Jedro

Pravica do zdravega življenjskega okolja je kot vrsti osebnostne pravice treba nuditi pravno varstvo. Če je do posega v osebnostno pravico že prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3. odstavek 72. člena URS, 156. člen in 200. člen ZOR ter 9. člen ZVO). Tudi intenziven in trajen smrad lahko bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja, lahko pa, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ogroža tudi zdravje prizadetega. Glede na to je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka zahteva tudi varstvo pred škodo zaradi smradu. Republika Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav. Vendar pa to ne pomeni, da zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje oziroma lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. V takem primeru je treba najprej kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna obremenitev oziroma kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je po presoji pritožbenega sodišča mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema sodbe dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, da tožeči stranki povrne stroške izdelave izvedenskega mnenja v znesku 449.412,36 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožeča stranka meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj je prisojena odškodnina primerna, in se ne opredeli do vsega, kar vpliva na višino odškodnine. Tako le delno povzema ugotovitve izvedenke, da je vpliv emisij z vidika tveganja in nevarnosti za okolje neznaten. Pri tem spregleda, da je izvedenka zapisala, da je vpliv farme z vidika onesnaževanja hud, z vidika razvrednotenja okolja nedopusten, da so intenzitete vonjav pri tožnikovi hiši srednje močne do zelo močne z neprijetnim hedoničnim učinkom in da je bila intenziteta vonjav v času meritev večino časa srednje močna do zelo močna v večernih in nočnih urah. Sodišče prve stopnje spregleda tudi, da je priča A.P. povedal, da bi bilo za počutje zaposlenih ljudi in živali bolje, če bi zmanjšali vsebnost amoniaka, da danes ne bi dobili ne uporabnega ne lokacijskega ne gradbenega dovoljenja za farmo in da imajo v izdelavi sanacijski program. Iz strokovne ocene Zavoda RS za varstvo pri delu izhaja, da morajo biti stanovanjski predeli po normativih oddaljeni najmanj 450 m od farme, na kateri je 2.000 prašičev. Glede na to, da je na farmi S. 9.000 prašičev, bi morala biti ta razdalja še večja, tožnik pa stanuje 50 m od farme. Tožnikovega opisa težav, ki jih trpi zaradi farme, se sodišče prve stopnje niti ne dotakne, temveč se bolj ukvarja s tem, kaj vse vpliva na znižanje odškodnine. Tožnik je izpovedal, da zaradi smradu niti eno noč ne more spati pri odprtem oknu. S tem je potrdil ugotovitve izvedenke, da so vonjave izredno močne prav ponoči. Tožnika zaradi smradu boli glava, saj neprestano vonja pekoč in intenziven vonj po amoniaku in ostalih smrdečih primeseh. Zaradi tega mora jemati tablete proti glavobolom, ima vrtoglavico, od smradu se je celo onesvestil, pri odprtem oknu ne more jesti in podobno. Celotno njegovo življenje je zaznamovano s prašičjo farmo. Sodišče je z ugotavljanjem drugih vzrokov neprijetnih vonjav kršilo razpravno načelo, hkrati pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker iz mnenja izvedenke izhaja, da je vpliv farme na kvaliteto zraka zelo velik in prevladujoč. To pomeni, da cesta, drobna kurišča in tehnološke emisije iz L. niso vzrok smradu. Tožniku smrdi po gnojnici, našteti faktorji pa ne oddajajo vonja po gnoju in že zato ne morejo biti vzrok težavam, ki jih trpi tožnik. Tožena stranka tekom postopka ni navajala, da naj bi na kvaliteto zraka vplivali drugi viri oziroma vzroki, omenjala je le, da gre za vaško okolje, kjer je vonj po hlevskem gnoju domač. Sodišče prve stopnje je vezano na navedbe strank in ne more samo ugotavljati dejstev, ki jih nobena od strank ni navajala, zaradi česar je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prisojena odškodnina je nekajkrat prenizka, zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ima po 72. členu Ustave RS res vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja, vendar v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da so vonjave iz farme tožene stranke zdravju škodljive. Določilo 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določa odškodninsko odgovornost samo v primeru preseganja emisij preko normalnih meja, to pa ni bilo ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da RS nima predpisov o dopustnih emisijskih koncentracijah vonjav, kar pomeni, da toženka ne more presegati dopustnih - predpisanih emisij vonjav. Kljub temu je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje, ki se opira na nemške standarde. Gre za standarde ene od članic Evropske unije in ne za standarde same Evropske unije, uporaba tujega materialnega prava pa v slovenski sodni praksi ni dopustna. Tako kot nemške bi lahko sodišče uporabilo standarde katerekoli države. