Jedro

Steklenica s pijačo je namenjena temu, da predstavlja embalažo vsebini in da omogoči zaužitje te vsebine. Ni namenjena trkanju s steklenico ob druge steklenice, to ni raba v skladu z njenim namenom. Razen navodila za odpiranje steklenice pijača B. ne potrebuje drugih navodil za varno uporabo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Drugo tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino 6.076,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 dalje do plačila in da ji je druga toženka dolžna plačati odškodnino 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2010 dalje do plačila, ter da sta ji toženki dolžni povrniti njene pravdne stroške v 15 dneh od dneva izdaje prvostopenjske sodbe (točka I izreka sodbe sodišča prve stopnje). Glede stroškov pravdnega postopka pa je odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh drugi toženki povrniti 2.198,14 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev do plačila, prvi toženki pa v istem roku 1.340,31 EUR pravdnih stroškov.

Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, pri tem je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navajala je, da v izpodbijani sodbi niso podani razlogi iz 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ob obstoju katerih bi se toženka lahko izognila odgovornosti za tožnici nastalo škodo. Če bi držala ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je do poškodbe steklenice prišlo zaradi trkanja tožnice s steklenico ob priliki nazdravljanja, s čimer pa se tožnica ne strinja in takšen zaključek izpodbija kot dejansko zmoten, saj zanj ni prav nobenega dokaza, takšno dejstvo ne bi izključilo toženkine odgovornosti. Isto zakonsko določilo postavlja kumulativno nadaljnji pogoj, da je imetnik prost odgovornosti le, če dokaže, da ni mogel pričakovati, se izogniti ali odvrniti učinka vzroka oziroma njegovih posledic. Tudi če kot vzrok za poškodbo steklenice obvelja nazdravljanje tožnice s trkanjem, bi toženka takšno ravnanje, njegov učinek in posledice v smislu poškodbe steklenice morala pričakovati, z ustreznim opozorilom in ali prepovedjo na steklenici pa bi se mu nedvomno lahko tudi izognila oziroma ga preprečila oziroma se vsaj izognila odgovornosti. Trditveno in dokazno breme v tem delu je na toženki, ta pa v tej smeri ni ničesar niti trdila, še manj dokazala. Kljub odsotnosti takšnih navedb in dokaznih predlogov na strani toženk se napadena sodba opredeli do tega vprašanja in to zelo trdno v korist toženk. Pragmatično zaključi, da ustekleničena pijača nima in ne more imeti nevarnih lastnosti v smislu drugega odstavka 155. člena OZ, saj gre za živilo v steklenici, ki je primerna embalaža in razen navodila za odpiranje steklenice ne potrebuje drugačnih navodil za njeno normalno rabo s strani potrošnika. Kje je trditvena podlaga toženk za takšen zaključek, napadena sodba ne pojasni. S tem pokrije pasivnost toženk, ki nista niti prerekali tožničinih trditev o obstoju njune odgovornosti iz zgoraj navedenega razloga, temveč pride tudi sama s seboj v nasprotje. Po napadeni sodbi je trkanje s steklenico vzrok, ki povzroči nastanek nevarnosti pri uporabi steklenice, tega pa bi toženki, ki odgovarjata objektivno, nedvomno morali pričakovati in nanj opozoriti uporabnike z ustreznim opozorilom, navodilom ali prepovedjo. Ker tega nista storili in to med strankami ni sporno, je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odgovornost toženk. Po mnenju tožnice materialnopravno in življenjsko je povsem zgrešeno stališče sodbe sodišča prve stopnje, da je lom stekla, do katerega lahko pride pri trkanju steklenic med nazdravljanjem, nevarnost, s katero mora računati vsakdo in je torej vsakomur znana. Tudi, če bi bilo dokazano, da je tožnica med nazdravljanjem trkala, pa ni, gre za nevarnost, s katero mora računati vsakdo, to pa še toliko bolj velja za drugo toženko kot prodajalca takšne stvari. Takšen vzrok je druga toženka vsekakor morala pričakovati, z ustreznim opozorilom oziroma prepovedjo bi se mu lahko oziroma bi se mu morala izogniti ali pa bi ga odvrnila. OZ ne določa, da je proizvajalec prost odgovornosti v primerih, ko oškodovanca ne opozori na nevarnosti, storiti mora vse, kar lahko, da prepreči nevarnost. Za obstoj proizvajalčeve odgovornosti mora nastati škoda ob običajni uporabi stvari, torej ob uporabi stvari, za katere namen je bila ta dana v promet. Tožnica uveljavlja kršitev procesnih pravil, saj je prvostopenjsko sodišče upoštevalo trditve toženk glede trkanja tožnice s steklenico ob nazdravljanju, ki so bile s strani druge toženke podane šele s pripravljalno vlogo 3. 11. 2011, s strani prve toženke pa sploh nikoli. To predstavlja eklatantno kršitev pravil pravdnega postopka, sodišče je zavezano upoštevati zgolj in samo pravočasno podane trditve in dokazne predloge. Precizacijo trditev o obstoju zunanjega mehanskega vpliva na zamašek oziroma steklenico je druga toženka podana z vlogo 17. 2. 2011, ko je zatrdila, da je vzrok za poškodbo steklenice zunanji mehanski vpliv na zamašek oziroma steklenico, kar je v nadaljevanju iste vloge konkretizirala s trditvijo, da je tožnica proizvod druge toženke uporabila v nasprotju z navodili proizvajalca, konkretno tako, da ga je odvila (zamašek) v smeri urinega kazalca. To je bila jasna precizacija trditev druge toženke, trditve o drugačnih vzrokih za poškodbo, steklenice in ravnanju tožnice, ki jih sedaj napadena sodba skuša v korist toženk tolmačiti kot precizacijo, je druga toženka podala izven vseh prekluzivno določenih rokov in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Gre za kršitev postopkovnih pravil, ki neposredno vpliva na zakonitost postopka in napadene sodbe, zato naj pritožbeno sodišče to kršitev ustrezno sanira. Ob pravilni ugotovitvi sodbe prve stopnje, da je imela obravnavana steklenica napako, je ob odsotnosti kakršnegakoli dokaza v smeri, da je tožnica s steklenico v resnici trkala, v vseh smislih napačen zaključek, da je do poškodbe in loma steklenice prišlo zaradi ravnanja tožnice. Sodba prve stopnje takšen zaključek v celoti in popolnoma opira samo na izvedensko mnenje, pri čemer pa zanemari procesno pravilo, da je to mnenje zgolj eden izmed dokazov, kot tudi samo vsebino izvedenskega mnenja. Upoštevati je potrebno, da kljub ugotovitvi izvedenskega mnenja, da je lom stekla na ustju steklenice specifičen in je takšna poškodba tipična pri trkanju, nazdravljanju posameznih steklenic med seboj, izvedenec v konkretnem primeru tega vzroka ni mogel enoznačno potrditi kot vzroka za nastanek loma steklenice, prav tako ni mogel izključiti drugih možnih vzrokov. Iz mnenja med drugim izrecno izhaja, da glede na znane podatke ni mogoče enoznačno določiti vzroka za odlom stekla na predloženi steklenici, v rubriki “končno mnenje” pa, da iz priloženih podatkov ter vzorca poškodovane steklenice ni mogoče v celoti ugotoviti časa in vzroka za lom steklenice na zunanjem ustju priložene steklenice. Če takšnega