Up-56/98

25. 3. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. H. iz K., ki jo zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 25. marca 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. H. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 478/96 z dne 12.2.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 37/96 z dne 27.3.1996 in sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 568/93 z dne 28.11.1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Ustavna pritožnica v pravdi ni uspela z zahtevkom, da ji mora nasprotna stranka prodati stanovanje na C. 9 v K., pa tudi ne s podrejenim zahtevkom, da ji mora omogočiti nakup drugega primernega stanovanja.

2.Zavrnilna revizijska sodba, ki jo pritožnica izpodbija, povzema iz ugotovljenega dejanskega stanu, da je bilo stanovanje, predmet primarnega zahtevka, pred sojenjem uničeno. Zatorej je lastninska pravica nasprotne stranke na njem prenehala, s tem tudi njena pasivna legitimacija za primarni zahtevek; ne gre pa tudi za dejanski stan iz 129. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju: SZ).

3.Pritožnica zatrjuje, da ji je s tako sodno odločitvijo kršena pravica do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave), ker da so sodišča že večkrat priznala pravico do nakupa enakovrednega stanovanja po drugem odstavku 129. člena SZ upravičencem, ki so se bili sicer nezakonito vselili v stanovanje, v njem nato nemoteno bivali dve leti. Omenja tudi, da je hiša na C. 9 namenjena prenovi.

4.Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno revizijsko odločanje.

5.Ali je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru prav uporabilo materialno pravo, ni stvar presoje Ustavnega sodišča. Zatrjevano kršitev pravice do enakega varstva pravic - in to je predmet ustavnosodne presoje - naj bi po pritožničinem sodišče zakrivilo s tem, ko bi v njenem primeru odločilo (t.j. uporabilo materialno pravo) drugače kot v drugih, dejansko in pravno enakih primerih. Take kršitve pa očitno ni bilo: Vrhovno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je pritožnica na stanovanju, preden je bilo uničeno, imela stanovanjsko pravico in kako jo je pridobila; povzelo je le dejanski stan iz prvih sodb, da je namreč stanovanje porušeno, kar je vseskozi navajala in tudi izpovedovala tudi pritožnica, nato pa presodilo, da porušenje stanovanja ni eden od dejanskih stanov iz 129. člena SZ. Pravica do enakega varstva bi bila v takem primeru kršena, ko bi sodišča že prej odločala o primerih, ko se je stanovanje porušilo, pa bi stranki v takih primerih priznala upravičenje iz drugega odstavka 129. člena SZ. Tega pritožnica ne zatrjuje.

6.Če je zgradba na C. 9 namenjena celoviti prenovi, kar omenja pritožnica v pritožbi, in bi to lahko vplivalo na odločitev sodišča o utemeljenosti zahtevka, pa bi morala tako sestavino dejanskega stanu uveljavljati že v pravdi. Ker tega ni storila, s to zatrjevano okoliščino ne more utemeljevati ustavne pritožbe; to izhaja iz določbe prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS), po kateri je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva.

7.Pokazalo se je torej, da zatrjevane kršitve človekove pravice očitno ni, zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude