Jedro

Tožnik je zapustil RS v mesecu juliju 1991 kot oficir JLA, njegova zapustitev države pa ni povezana z nobenim od razlogov, ki so navedeni v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD. Prav tako ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik vse do meseca avgusta 2013, ko je prišel na obisk kot turist, se ni nikoli več vrnil v Republiko Slovenijo, niti se ni poskušal vrniti. Poleg tega pa je središče njegovih življenjskih interesov od julija 1991 dalje ves čas osredotočeno na tujino, med tožnikom in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji tako ni izpolnjen, tudi ne gre za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (RS), ki jo je tožnik vložil na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednjih nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji(1). V obrazložitvi povzema določila 1. in 1.č člena ZUSDDD in podrobno opisuje potek in ugotovitve v postopku, v katerem je vpogledal vlogo tožnika s prilogami, ki obsegajo življenjepis tožnika, fotokopijo dopisa Ministrstva za obrambo RS tožniku z dne 3. 5. 2011, potrdilo o nekaznovanju in potrdilo o stalnem prebivališču tožnika z dne 15. 7. 2014. Dodatno je vpogledal še podatke uradnih evidenc registra stalnega prebivalstva in matične knjige rojstev ter zapisnik o ustnem zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu RS v Beogradu z dne 14. 7. 2014. Glede na navedbe tožnika na njegovem ustnem zaslišanju prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik zapustil RS v mesecu juliju 1991 kot oficir JLA pri vojni pošti A., ko je bil skupaj s svojo enoto premeščen sprva v Mostar in nato od tam v Srbijo, kjer je služboval v JLA vse do upokojitve leta 2005 in tako njegova zapustitev Republike Slovenije ni povezana z nobenim od razlogov, ki so navedeni v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD, zatorej tudi ne gre za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije in zato tudi pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v tem primeru ni izpolnjen. Namreč pogoj dejanskega življenja tožnika v Republiki Sloveniji je izpolnjen le v obdobju od 23. 12. 1990 do meseca julija 1991, to je do dne, ko je tožnik zapustil RS. Prav tako pa tožnik ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožniku prijava na naslovu ..., Ljubljana sicer prenehala dne 26. 2. 1992, vendar je tožnik Republiko Slovenijo zapustil že pred tem in sicer meseca julija 1991. V postopku je bilo še ugotovljeno, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter tako sicer izpolnjuje dva od treh pogojev, ki jih ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar pa ni hkrati izpolnjen tudi pogoj njegovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

2. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je s svojimi ugotovitvami v postopku prvostopenjski organ seznanil tedanjo tožnikovo pooblaščenko skladno s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku(2), s čimer mu je bila dana možnost, da se še pred izdajo odločbe izreče o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki so pravno relevantne, v nadaljevanju pa povzema tožnikove navedbe v odgovoru na seznanitev prvostopenjskega organa z ugotovitvami v postopku. Te navedbe pa po ugotovitvi prvostopenjskega organa na drugačno odločitev ne vplivajo, saj je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je tožnik meseca julija 1991 kot oficir JLA zapustil Republiko Slovenijo zaradi službene premestitve in se vse do meseca avgusta 2013, ko je prišel na obisk kot turist, ni nikoli več vrnil v Republiko Slovenijo, niti se ni poskušal vrniti, tako da njegova zapustitev Republike Slovenije niti ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, čeprav je njegova prijava prebivališča na naslovu ..., Ljubljana, sicer prenehala dne 26. 2. 1992, vendar pa je Slovenijo kot oficir JLA zapustil že pred tem datumom meseca julija 1991 zaradi premestitve, sprva v Mostar, od tam pa nato v Srbijo, kjer je nadalje služboval v JLA vse do upokojitve leta 2005, tako da ni podan noben izmed upravičenih razlogov iz 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Poleg tega pa je središče njegovih življenjskih interesov od julija 1991 dalje ves čas osredotočeno na tujino, na katero ga vežejo močnejše vezi, povezane z zaposlitvijo in družino, kar pomeni, da med tožnikom in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave. Glede na vse navedeno zaključuje, da pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji tako ni izpolnjen, saj v primeru tožnika že sama zapustitev Republike Slovenije ni povezana s katerimkoli izmed razlogov po 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato pri njem tudi ne gre za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.

3. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, Ministrstvo za notranje zadeve pa je kot pritožbeni organ druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo št. 214-12088/2013-13 z dne 28. 10. 2014. 4. V tožbi uvodoma tožnik navaja, da so razlogi za tožbo enaki pritožbenim razlogom, pritožbo pa prilaga tožbi (tožbena priloga A 2) in zato naj se njeni razlogi štejejo za tožbene razloge. V nadaljevanju poudarja, da je njegova tedanja pooblaščenka v pritožbi kot enega izmed pritožbenih razlogov uveljavljala tudi očitno protiustavnost nekaterih določb zakona, na katerih odločba temelji, kljub vedenju o vezanosti upravnih organov na zakonske določbe, četudi so protiustavne. Vendar pa ob sklicevanju na stališča Ustavnega sodišča v sklepu št. U-I-22/14 z dne 8. 1. 2015 (6. točka obrazložitve) in št. U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015 (13. točka obrazložitve) tožnik izpostavlja dolžnost sodišča, ki se je dolžno v takem primeru do ugovorov o protiustavnosti zakona jasno opredeliti, češ da mora v primeru, če pritrdi tem ugovorom, sprožiti postopek za oceno ustavnosti spornih zakonskih določb pred Ustavnim sodiščem, v nasprotnem primeru pa mora s svojimi argumenti utemeljiti, zakaj teh ugovorov ne sprejema in zakaj po njegovi presoji sporne zakonske določbe niso v neskladju z Ustavo. Protiustavnost očita določilu 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD glede izkazanih poskusov vračanja, češ da je absurdno zahtevati izkazane poskuse vračanja od kogarkoli, ki je bil nezakonito izbrisan, še posebej pa od oseb, ki jim je bilo vračanje dodatno onemogočeno z njihovo uvrstitvijo na spisek nezaželenih. Enako očita glede določila 3. odstavka istega člena ZUSDDD, če bi ga sodišče interpretiralo enako kot oba upravna organa, torej tako, da tožnik ne izpolnjuje pogojev upravičene odsotnosti zato, ker upravni organ, po mnenju tožnika napačno, začasni odhod na delo v tujino šteje kot zapustitev Republike Slovenije v smislu ZUSDDD; če pa je takemu odhodu sledil izbris, pa gre za nezakonit izbris, kar je po mnenju tožnika povsem jasno, češ da začasna odsotnost zaradi dela v tujini ne pomeni že sama po sebi zakonitega razloga za prenehanje statusa stalnega prebivalca Republike Slovenije ali odjave stalnega prebivališča. Zato je po mnenju tožnika v takih primerih treba šteti, da je bila oseba vse do datuma izbrisa še vedno zakoniti stalni prebivalec Slovenije, ta status pa mu je nezakonito prenehal šele z izbrisom in šele od takrat naprej naj bi trajala njegova odsotnost iz RS v smislu ZUSDDD, kot razlog te odsotnosti pa naj bi se smatralo nezakoniti izbris. Tožnik še dodaja, da je nemožnost vrnitve v Slovenijo zaradi posledic izbrisa upravičen razlog odsotnosti po 1. alineji 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD v povezavi z razlogom iz 6. alineje, to je zavrnitev vstopa oziroma vnaprejšnja prepoved vstopa z uvrstitvijo na seznam nezaželenih. Če sodišče take interpretacije 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD ne bi sprejelo, ampak bi kot pravilno in zakonito sprejelo interpretacijo v izpodbijani odločbi, pa tožnik v tožbi zahteva, da sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti tako razumljene citirane zakonske določbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu(3) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi obeh upravnih aktov prve in druge stopnje v njunih obrazložitvah, ki sta pravilni in zakoniti, glede na ugotovljene, med strankama nesporne, pravno relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera (da je tožnik po lastnih navedbah zapustil Republiko Slovenijo kot oficir JLA že 30. 7. 1991 zaradi službene premestitve v Mostar in nadalje v Srbijo, kjer vse do upokojitve leta 2005 nadalje služboval v JLA). Obrazložitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje v njunih odločbah je, glede na vsebino tožbenih navedb, kot so predhodno podrobno povzete v obrazložitvi te sodbe pod točko 4, zadostna za zavrnitev tožbe, saj je skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, celovita in dovolj natančna glede na materialno - pravni okvir odločanja v konkretnem primeru, tožbeni ugovori pa so le ponovljeni pritožbeni ugovori, na katere je pritožbeni organ že pravilno odgovoril v svoji obrazložitvi z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja, zato se sodišče nanje zgolj sklicuje in jih prav tako ne ponavlja. Upravno sodišče je v istovrstni bistveno primerljivi zadevi, z istovrstnimi tožbenimi ugovori, kakor v tožnikovem primeru, ki se je pred tem sodiščem vodila pod št. I U 1514/2014 že odločalo in je s pravnomočno sodbo št. I U 1514/2014-14 z dne 9. 12. 2015 tožbo zavrnilo, pri tem pa je zavzelo pravno stališče, ki je relevantno tudi za odločitev v konkretnem primeru in ga zato v nadaljevanju ponovno navaja, kot sledi:

8. „Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

9. Po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

10. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 11. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

12. Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določbo 1. člena ZUSDDD. Pri odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna in zakonita. Sodišče zato skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi.

13. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnikov odhod iz Slovenije avgusta 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnik zapustil Republiko Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra. Pravilno je ugotovil tudi, da tožnik ni izkazal nobene druge okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Prav tako je pravilno ugotovil, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.“

14. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločitev upravnih organov prve in druge stopnje v obravnavani sporni zadevi po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Pri tem tožniku le še pojasnjuje, da sodišče sicer lahko tudi na predlog stranke prekine postopek in zahteva presojo skladnosti zakona z Ustavo. Vendar pa tega ni dolžno avtomatično storiti vedno, kadar katera od strank predlaga prekinitev postopka, kar po drugi strani ne pomeni, da sme sodišče, kadar ne soglaša z oceno stranke glede zatrjevane protiustavnosti zakona, to v svoji obrazložitvi povsem prezreti, temveč mora na resne in dovolj obrazložene argumente stranke v zvezi s tem odgovoriti. Enako stališče je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-275/06 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08), iz katere med drugim izhaja, da je sodišče v postopku dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti zakona, ki tvori pravno podlago za odločitev v konkretni zadevi, vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Če namreč sodišče argumente stranke o protiustavnosti zakona sprejme in če tudi samo torej meni, da zakon ni v skladu z Ustavo, je dolžno postopek prekiniti in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Vendar pa v konkretnem primeru sodišče ne more slediti tožbenim navedbam o domnevni neustavni razlagi določb 3. in 4. odstavka 1. č člena ZUSDDD in tožniku pojasnjuje enako, kot je že večkrat pojasnjevalo v drugih primerljivih zadevah, na primer v sodbah št. IV U 50/2012 z dne 11. 6. 2013, I U 1377/2014 z dne 5. 11. 2015, I U 1520/2014 z dne 3. 11. 2015 in I U 1613/2014 z dne 2. 12. 2015, in sicer, da je bila novela ZUSDDD-B(4), ki predstavlja pravno podlago za odločitev tudi v obravnavani sporni zadevi, sprejeta prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD pa je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije med drugim določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti.

16. Ti kriteriji po so bili, ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI, v obravnavnem primeru, kot rečeno, upoštevani pravilno, kar nadalje pomeni tudi to, da tožnik ne more uspeti s tožbo, brez da bi kot stranka v upravnem postopku dejansko in konkretno zatrjeval in izkazoval svoje navzven zaznavno manifestiranje poizkušanja vrniti se in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

opomba (1) : ZUSDDD, Uradni list RS, št. 61/1999 in nadaljnji; opomba (2) : ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 in nadaljnji; opomba (3) : ZUS-1, Uradni list RS, št. 106/2006 in nadaljnji; opomba (4) : ZUSDDD-B, Uradni list RS, št. 50/2010;