zaključka ne more narediti izvedenec, je čudno, da ga uspe narediti sodišče, sploh ob upoštevanju, da sodišče izvedenca postavi iz razloga, ker samo tovrstnih znanj nima. Ko izvedenec potem pojasni, da ni popolnoma, brez dvoma, prepričan o nastanku poškodbe na steklenici, bi moralo sodišče to ustrezno upoštevati in dejansko stanje razčistiti tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov. Prvostopenjsko sodišče je preseglo izvedenca, takšen presežek pa še postavilo kot postulat, v katerega naj ne bi dvomil nihče razumen. Sodišča ne moti, da o njem vsaj malo dvomi celo sam izvedenec, ob upoštevanju še zgoraj navedeno “rehabilitacijo” navedb toženk s strani sodišča, kar se tiče trkanja tožnice, se zdi, da je prvostopenjsko sodišče grobo kršilo načelo dispozicije strank, ki velja v pravdnem postopku in se je zadeve lotilo z dobršno mero iskanja materialne resnice, ne oziraje se pri tem na procesne pravice in prepovedi, ki jih uveljavlja ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da izvedensko mnenje ne more z gotovostjo izključiti poškodbe steklenice niti v fazi pakiranja, skladiščenja, natovarjanja in distribucije, kar vse spada v sfero odgovornosti toženk. S tem v zvezi sodba povsem prezre izpovedbi prič B. C. in M. O., ki sta oba izpovedala, da postopek kontrole ne more odkriti vseh napak v procesu polnjenja in pakiranja steklenic in da 100 % kontrole ni. Pomembno pa je zlasti, kar sodba prezre in je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, da se zadnja kontrola vrši, ko so posamezne steklenice še na tekočem traku, tej kontroli pa sledi pakiranje, nakar se kartoni, naloženi s steklenicami, paletizirajo, paletizirani kartoni pa se odložijo v skladišča druge toženke, iz skladišč pa se distribuirajo. Iz tega je evidentno, da druga toženka kontrole steklenic ne opravlja in ne zagotavlja več, ko le-te zapustijo tekoči trak, to pomeni, da bi do napake na steklenici lahko prišlo tudi kadarkoli v fazah pakiranja, paletiziranja, skladiščenja ali distribucije. Da poškodbe steklenice v eni od teh faz ni prišlo, v izvedenih dokazih ni podpore, kvečjemu nasprotno, kar bi moralo biti z napadeno sodbo ustrezno upoštevano. Upoštevaje, da je tožnica izpovedala, da ni bilo trkanja s steklenicami med udeleženci nazdravljanja njenemu bratu, takšne njene izpovedbe pa nobena izmed zaslišanih prič ni ovrgla, bi sodišče prve stopnje, če dvomi v njeno izpovedbo, moralo izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem predlaganih neposrednih prič škodnega dogodka. Če se je odločilo, da tožnici ne verjame, bi njeno izpovedbo moralo preveriti z zaslišanjem M. O., D. B., S. B., M. C., M. Z. in A. V. Da le teh ni potrebno zaslišati, ker je sodišče dejansko stanje razčistilo že z zaslišanjem tožnice, njenega brata B. C. in njenega svaka I. V., bi bilo v procesnem smislu pravilno le, če bi prvostopenjsko sodišče sledilo tožničini izpovedbi, saj v izpovedbi obeh prič ni nikakršne opore za zaključek, da je tožnica bratu nazdravljala s trkanjem s steklenico. Zaključek, da je tožnica bratu nazdravljala s trkanjem s steklenico, je upoštevaje pravila trditvenega in dokaznega bremena, ki je na toženkah, zmoten in dokazno popolnoma nepodprt. Tožničina izpovedba in izpovedbi zaslišanih prič takšnemu zaključku nasprotujejo, izvedensko mnenje pa ga ne potrjuje s stopnjo prepričanja, torej brez vsakršnega razumnega dvoma. Drugih dokazov v tej smeri prvostopno sodišče ni izvedlo, čeprav bi jih lahko.

Druga toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da sta toženki s stopnjo prepričanja uspeli dokazati, da napake, ki je povzročila tožničino škodo (loma stekla na zunanjem ustju steklenice pod zamaškom) ni bilo v času, ko je druga toženka izdelek dala v promet, - da do napake steklenice ni prišlo pri pakiranju, paletiranju, natovarjanju, skladiščenju, distribuciji in da lom stekla na zunanjem ustju steklenice ni nastal zaradi nepravilnega tožničinega odpiranja steklenice, - da pitje (pijače B.) neposredno iz steklenice ni neobičajno in tak način pitja za drugotoženko ne more biti nepričakovano ravnanje končnega potrošnika in tudi takšen pitja na sami steklenici ni označen kot nedovoljen, - da je steklenica imela napako - poškodbo na grlu oziroma ustju vratu, in sicer počenje oziroma lom stekla na ustju vratu steklenice pod zamaškom že pred tožničinim pitjem neposredno iz steklenice ter je delec stekla odpadel in poškodoval tožnico v fazi pitja neposredno iz steklenice, - da tožnica pred pitjem ustja steklenice ni pogledala.

- da je napaka na steklenici nastala v fazi uporabe steklenice s strani tožnice, ker je tožnica po odvitju zamaška in pred pitjem iz nje ob nazdravljanju s steklenico trknila z drugimi steklenicami in je pri tem nastal specifičen lom stekla ustja steklenice, s katerega se je posledično v fazi pitja neposredno iz steklenice odlomil košček stekla in poškodoval tožnico, - da ustekleničena pijača B. ne potrebuje drugačnih navodil za njeno varno rabo s strani potrošnika, oziroma da ni potrebno opozorilo za nevarnost, da lahko ob trkanju z drugimi steklenicami steklo poči oziroma se nalomi.

Pritožba je izpodbijala ugotovitve, ki so povzete zgoraj pod 2., 6. in 7. alinejo.

Toženki sta zatrjevali, da je do tožničine poškodbe prišlo zaradi nepravilne rabe steklenice, ker je pred pitjem neposredno iz nje pri nazdravljanju s steklenico trknila ob druge steklenice. Šele v pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2011 je tožnica navajala, da druga toženka na steklenici ali kako drugače ni opozarjala na posledice nazdravljanja s trkanjem steklenic, in da se je glede na (svoje) trditve, da je do poškodbe steklenice prišlo zaradi enega od navedenih vzrokov, te možnosti jasno zavedala in zanjo ni bila nepričakovana, ter da bi se ji lahko izognila oziroma jo odvrnila z ustreznim opozorilom na steklenici ali kako drugače, in da, ker tega ni storila, neupravičeno očita tožnici nepravilno ravnanje.

Tožnica je torej zatrjevala, da druga toženka ni z opozorilom na steklenici seznanila tožnice s posledicami trkanja s steklenico ob druge steklenice, tako ravnanje pa za drugo toženko ni bilo nepričakovano, zato bi se posledicam takega ravnanja lahko izognila oziroma ga odvrnila s takim opozorilom.

Obe toženki sta na te trditve odgovorili na naslednjem naroku za glavno obravnavo (dne 16. 3. 2012), in sicer sta najprej ugovarjali prekluzijo navedb o odsotnosti opozorila na steklenici s posledicami nazdravljanja s trkanjem in hkrati prerekali te tožničine navedbe.

S prerekanjem tožničinih navedb sta po presoji pritožbenega sodišča dovolj jasno izrazili svoje nasprotno stališče, da navodilo o prepovedi trkanja s steklenico pijače B. ni bilo potrebno, ker trkanje s steklenico ni način pitja, ki bi ga morali pričakovati.