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo izvedensko mnenje, saj je iz njega razbrati, da je v neurbanih okoljih dopustno preseganje emisij vonjav v trajanju 15-20% časa letno, tega pa izvedenka ni ugotovila. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi izvedenke, da emisije niti vonjav niti drugih kemičnih spojin ne presegajo časovnih in normiranih vrednosti, tožbenemu zahtevku ugodilo, s čimer je zaradi zmotne presoje dejanskega stanja nepravilno uporabilo (celo nemško) pravo. Izvedensko mnenje ni ugotovilo preseganja normalnih okvirov. Pri tem je treba upoštevati lokalne pogoje življenja in trajanje takšnih pogojev. Gre za neurbano kmečko oziroma vaško okolje s kmetijami in hlevi, torej za okolje z dejavnostjo živinoreje (govedoreja, vzreja drobnic, kokoši itd.). Tožena stranka s svojo dejavnostjo bistveno ne spreminja lokalnih pogojev življenja. Glede trajanja takšnih pogojev je treba upoštevati, da tožnik živi v kmečkem okolju celo svoje življenje, tožena stranka pa dejavnost opravlja že skoraj 50 let. Zaradi lokalnih pogojev življenja ter trajanja teh pogojev ni mogoče ugotavljati preseganja normalnih okvirov emisij. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo denarno odškodnino za 35 let duševnih bolečin zaradi smradu. Toženka je opozorila, da tožnik ne more uveljavljati odškodnine za ves čas, odkar je toženka začela z dejavnostjo prašičereje. Predvsem pa tožnik ni navedel, za katero obdobje trajanja duševnih bolečin zaradi smradu uveljavlja odškodnino. V tožbi sicer omenja, da smrad traja že 35 let, ne navaja pa, da njegov odškodninski zahtevek zajema celotno to obdobje. Zaradi tega je tožena stranka logično predpostavljala, da uveljavlja odškodnino v okviru 3-letnega zastaralnega roka. Tožnik je uspel samo z 1/5 zahtevka, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožniku naložiti povrnitev stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pravdni stranki na vročeno pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavnopravno zagotovljena in varovana pravica (72. člen Ustave RS), določbe o njej pa je vsebovala že prejšnja ustava. Kot vrsti osebnostne pravice ji je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni red nudi takšnim pravicam. Če je do posega v osebnostno pravico že prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3. odstavek 72. člena Ustave RS, 156. člen in 200. člen ZOR ter 9. člen Zakona o varstvu okolja, v nadaljevanju ZVO). Tožeča stranka zahteva sodno varstvo zaradi zatrjevanega prekomernega smradu, ki se širi s farme tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pravno podlago uveljavljanega tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru predstavlja 3. odstavek 156. člena ZOR, po katerem je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje. Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem podrobneje ni ukvarjalo, je očitno glede na izbrano pravno podlago ugotovilo, da tožena stranka opravlja splošno koristno dejavnost - rejo prašičev v prehrambene namene. Pritožbeno sodišče sodišče tako stališče v celoti sprejema in na pritožbene navedbe tožeče stranke, ki poudarjajo izpovedbo priče A.P., odgovarja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo spora o tem, da tožena stranka obratuje in ima za to dovoljenja pristojnih organov; obratovanje ji tudi ni bilo prepovedano, ker očitno še vedno izpolnjuje tehnične, sanitarne in druge pogoje. Dejstvo, da so morda sedaj veljavni predpisi za pridobitev dovoljenj strožji kot nekdaj, in dejstvo, da tožena stranka sama, očitno v želji, da bi čim bolj zmanjšala posege v okolje, pripravlja sanacijske programe, na oceno, ali tožena stranka posega v tožnikovo osebnostno pravico, ne vplivata.

