih, ki jih je izvajala, pa je kršila pravila postopka, saj je določene predlagane dokaze ocenjevala še pred njihovo izvedbo in ni razčiščevala okoliščin, ki so se pokazale kot sporne in kontradiktorne, kar vse pomeni, da ni bilo spoštovano načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2. 8. Glede višine obresti je davčni organ odločil retroaktivno in obenem v škodo tožnika, kar je kršitev predpisov, pritožbeni organ pa se do teh navedb tožnika sploh ni opredelil, kar pomeni kršitev pravice do učinkovite pritožbe.

9. Sicer pa vse navedeno kaže na to, da je davčni organ deloval le v smeri potrjevanja svoje že sprejete odločitve iz leta 2011. Predlaganega ključnega dokaza - postavitve izvedenca grafologa davčni organ tudi tokrat ni izvedel. Glede izvedenih dokazov - izjav zavarovalnih agentov, pa tožnik očita, da niso bile pri njihovi dokazni oceni upoštevane vse relevantne okoliščine, kot je časovni zamik z ozirom na sklepanje zavarovalnih pogodb ter obstoj možnih očitkov, da agenti niso ravnali skladno s svojimi pooblastili. Tožniku pa tudi ni bilo omogočeno aktivno sodelovanje v postopku, saj ni mogel neposredno sodelovati pri izvajanju dokazov, npr. pri zaslišanju B. B. in agentov zavarovalnic, pripomb, ki jih je podal v tej zvezi, pa se tako ali tako ni upoštevalo. Tožnik je namreč ves čas poudarjal in pri tem tudi vztraja, da s spornimi vozili in njihovimi zavarovanji nima nič, da zavarovalnih agentov, ki so bili vpleteni v posle, razen C. C., ne pozna, kljub temu pa mu ni bila dana možnost izvedbe dokazov, ki bi to potrdili. Za sporen šteje tudi način pridobitve dokumentacije ter pridobivanje le-te zgolj od zavarovalnic in ne tudi pri registracijskih organih, glede homologiranja in glede plačila DMV, kot je predlagal že v postopku nadzora. Zato se vse to predlaga pridobiti v upravnem sporu, tj. predlaga se pridobitev vseh listin z vsemi podpisi za vsa sporna vozila in pregled podpisov s strani grafologa.

10. V nadaljevanju tožbe tožnik ponavlja ugovore, ki jih vsebuje pritožba in pred tem pripombe na zapisnik.

11. Tako tožnik najprej poudari, da telefonsko številko ... uporablja izključno njegov sin D. D., medtem ko tožnik uporablja izključno številko ..., ter da mu številka ..., ki se mu pripisuje, ni poznana. Tudi ni nikoli ničesar oglaševal ali se bavil s preprodajo vozil, pri kateri bi bila kakorkoli vključena njegova telefonska številka, in so zato očitki o trgovanju na tej podlagi popolnoma napačni. In kot tudi sicer večkrat ponovi v tožbi: tožnik o kakršnemkoli trgovanju z vozili ne ve nič in vsekakor s temi vozili nima nič, razen vozil, ki so bila namenjena domači uporabi in za katera je že podal vsa ustrezna pojasnila. Tožnik trdi, da sam ni bil za ta vozila nikoli pri nobenem komisionarju, pri nobenem registracijskem organu, še manj pri zavarovalnici in še manj, da bi sklepal kakršnekoli posle, ter navaja, da bi se vse to dalo preveriti s soočenji in neposrednim zaslišanjem predstavnikov teh ustanov ter z zaslišanjem žene F. F., sina D. D. ter hčerke E. E. 12. Račun družbe G., d.o.o. in tudi drugi računi, ki so bili evidentirani med odhodke in se nanašajo na popravila zadevnih vozil, so bili pomotoma vneseni v poslovno dokumentacijo (med prispele fakture), očitno zaradi napake v komunikaciji med računovodkinjo in tožnikom in jim zato vsekakor ni mesta med odhodki tožnika. Knjiženja so bila zato napačna, kar bi moral upoštevati tudi davčni organ in teh računov ne šteti med stroške tožnika, pa tega ni storil. Izločiti bi bilo treba tudi račun H., ki že v osnovi glasi na I. I., ki ga tožnik ne pozna in gre pri knjiženju očitno za napako s strani računovodstva.

13. Tožnik ni nikoli posloval z družbo J., prav tako mu ni poznana družba K. in tudi ne L. L. oziroma M., s. p. Od imen lastnikov vozil pozna le N. N., ki je bila lastnica vozil Audi in Mercedes, obe kupljeni za njene potrebe, kot je tudi pravilno povedala v izjavi, s katero je popravila svojo prvotno, ki jo je dala pred tem davčnemu organu. Pozna tudi O. O., vendar le kot bivše dekle svojega sina. P. P. pa sploh ne pozna, kar je potrdil tudi imenovani v svoji izjavi.

14. Tožnik v nadaljevanju opozarja na predlagane, a neizvedene dokaze. Tako navaja, da je v postopku večkrat predlagal zaslišanje sina D. D., saj se njegovo ime stalno omenja in se zato postavlja vprašanje, s kom so osebe, ki se omenjajo, sploh vzpostavljale stike, oziroma se jih zato neupravičeno povezuje s tožnikom. Sin bi gotovo lahko pojasnil celo situacijo, njegovo zaslišanje pa je potrebno še zlasti glede na pomisleke davčnega organa, da naj bi bila izjava, ki jo je dal v sodnem postopku, nenavadna in nerazumljiva. Celotno tožnikovo situacijo poznata tudi žena F. F. in hčerka E. E., ki prav tako neutemeljeno nista bili zaslišani. Tožnik je predlagal tudi neposredno zaslišanje in soočenje s predstavniki zavarovalnic, da bi dokazal, da nima z vsem tem popolnoma nič in da se je vse delalo mimo njegovega vedenja in brez njegovega soglasja. Kjer je bilo zapisano ime, pa je bil očitno mišljen njegov sin in je zato kot nujno potrebno predlagal tudi angažiranje grafologa.

15. Tožnik se tudi ne strinja z odmero DDV in davka od dohodkov iz dejavnosti oziroma s cenitvijo davčne osnove. Na prvem mestu zato, ker z obravnavanimi vozili tožnik itak ni imel nič, pa tudi zato, ker je bila situacija glede prodaje vozil v letih 2008 in 2009 neprimerljiva s prejšnjim obdobjem, saj je prišlo v omenjenih letih zaradi velike gospodarske krize do močnega upada prodaje vozil, sploh rabljenih in torej odmerjeni zneski nimajo ne dejanske in tudi ne pravne osnove. Napačno pa so odmerjene tudi obresti po 7% obrestni meri. Poudarja, da je obveznosti iz dodatno odmerjenega davka poravnal že v letu 2011 in da je do spremembe predpisa (ZDavP-2) prišlo več let za tem (2016), in da zato omejena sprememba na izdajo odločbe v letu 2019 ne more in ne sme imeti nobenega vpliva. To pa še zlasti zato, ker do ponovnega odločanja ni prišlo po tožnikovi krivdi, temveč po njegovi pritožbi, ko se glede na splošna pravna načela njegov položaj ne bi smel v ničemer poslabšati.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

17. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo upravne spise in listine sodnega spisa I U 1200/2017 ter zaslišalo tožnika in predlagane priče (D. D. mlajšega, F. F., R. R., S. S. in B. B.), izvedbo ostalih dokazov, ki se predlagajo v tožbi (zaslišanje E. E., postavitev grafologa in pridobivanje vseh podatkov ter zaslišanja vseh oseb, udeleženih v poslih prodaje vozil) pa zavrnilo, ker je ocenilo, da niso relevantni za odločitev. Po izvedenem dokaznem postopku stranki vztrajata pri svojih navedbah in pri predlogih za odločitev.

18. Tožba je delno utemeljena.

19. Kot sledi iz listin, ki so v spisih, in nenazadnje iz razlogov odločbe o pritožbi, ki jih sodišče povzema v 3. odstavku te sodbe, se je drugostopenjski davčni organ izrekel o vseh pritožbenih ugovorih in torej ne drži tožbena trditev, da se pritožbeni organ s pritožbenimi navedbami ni ukvarjal. Res je sicer, da argumentov tožnika ni upošteval, vendar pa drugačna presoja od tiste, ki jo uveljavlja tožnik, ne pomeni, da je prišlo do zatrjevane kršitve pravice do pravnega sredstva. Poleg tega se je organ druge stopnje v obrazložitvi skliceval na razloge prve stopnje, in to utemeljeno, saj je vsebina pritožbe enaka vsebini pripomb na zapisnik, na katere je odgovoril že prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi.

20. Utemeljen tudi ni ugovor zastaranja. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je zastarala samo obveznost iz naslova DDV za leto 2008 in je o tem tudi pravilno odločeno s III. točko izreka izpodbijane odločbe, v kateri se ugotavlja, da je pravica do odmere DDV za leto 2008 v znesku 7.052,41 EUR absolutno zastarala in s tem prenehala ter je obenem odločeno tudi o vračilu preveč plačanega davka iz tega naslova. Obračun DDV za prvo trimesečje 2009 pa je zapadel 30. 4. 2009 in obračun davka iz dejavnosti za leto 2008 najpozneje 31. 3. 2009, kar pomeni, da absolutni zastaralni rok, ki ga tožnik uveljavlja v tožbi, ob izdaji izpodbijane odločbe, to je 20. 3. 2019, še ni potekel. 21. Kolikor tožnik v tožbi, in pred tem že v pritožbi večkrat ponovi, da **s kakršnimkoli trgovanjem z zadevnimi (rabljenimi) vozili nima nič,** razen s tistimi, ki so bila namenjena domači uporabi in za katere je že podal vsa ustrezna pojasnila, pa sodišče tem trditvam, kot so postavljene, ne more slediti.

22. Temu nasproti namreč stojijo številne, med drugimi tudi nesporne ugotovitve, zbrane v postopku nadzora. Na prvem mestu tiste, ki se nanašajo na rabljena osebna vozila, ki jih je kupil in z njimi trgoval tožnik osebno in v zvezi s katerimi se v sodbi naslovnega sodišče I U 1200/2017 ugotavlja, da gre za tožnikovo dejavnost preprodaje rabljenih osebnih vozil, ki jo je v letu 2007 opravljal na črno. Te ugotovitve se namreč nanašajo tudi na vozila, ki se obravnavajo pod številkami 5, 6, 9, 1ŽD in 2ŽD v tem postopku in ki z omenjeno sodbo še niso bila zajeta. Nadalje je bilo v postopku nadzora kot nesporno ugotovljeno, da so bili v knjigovodstvu tožnika kot s. p. evidentirani med odhodki dejavnosti računi, ki se nanašajo na popravila rabljenih osebnih vozil, ki so predmet tega postopka. Spora pa tudi ni o tem, da je bil v inšpiciranem obdobju pri tožniku zaposlen njegov sin, ki se je po lastni izjavi ukvarjal s preprodajo. Prav tako tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvam nadzora, po katerih je tožnik v posameznih primerih zadevna vozila predal kupcem oziroma od njih prevzel kupnino (prim. izjavo sina, str. 26 zapisnika).

23. Tožnik torej ne more biti uspešen z zanikanjem kakršnekoli povezave z zadevnimi vozili, saj je iz že povedanega razvidna vsaj vednost, če že ne aktivna udeležba tožnika pri preprodaji.

24. Napačni tudi niso očitki davčnih organov, ki se nanašajo na uporabo telefonske številke ..., ki se pojavlja pri oglaševanju zadevnih vozil oziroma pri trgovanju z njimi. Gre namreč nesporno za telefonsko številko tožnikovega s. p., ta pa se je, prav tako nesporno, pojavljala pri oglaševanju prodaje zadevnih vozil na portalu avto.net in je zato utemeljeno upoštevana kot okoliščina, ki kaže na tožnikovo udeležbo pri trgovanju. Tožbena in pred tem že pritožbena trditev, da tožnik te številke ne uporablja, oziroma da jo uporablja njegov sin, davčnega organa ne prepriča in tudi ne prepriča sodišča, in se zato utemeljeno kot relevanten za odločitev šteje podatek o tem, na koga se številka po pridobljenih uradnih podatkih dejansko nanaša in s tem utemeljeno upošteva kot okoliščina, ki kaže na tožnikovo udeležbo pri preprodaji.

25. Podatkov o tem, da bi imel tožnik neposredne stike s komisionarji in registracijskimi organi, ter ostalimi udeleženci v poslih nakupa in prodaje vozil, v spisih ni niti jih toženka ne zatrjuje. Navaja pa toženka, in to kot ključni razlog za odločitev, da je bil tožnik sklenitelj zavarovanj avtomobilske odgovornosti za vsa vozila, ki so bila predmet preprodaje. Iz pogodb, ki jih je davčni organ pridobil (uradoma) v postopku nadzora, namreč sledi, da je tožnik (kot T. T. starejši) sklenitelj zavarovanj, in sicer kot zavarovalec in v večini primerov tudi kot zavarovanec in s tem kot lastnik vozila. Na preprodajo pa kaže kratko obdobje zavarovanj, npr. od nakupa do registracije (10 do 45 dni). Tožnik tudi sklepanje teh pogodb in **kakršenkoli stik z zavarovalnicama** v tožbi in pred tem že v pritožbi **zanika**. Kar pa že spet ne vzdrži pravne presoje, saj tožnik na naroku pred sodiščem zanika zgolj stike z zavarovalnico U., medtem ko pove, da je pri zavarovalnici V. sklepal zavarovalne pogodbe za lastna vozila in da je tudi poznal vodjo agencije C. C., s katerim je zavarovanja urejal. Da je stik, pa ne le stik z zavarovalnico V., tožnik dejansko imel, izhaja tudi iz izpovedb agentov zavarovalnice V., ki sta sodelovala pri sklepanju pogodb in ki, zaslišana v davčnem postopku in pred sodiščem, izpovesta, da jima je tožnik poznan, obenem pa tudi, da je zavarovanja poleg tožnika zanj urejal tudi njegov sin. Urejal jih je tudi za tožnikova lastna vozila, kar kaže na zaupno razmerje in na ustaljen način delovanja obeh, očeta in sina. Pri zavarovalnici U. pa se je po (spremenjeni in na naroku potrjeni) izjavi agentke B. B., oglašal in sklepal zavarovanja le tožnikov sin. Vendar pa tudi te police nesporno glasijo na tožnika kot sklenitelja zavarovanja in kot zavarovanca in torej lastnika vozila, pove pa zaslišanka tudi, da je tožnikov sin police največkrat odnesel in jih prinesel nazaj in je torej tudi v pogledu zavarovalnice U. zaznati tožnikovo udeležbo pri zavarovalnih poslih. Predvsem pa iz opravljenih zaslišanj sledi, da so se sklenjene pogodbe kot takšne tudi izvrševale. Po izpovedi predstavnikov zavarovalnic so bila plačila premij po pogodbah opravljena, dopisi oziroma opomini pa so se naslavljali in pošiljali tožniku kot stranki na njegov domači naslov. Zlasti pa je po presoji davčnih organov in tudi sodišča relevantno nesporno dejstvo, da so se prenašali bonusi, sprva iz zavarovanja tožnikovih lastnih vozil v dobro zavarovanj vozil, ki so bila predmet preprodaje, ter v nadaljevanju med temi vozili, in da prenosom (kot tudi opominom) tožnik, kot nosilec zavarovanj po policah, nikoli ni ugovarjal. Da bi bil podpis na pogodbah tožnikov, pa sicer res ni izkazano, vendar pa samo dejstvo podpisa z ozirom na opisan način poslovanja oziroma sklepanje zavarovanj (z udeležbo tožnikovega sina) niti ni bistveno, saj ostale okoliščine v tej zvezi več kot prepričljivo kažejo na to, da je bil tožnik dejanski sklenitelj zavarovanj in da je kot takšen imel aktivno in obenem odločilno vlogo pri obravnavanih preprodajah.

26. Drugače izpoveduje tožnikov sin, ki trdi, da **tožnik** pri preprodaji vozil ni bil udeležen in da o tem **ne ve prav ničesar**. Kar pa že spet, z ozirom na že navedene okoliščine, ki so bile evidentno poznane obema, ne vzdrži pravne presoje. Še zlasti zato, ker sta bila z očetom tako družinsko kot poslovno kar najtesneje povezana in je, izkustveno gledano, takšna distanca pri sklepanju poslov preprodaje vozil in njihovi izvedbi praktično nemogoča. Izpoved sina, da se je s preprodajo dejansko ukvarjal on (sin), je tako po presoji sodišča neprepričljiva in jo je šteti zgolj za poskus, da se očeta razbremeni očitkov davčnih organov in da se sin namesto njega predstavi kot edini kršitelj predpisov.

27. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na odmero DDV in DDPO na način cenitve davčne osnove, so splošni in neprepričljivi in jih kot takšnih sodišče ne upošteva ter v tem pogledu sledi ugotovitvam in razlogom davčnih organov, na katere se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje.

28. Prepričajo pa tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obračun in odmero obresti. Tretji odstavek 71. člena ZDavP-2J, na katerega se sklicuje davčni organ, namreč ne ureja, vsaj ne izrecno, situacije, za kakršno gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik svoj dolg iz naslova DDV in DDPO, ki se mu nalaga v plačilo z izpodbijano odločbo, v celoti poravnal že na podlagi prve izdane odločbe, in torej na podlagi veljavnega izvršilnega naslova še preden je začela veljati omenjena sprememba zakona. Zato so bila utemeljena tožnikova pričakovanja, da se njegov položaj po vloženi pritožbi ne more poslabšati. Z uporabo obrestne mere, ki je veljala v času odločanja, je bilo zato po presoji sodišča v nasprotju z 2. členom Ustave RS poseženo v njegova upravičena pričakovanja in s tem v njegovo zaupanje v pravo. Določba, na podlagi katere je bila tožniku določena višja obrestna mera, je bila namreč uporabljena za obveznost, ki je nastala in bila v celoti izpolnjena pred uveljavitvijo ZDavP-2J, s tem pa se dejanski položaj v konkretnem primeru približuje posegu v že zaključen dejanski stan in s tem nedovoljeni retroaktivni uporabi zakona.1

29. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo razlike iz naslova pripadajočih obresti, ugodilo, odločbo v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje (zaradi ustavitve postopka).

30. V ostalem je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je tožbo v preostalem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Ker je sodišče tožbo v pretežnem delu zavrnilo, je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Enako stališče je v primerljivi situaciji sodišče že zavzelo v sodbi I U 1760/2017-9 z dne 3. 12. 2019.