Sodišče prve stopnje ni kršilo 7. člena ZPP in ni posledično storilo bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato pritožba neutemeljeno meni, da v trditvah strank ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da gre za živila v steklenici, ki je primerna embalaža in razen navodila za odpiranje steklenice, ne potrebuje drugih navodil. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilen, logičen in življenjski. Steklenica s pijačo (katerokoli) je namenjena temu, da predstavlja embalažo vsebini in da omogoči zaužitje te vsebine: ali z nalitjem v drugo posodo (primernejšo) za pitje ali za pitje neposredno iz steklenice, skratka, da omogoči uporabniku uporabiti njeno vsebino. Tudi po presoji pritožbenega sodišča vsakemu povprečnemu odraslemu človeku ne more biti neznana lastnost stekla, da je občutljivo (lomljivo) na udarce ob druge trde predmete (tudi steklenice). Ob upoštevanju tega splošno znanega dejstva ni dvoma, da je ustekleničena pijača v konkretnem primeru in tudi nasploh namenjena pitju in ne trkanju s steklenico ob druge steklenice. Druga toženka je z danim navodilom za odpiranje zamaška na steklenici dala navodilo za uporabo ustekleničene pijače v skladu z njenim namenom, trkanje steklenice s pijačo ob druge pa ni raba v skladu z njenim namenom, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da razen navodila za odpiranje steklenice pijača B. ne potrebuje drugih navodil za varno uporabo. Pritožba sama poudarja, da za obstoj proizvajalčeve odgovornosti mora škoda nastati ob običajni uporabi stvari, torej ob uporabi stvari, za katere namen je bila ta dana v promet. Pijača B. v steklenici pa ni bila dana v promet za trkanje te steklenice z drugimi steklenicami, temveč za to, da jo uporabnik odpre in iz nje izpije vsebino.

V točki 34 in 35 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva o pravočasnosti, obsegu in vsebini pravno relevantne trditvene podlage toženk o tem, da je napaka na steklenici nastala izven sfere druge toženke in izključno zaradi tožničinega nepravilnega ravnanja s steklenico. Da je bilo konkretno nepravilno tožničino ravnanje trkanje s steklenico ob druge steklenice ob nazdravljanju s pijačo, pa je druga toženka lahko navedla šele po izdelanem izvedenskem mnenju, njenim trditvam pa se je pridružila tudi prva toženka. To konkretno očitano tožničino ravnanje pa je brez dvoma zaobseženo že v trditvi obeh toženk, da je vzrok za poškodbo ustja vratu steklenice nepravilna uporaba steklenice s strani tožnice, da je vzrok za poškodbo lahko zgolj zunanji mehanski vpliv na zamašek oziroma steklenico. Sodba sodišča prve stopnje zato ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo postopkovnih pravil iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvami določb prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Za razjasnitev spornih dejstev v pravdnem postopku mora sodišče zadostiti dokaznemu standardu prepričanosti o ugotovitvi obstoja takega dejstva. Pri tem je vezano na trditveno in dokazno podlago strank, dokazno oceno izvedenih dokazov pa mora opraviti v skladu z določbo 8. člena ZPP. Izvedensko mnenje je res le eden izmed možnih dokazov za ugotovitev nekega odločilnega dejstva, ki je med strankama sporno. Vendar pa je izvedensko mnenje strokovno znanje strokovnjaka z določenega področja in je zato objektivno v primerjavi z izpovedbo priče, ki ponavadi ni strokovnjak, in ki lahko poda le tisto, kar in kakor je sama zaznala s svojimi čutili. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je lom stekla, kakršen je nastal na ustju steklenice v obravnavani zadevi (izvedenec je poškodovano steklenico pregledal), specifičen in največkrat nastopi pri trkanju steklenic ob nazdravljanju, da gre za tipično poškodbo, ki se lahko zgodi pri trkanju posameznih steklenic med seboj. Po presoji pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje dokaz, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo dejstvo, da je do poškodbe ustja steklenice prišlo zaradi trkanja s steklenico ob druge pri nazdravljanju, da tako ugotovljena verjetnost zadošča za prepričanost o tem dejstvu.