Nadalje se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je na podlagi 156. in 200. člena ZOR mogoče uveljavljati tudi varstvo pred škodo zaradi prekomernega smradu. Poseg v okolje je namreč vsako trajno ali začasno človekovo dejanje ali opustitev ravnanja, ki s svojim vplivom lahko ogrozi ali ogroža zdravje ali okolje in ima za posledico njegovo umetno spremembo, obremenitev ali zaviranje naravnih sprememb in se lahko nanašajo tudi na emisije v zrak (4.1. točka 5. člena ZVO), pri čemer je emisija izpuščanje oziroma oddajanje snovi (v tekočem, plinastem ali trdnem stanju) ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota, svetloba) iz posameznega vira v okolje (5.1. točka 5. člena ZVO). Nedopusten poseg v okolje je poseg, katerega vpliv povzroča čezmerno obremenitev, nevarnost za okolje ali poškodbo okolja. Obremenjevanje okolja pa je, ne glede na to ali gre za obremenjevanje ali obremenjenost, vsak poseg oziroma posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaženje okolja, razvrednotenje okolja, tveganje za okolje ali poškodbo okolja, ter raba in izkoriščanje naravnih dobrin (6. točka 5. člana ZVO). Tudi intenziven in trajen smrad lahko bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja, lahko pa, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ogroža tudi zdravje prizadetega. Glede na to je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka zahteva tudi varstvo pred škodo zaradi smradu.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, Republika Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav. Vendar pa to ne pomeni, da zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje oziroma lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Tako je namreč mogoče razumeti njene pritožbene trditve o tem, da ne more presegati dopustnih - predpisanih emisij vonjav. Pritožbeno sodišče se strinja, da je v takem primeru treba najprej kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna obremenitev (ob izostanku normativne ureditve izraz dopustna obremenitev iz 6.1. točke 5. člena ZVO ni povsem primeren) oziroma kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je po presoji pritožbenega sodišča mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja. V tem smislu je treba razumeti uporabo nemških standardov in ne kot uporabo tujega prava (uporaba tega pred slovenskimi sodišči tudi ni povsem izključena, kot to meni tožena stranka), čeprav je morda sodišče prve stopnje pri tem nekoliko nerodno zapisalo, da gre za splošni standard Evropske unije. Tožena stranka, ki je sicer že v postopku pred sodiščem prve stopnje grajala uporabo oziroma primerjavo z nemškimi standardi, kakšnih drugih kriterijev za razrešitev prej navedenih predhodnih vprašanj, ni ponudila, zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sprejelo izvedensko mnenje, ki se je oslonilo na te standarde.

Kot pri vsaki odškodninski terjatvi je tudi tu dokazno breme o nedopustnem ravnanju oziroma škodljivem dejstvu, vzročni zvezi in škodi na strani tožeče stranke. Tožeča stranka trdi, da je vzrok njene škode neznosen smrad. Dokazati mora torej, da smrad, ki moti tožnika, izvira od tožene stranke. Glede na ugovor tožene stranke, da gre za vaško okolje, kjer je vonj po hlevskem gnoju domač, je moralo sodišče prve stopnje v okviru presoje obstoja predpostavk odškodninskega delikta, ki jih mora dokazati tožnik, ugotoviti, ali in kakšen smrad povzroča tožena stranka s svojim obratovanjem. V skladu s tem je sodišče prve stopnje tudi oblikovalo ustrezno vprašanje izvedenki ("ali so upravičene trditve tožnika, da se s prašičje farme v lasti tožene stranke širi smrad in če se, kakšne intenzivnosti..."), na katerega je ta odgovorila, sodišče prve stopnje pa to povzelo v obrazložitev sodbe. S tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka oziroma dejanskih navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo oziroma nadaljnjih vlogah, kot to meni pritožba tožeče stranke, temveč le ugotovilo, da je vzrok smradu v dejavnosti tožene stranke, saj je ne glede na ugotovljene druge vire, ki vplivajo na kvaliteto zraka, tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo.

