Jedro

Rok za sprožitev pravde, ki ga v napotitvenemu sklepu določi zapuščinsko sodišče, ni prekluziven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnica od zapustnice A. A. po darilni pogodbi z dne 11. 6. 2014 ni prejela kot darilo stanovanja št. 38 v 6. etaži na naslovu ... (z ident. št. dela stavbe 0000-374-38), in darilna pogodba z dne 11. 6. 2014 predstavlja le način izvedbe dogovora med zapustnico kot navidezno kupko in tožnico kot resnično kupko stanovanja o prenosu lastninske pravice na tožnico (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pravdnega postopka in da bo o njihovi višini odločeno s sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izrek sam s seboj v nasprotju in tudi v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. V pritožbi najprej povzema, da je zapuščinsko sodišče v povezavi z odločbo Višjega sodišča tožnico napotilo na pravdo, da stanovanja ni prejela od svoje matere kot darilo, tožnica pa te tožbe ni vložila v roku in je tudi ves čas trdila, da je ne bo. Zapuščinsko sodišče jo je z drugo napotitvijo napotilo na pravdo, naj se ugotovi, da je bila volja zapustnice, da se ji to stanovanje ne vračuna v dedni delež. Tožnica je po tej napotitvi vložila tožbo, a po prvem napotitvenem sklepu. Toženec trdi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ima tožnica pravni interes za ugotovitveno tožbo in da je ogroženost njenega pravnega položaja posledica njegovega ravnanja. Meni, da se s takšnim tožbenim zahtevkom oziroma s takšno sodbo posega v prodajno pogodbo med drugima strankama. Gre za zlorabo procesnih pravic. Sodišče je brez utemeljenega razloga v škodo toženca nerazumljivo hitelo s postopkom in kljub izrednim razmeram ni želelo preložiti naroka ter ga je tako prikrajšalo za možnost pred sodiščem pojasniti svoja ravnanja. Nerazumljivo je, da sodišče od tožnice ni zahtevalo dnevnikov, tožencu tako ni omogočilo vpogleda v zapustničine dnevnike. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, dokazni predlogi toženca so bili neupravičeno zavrnjeni. Sodišče bi moralo odločati le o vprašanju, ali je bila volja zapustnice, naj se stanovanje tožnici ne vračuna v dedni delež, o tem pa sodišče ni odločalo. Obrazložitev se s samo vsebino izreka sploh ne ukvarja. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne ter tožnici naloži v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje. Priglaša stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Zavzema se za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo. Svojo odločitev je sistematično in jasno obrazložilo, tudi v nobena nasprotja si ni prihajalo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje vsem razlogom izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene navedbe v pritožbi (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, rok za sprožitev pravde, ki ga v napotitvenemu sklepu določi zapuščinsko sodišče, ni prekluziven. To jasno izhaja iz določila petega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki daje stranki, ki je bila napotena na pravdo, pravico, da pravdo sproži tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Tožničina tožba tako kljub zamudi roka iz sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo ni prepozna. Zamuda roka zgolj omogoča zapuščinskemu sodišču, da obravnavo nadaljuje in jo dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih je sodišče stranko napotilo na pravdo (četrti odstavek 213. člena ZD). Vendar v obravnavani zadevi zapuščinsko sodišče tega (še) ni storilo (ni še izdalo sklepa o dedovanju, saj je postopek prekinjen zaradi drugega napotitvenega sklepa). Poleg tega dediči pri oblikovanju tožbenega zahtevka niso vezani na besedilo napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča.1

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožnica izkazala pravni interes za tožbo. Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma če ima kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP). O tožničinemu pravnemu interesu za vložitev predmetne tožbe ne more biti dvoma. Toženec je v zapuščinskem postopku zahteval vrnitev darila (stanovanja) v zapuščino, s tožničinim uspehom v tej pravdi do vračila ne bo prišlo in tako njeno stanovanje ne bo del zapuščine oziroma predmet dedovanja (predmet delitve med oba dediča), tožnici pa se tudi ne bo vračunalo v njen dedni delež.

8. Neutemeljena je trditev, da je sodišče s sodbo poseglo v prodajno pogodbo z dne 18. 10. 2002 med zapustnico in tretjo osebo ter da gre za zlorabo procesnih pravic s strani tožnice. Prvostopenjsko sodišče s sodbo ni na nikakršen način poseglo v prodajno pogodbo, temveč je zgolj za potrebe zapuščinskega postopka ugotovilo, da tožnica kot dejanska kupka stanovanja ni prejela kot darilo s strani zapustnice kot navidezne kupke. S tem se prodajna pogodba z dne 18. 10. 2002 ne spreminja.

9. Ni res, da se obrazložitev sodbe z vsebino izreka ne ukvarja. Izrek sodbe ugotavlja, da tožnica od zapustnice spornega stanovanja ni prejela kot darilo. Sodišče prve stopnje je v 33. do 37. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj stanovanje ne predstavlja darila, temveč zgolj način prenosa formalnega lastništva na tožnico kot dejansko kupko.

10. Pritožbene navedbe o zapustničini volji, naj se darilo všteje v tožničin dedni delež, niso pravno pomembne, saj bi bilo treba dejstva o tem ugotavljati le v primeru, da bi sodišče odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku, naj se darilo ne všteje v dedni delež. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sploh ne gre za darilo (ugodilo je tožničinemu primarnemu zahtevku), zapustničina morebitna volja o njegovem vštevanju v dedni delež ni pomembna (saj je odločanje o podrednem tožbenem zahtevku zaradi ugoditve primarnemu odpadlo).

11. Toženec neutemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da se narok za glavno obravnavo ne preloži. Uveljavljanje te kršitve (na katero sodišče druge stopnje skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti) je v pritožbi prepozno, saj bi moral toženec (oziroma njegov pooblaščenec, ki se je naroka udeležil) takšno zatrjevano kršitev skladno z 286.b členom ZPP grajati že na naroku za glavno obravnavo (stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče). Tudi sicer je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko naroka ni preložilo, saj toženec za preložitev ni izkazal upravičenih razlogov in svoje odsotnosti ni pravočasno sporočil, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da se toženca ne zasliši, kar je v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP, po katerem sodišče, če se stranka ne odzove sodnemu vabilu, zasliši samo drugo stranko. Takšne odločitve sodišča pa toženec (oz. njegov pooblaščenec) na naroku tudi ni grajal oziroma procesne kršitve ni uveljavljal. 12. Prepozno je tudi grajanje zavrnitve toženčevega dokaznega predloga za predložitev vseh izvirnikov zapustničinih dnevnikov, saj je sodišče že na naroku pojasnilo, da se ta dokazni predlog zavrne, ker gre za informativni dokaz, takšnega zaključka sodišča pa toženec tudi v pritožbi ne izpodbija. Tudi to zatrjevano procesno kršitev bi moral toženec (oziroma njegov pooblaščenec) uveljavljati na naroku za glavno obravnavo, česar pa ni storil. 13. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo po tarifni številki 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 625 točk, materialne stroške v višini 12,5 točk (2 % po 11. členu OT), skupno 637,50 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 382,50 EUR, ter 22% DDV v višini 84,15. Skupno vsi potrebni pritožbeni stroški, ki jih mora toženec povrniti tožnici, znašajo 466,65 EUR. Pritožbene stroške ji je dolžan plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

1 Glej npr. VSL sklep I Cp 1650/2016 z dne 5. 10. 2016, VSL Sklep I Cp 211/2017 z dne 6. 6. 2017 in VSL Sklep I Cp 1681/2020 z dne 22. 10. 2020.