Iz na v izvedenskem mnenju temelječih ugotovitev sodišča prve stopnje res izhaja, da izvedenec ni mogel v celoti (100 %) izključiti nastanka napake na steklenici v fazah do pakiranja, vendar je dopustil le minimalno možnost nastanka take napake. Za faze pakiranja, paletiranja, natovarjanja, skladiščenja in distribucije je ugotovil, da se ob normalnem delovanju tehnologije v teh fazah takšne poškodbe na ustju steklenice (pod površino zamaška) ne morejo pojaviti. Na tehnološko linijo in v procesu distribucije sicer lahko vplivajo izredni dogodki na zapakirane steklenice, vendar se to le izjemoma izkazuje kot napaka ene same steklenice. Na podlagi takih ugotovitev o možnosti nastanka napake v sferi druge toženke je možen le sklep, da je tak način nastanka napake minimalen in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tak način nastanka napake na konkretni steklenici ni prepričljiv s potrebno stopnjo prepričanosti. S tem ni kršilo niti načela dispozicije strank niti ni iskalo materialne resnice, temveč je korektno dokazno ocenilo izvedensko mnenje in izpovedbe tožnice ter prič V. in C., ter na tej dokazni podlagi in s stopnjo prepričanosti ugotovilo potrebna dejstva o vzroku za nastanek poškodbe ustja steklenice v okviru zatrjevanj strank. Res je tožnica izpovedala, da trkanja s steklenicami ni bilo, izpovedba stranke v postopku pa brez dvoma ne more biti in ni prepričljivejši dokaz v primerjavi z mnenjem izvedenca, saj stranke pri izpovedbi ne zavezuje dolžnost govoriti resnico. Zavajajoča je pritožbena navedba, da nobena od zaslišanih prič ni ovrgla tožničine izpovedbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in pritožba teh ugotovitev ne izpodbija, da priča C. (tožničin brat) o nazdravljanju in trkanju ni izpovedal ničesar, izpovedba priče I. V. pa je neverodostojna, ker je neprepričljiva, saj je izpovedal, da trkanja s steklenicami ni bilo in tudi, da ni videl, kako je tožnica pila pijačo, ker se je igral z otroki.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je zavrnilo kot nepotreben dokaz z zaslišanjem prič (kar je storilo že v prvem sojenju) M. O., D. B., S. B., M. C., M. Z. in A. V. Kot razlog je navedlo, da je o okoliščinah obravnavanega dogodka in o številu odlomljenih koščkov ugotovilo že na podlagi zaslišanih tožnice ter prič C. in I. V., da zaslišanje preostalih navedenih prič glede sporne steklenice in odlomljenega delčka ni bilo potrebno. Pritožba ne izpodbija pravilnost teh razlogov sodišča prve stopnje. Iz podatkov v spisu (zapisnik o glavni obravnavi z dne 2. 2. 2011 na listni št. 49 spisa) pa izhaja, da je tožnica vse zgoraj navedene priče predlagala za dokaz svoje trditve, da je odprla steklenico na način, kot to veleva napis na zamašku, torej da je odvila zamašek, in naredila požirek iz steklenice, to pa so navedene priče videle, torej potek škodnega dogodka, steklenico in odlomljeni delček. Iz podatkov v spisu torej ne izhaja, da je tožnica navedene priče predlagala tudi za dokazovanje svoje trditve, da s steklenico pri nazdravljanju ni trkala z drugimi steklenicami. Tudi ne izhaja, da bi potem, ko je to konkretno dejstvo postalo sporno, tožnica za dokaz tega dejstva predlagala zaslišanje teh prič. Zato pritožba neutemeljeno smiselno očita sodišču prve stopnje, da zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem navedenih prič ni popolnoma in pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede spornega dejstva o tožničinem trkanju s steklenico.

Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

Glede na obrazloženo izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo tistih kršitev, na katere sicer mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo odločilno dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo določbe 155. in 153. člena OZ ter na tej pravni podlagi pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožba tako ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnica v pritožbi ni niti zaznamovala stroškov vložene pritožbe, zato o njenih pritožbenih stroških ni odločeno.

Stroški sestave odgovora na pritožbo, ki so nastali drugi toženki, pa niso potrebni stroški postopka, saj odgovor na tožbo ni prispeval k presoji utemeljenosti pritožbe. Zato mora druga toženka sama trpeti stroške, ki so ji nastali z vložitvijo dogovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).