Glede na navedeno materialnopravno izhodišče pa ostaja osrednje vprašanje, ali emisije vonjav, ki jih povzroča tožena stranka, predstavljajo čezmerno obremenitev okolja, torej tisto, ki presega predpisane (normalne) mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje (6.1. točka 5. člena ZVO). V zvezi s tem pritožbi pravdnih strank poudarjata tiste dele izvedenskega mnenja, ki so v prid njunim navedbam. Tako tožeča stranka poudarja, da je vpliv farme z vidika onesnaževanja hud, z vidika razvrednotenja okolja nedopusten, da so intenzitete vonjav pri tožnikovi hiši srednje močne do zelo močne z neprijetnim hedoničnim učinkom, da je bila intenziteta vojav v času meritev večino časa srednje močna do zelo močna v večernih in nočnih urah, tožena stranka pa, da je v neurbanih okoljih dopustno preseganje emisij vonjav v trajanju 15-20% časa letno, česar pa izvedenka ni ugotovila. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izvedenka je namreč v mnenju navedla, vse tisto, kar stranki poudarjata v svojih pritožbah. Svoje mnenje je podala glede na nemške standarde, po katerih se šteje, da je odstotek časa v letu, ko je imisija vonjav lahko prekomerna 10% za urbana in 15% časa v letu za neurbana območja. Sama je opravila izračun časa v polletnem obdobju, ko so emisije vonjav največje, pokazal pa je, da so v bližnji okolici farme na razdaljah do 150 m prekomerne imisije vonjav med 15-20% časa. Navedene ugotovitve pa, kot pravilno opozarja pritožba tožene stranke, ne kažejo, da bi bili standardi, na katere se sklicuje izvedenka, prekoračeni za toliko (tudi) na letnem nivoju. Tožena stranka je na pomanjkljivost izvedenskega mnenja opozorila že v svoji vlogi z dne 26.10.2001 in predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja z zaslišanjem izvedenke na glavni obravnavi. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, ker tožena stranka ni založila zneska, potrebnega za stroške, ki bi predvidoma nastali z izvedbo tega dokaza. Očitno je videlo podlago za svoje ravnanje v 3. odstavku 153. členu ZPP. Vendar pa, kot je bilo že navedeno, je dokazno breme o škodljivem dejstvu (poseganju v osebnostno pravico s prekomernimi emisijami vonjav) na strani tožeče stranke, to poseganje pa (še) ni bilo ugotovljeno z izvedenskim mnenjem. Tožena stranka je torej utemeljeno opozarjala na nepopolnost izvedenskega mnenja. Izvedbo dokaza z izvedencem je predlagal tožnik in o nadaljnjih stroških zaradi dopolnitve izvedenskega mnenja, ki ni popolno odgovorilo na zastavljena vprašanja sodišča, bi lahko sodišče prve stopnje odločilo (še vedno) v okviru tega istega dokaznega predloga. Ker je sodišče prve stopnje založitev zneska za stroške, ki bodo predvidoma nastali z zaslišanjem izvedenke, naložilo toženi stranki, kasneje pa opustilo izvedbo dokaza, je tudi dejansko stanje, ki ga je ugotovilo s pomočjo izvedenke, nepopolno ugotovljeno. Na to utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke. Obema pritožbama je zato pritožbeno sodišče ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Materialnopravna in procesna izhodišča za odločanje sodišča v ponovljenem postopku, so že navedena. Sodišče prve stopnje naj torej glede na dokazno breme in dokazni predlog tožeče stranke za izvedbo dokaza z izvedencem naloži plačilo predujma njej v skladu s 1. odstavkom 153. člena ZPP in v primeru, da ne bo založen, upošteva nadaljnja pravila iz tega zakonskega določila.

Naj bo na koncu le še enkrat opozorjeno na določilo 3. odstavka 156. člena ZOR: Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje. Šele nastanek škode preko normalne meje torej upravičuje odškodnino in to samo za škodo, ki to presega. Tudi v tem delu je treba torej pritrditi pritožbi tožene stranke. Vse navedene okoliščine bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku.