Jedro

Ko je pogodba sklenjena med pravno osebo javnega prava in drugimi subjekti (ki so lahko osebe javnega ali zasebnega prava), in katere cilj in vsebina je v izpolnitvi nekega javnega interesa, ki ga zastopa in uresničuje oseba javnega prava, gre za tako imenovano upravno pogodbo.

Pogodba o sofinanciranju niti po vsebini nima značilnosti podjemne pogodbe. Obveznost tožene stranke je bila sofinancirati navedeni projekt z javnimi sredstvi v 15 % deležu in v celoti nadzirati zakonito, namensko in gospodarno porabo vseh dodeljenih sredstev. Razmerje med pravdnima strankama je torej v bistvenem javnopravne narave, v katerem tožena stranka nastopa v svoji oblastveni funkciji (ex iure imperii), kot zastopnica javnega interesa in javne koristi. Zato pogodbenega razmerja, v katerega vstopa tožena stranka z upravičencem, ki so mu bila dodeljena javna sredstva, ni mogoče razlagati kot vzajemne obligacijsko pravne pogodbe, za katero bi veljali predvsem splošni instituti obligacijskega pogodbenega prava. Pravica in dolžnost tožene stranke je torej, da v skladu s strogimi zahtevami in pravili evropske in nacionalne kohezijske politike vseskozi (med izvajanjem projekta in tudi po njegovem zaključku) pregleduje, kontrolira, preverja upravičenost in sledljivost stroškov, nastalih pri izvajanju projekta. Država nastopa kot nosilka sistemske skrbi in odgovornosti za pravilno in zakonito rabo sredstev evropskega (nacionalnega) proračuna in je zato nosilka izvajanja nadzora in ugotavljanja odgovornosti v zvezi z morebitno nepravilno porabo kohezijskih sredstev.

Tožena stranka kot zastopnica javnega interesa sme nepravilnosti odkriti tudi naknadno, potem, ko je predhodno že odobrila določene operacije in izplačala določene stroške.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 214.023,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 97.180,00 EUR od 19. 5. 2011 dalje, - 87.387,80 EUR od 18. 8. 2011 dalje, - 29.455,84 EUR do 17. 10. 2011 dalje; v izpodbijani IV. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15. dneh plačati stroške postopka v višini 3.397,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti tudi pritožbene stroške v višini 2.181,6 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 214.023,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov glavnice do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 29.455,84 EUR od 16. 9. 2011 do 17. 10. 2011 je zavrnilo (II. točka izreka), prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 45.925,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 dalje (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 6.417,81 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in IV. točko izreka), iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, in da tožeči stranki naloži tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta na podlagi javnega razpisa, ki ga je objavila tožena stranka in na katerem je bila izbrana tožeča stranka, dne 10. 9. 2010 sklenili Pogodbo o sofinanciranju projekta „Vzpostavitev izvedbenih pogojev za izkustveno izobraževanje za trajnostni razvoj“ (v nadaljevanju: Pogodba). Pogodbena vrednost projekta je znašala 2.400.000,00 EUR, pri čemer je bil projekt v 85 % deležu financiran s strani skladov EU, 15 % pa je financirala tožena stranka iz proračunskih sredstev. Tožeča stranka je nastopala kot poslovodeči konzorcijski partner na podlagi konzorcijske pogodbe z dne 30. 6. 2010, sklenjene še s preostalimi 4-imi partnerji, ki so sodelovali na tem projektu (med drugim stranski intervenient in Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta). Pogodba se je izvajala do 22. 7. 2011, ko je tožena stranka od Pogodbe odstopila zaradi hujših kršitev določil Pogodbe in s tožbo od tožeče stranke zahtevala (poleg razdrtja Pogodbe oz. ugotovitve, da je Pogodba razvezana) povračilo vseh do odstopa od Pogodbe že izplačanih sredstev (1.033.710,61 EUR). Do odstopa od Pogodbe je tožeča stranka na toženo stranko naslovila pet zahtevkov za izplačilo (ZZI), od katerih je tožena stranka plačala prva dva in delno tretjega. Tožbeni zahtevek tu tožene stranke (tam tožeče stranke) za razvezo pogodbe oziroma za ugotovitev, da je bila pogodba razvezana in za povračilo izplačanih sredstev, je bil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 386/2016 z dne 8. 3. 2017 (priloga A120) v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 4671/2012 z dne 16. 11. 2015 (priloga A119) pravnomočno zavrnjen. Predmet tega postopka je plačilo preostalega dela stroškov tožeče stranke, ki so bili vključeni v zahtevke, predložene toženi stranki pred odstopom od Pogodbe (delno ZZI-3, ZZI-4, ZZI-5).

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na plačilo preostalih stroškov tožeče stranke ugodilo na podlagi nosilne ugotovitve, da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila pregled in prevzem (dela), ki ga je tožeča stranka ponudila z predložitvijo posameznega ZZI v plačilo. Svojo odločitev je oprlo na drugi odstavek 633. člen Obligacijskega zakonika – OZ.

7. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ki je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot podjemno pogodbo v smislu 619. člena OZ. Prvostopno sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev oz. značilnostih pogodbenega razmerja med strankama je štelo, da gre v zadevi za podjemno pogodbo. Sklicevalo se je zgolj na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi I Cpg 386/2016 (A120), ki je pravno razmerje med strankama okvalificiralo kot (netipično) podjemno pogodbo. Pritožbeno sodišče pripominja, da gre pri tej presoji za osamljeno stališče, saj se je sodna praksa v številnih istovrstnih ali primerljivih zadevah že povsem enotno opredelila, da gre v primerih, ko je pogodba sklenjena med pravno osebo javnega prava in drugimi subjekti (ki so lahko osebe javnega ali zasebnega prava), in katere cilj in vsebina je v izpolnitvi nekega **javnega interesa**, ki ga zastopa in uresničuje oseba javnega prava, za tako imenovano **upravno pogodbo** (VSRS II Ips 19/2013, III Ips 5/2016, III Ips 80/2018). Pri upravni pogodbi se prepletajo splošna pravila obligacijskega prava in instituti ter načela, ki izvirajo iz sfere javnega prava. Četudi slovensko pravo upravne pogodbe posebej ne ureja, so bile njene značilnosti in posebnosti ter predvsem razlike od „običajnih“ obligacijsko pravnih pogodb že večkrat predmet sodne presoje (VSRS III Ips 83/2002 in III Ips 31/2012). Pogodba o sofinanciranju predvsem ni pogodba, v kateri stranke zasledujejo svoje lastne zasebne interese. Pogodba o sofinanciranju niti po vsebini nima značilnosti podjemne pogodbe (619. člen OZ). Pritožba utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni opravljala nobenega posla (dela) za toženo stranko, da tožena stranka ni bila naročnik del za izvedbo projekta, niti jih ne bi, če bi se uspešno končal, prevzela in postala njihov imetnik oz. upravljalec, in da torej od izvedbe projekta ni imela nobene (osebne oz. neposredne) koristi. V vseh teh vlogah (naročnik, upravljalec, koristnik) je pravzaprav nastopala tožeča stranka s svojimi konzorcijskimi partnerji, ki so v svojem imenu in za svoj račun sklepali podjemne pogodbe, t.j. naročali izvedbo del in storitev, potrebnih za uresničevanje projekta, jih prevzemali, uveljavljali morebitne napake, jih plačevali, in bi tudi upravljali z dokončanim projektom. Obveznost tožene stranke po Pogodbi o sofinanciranju, je bila, kot izhaja že iz njenega naslova, **sofinancirati** navedeni projekt z javnimi sredstvi v 15 % deležu in v celoti **nadzirati** zakonito, namensko in gospodarno porabo vseh dodeljenih sredstev (saj je EU, ki bi projekt financirala v 85 % deležu, pooblastila za nadzor nad delom, ki ga financira, prenesla na države članice). Razmerje med pravdnima strankama je torej v bistvenem javnopravne narave, v katerem tožena stranka nastopa v svoji oblastveni funkciji (ex iure imperii), kot zastopnica javnega interesa in javne koristi. Zato pogodbenega razmerja, v katerega vstopa tožena stranka z upravičencem, ki so mu bila dodeljena javna sredstva. ni mogoče razlagati kot vzajemne obligacijsko pravne pogodbe, za katero bi veljali predvsem splošni instituti obligacijskega pogodbenega prava. Gre za primer pogodbenega razmerja, ki ga pravna teorija opredeljuje kot upravno pogodbo. Za takšno vrsto pogodb je značilno: 1) da jih praviloma vsaj na eni strani sklene pravna oseba javnega prava, 2) da se sklepajo v javnem interesu, ki prevladuje nad drugimi interesi in 3) da vsebujejo tudi pravne norme, ki so oblastne narave in 4) da ima pravna oseba javnega prava posebne pravice, zlasti tudi možnost enostranskega spreminjanja pogodbe (VSRS III Ips 80/2018).

8. Upravičenje tožene stranke, da od pogodbe odstopi, je očitno zaznalo tudi sodišče prve stopnje z ugotovitvijo (27. točka obrazložitve), da je toženkin odstop od pogodbe v juliju 2011 „po logiki stvari“ povzročil ustavitev projekta, četudi je v isti sapi zaključilo, da je pogodba kljub odstopu veljala do 31. 12. 2012. Pritožba ima prav, da v luči zgoraj navedenih značilnosti Pogodbe tožene stranke k njeni izpolnitvi ni mogoče prisiliti. Tudi v primeru neutemeljenega odstopa od pogodbe bi imela tožeča stranka do tožene stranke le morebitne odškodninske zahtevke. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi morala tožeča stranka projekt neodvisno od odstopa od pogodbe še naprej izvajati in ga celo dokončati, saj nasprotne pogodbene obveznosti tožene stranke, da sofinancira projekt, ne bi mogla iztožiti. Pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je pogodba zaradi odstopa razvezana oziroma zahtevka, da se razdre (v zadevi VIII Pg 4671/2012 v zvezi z I Cpg 386/2016), ima svoj učinek le kot prejudicialno vprašanje glede utemeljenosti povračilnega zahtevka tožene stranke (tam tožeče stranke). Odločeno je bilo torej le o tem, da pogodba ni bila razvezana zaradi tam očitanih kršitev tožeče stranke in da zato tožena stranka ni upravičena do vrnitve že izplačanih sredstev. To po drugi strani ne pomeni, da je Pogodba po odstopu tožene stranke od nje v juliju 2011 še veljala (kot trdi pritožnica) in tudi ne, da je bil odstop tožene stranke od nje protipraven in nezakonit (kot trdi tožeča stranka).

9. Sicer pa razmerja med pravdnima strankama po odstopu od Pogodbe oziroma zaradi odstopa niso predmet tega postopka. Nesporno je, da tožeča stranka v tem postopku zahteva samo izplačilo stroškov, ki so ji nastali do odstopa tožene stranke od Pogodbe. Zaradi napačne materialnopravne presoje narave pogodbe med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na nerelevantna in tudi napačna dejstva (da je tožena stranka neutemeljeno zavračala pregled in prevzem opravljenega dela).

10. Pravne opredelitve pogodbenega razmerja med strankama pa ni treba opreti zgolj na predstavljena stališča sodne prakse o značilnostih upravne pogodbe. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pogodbenega razmerja med pravdnima strankama tudi ni presojalo z vidika pravnih podlag, ki sta jih pogodbeni stranki dogovorili v 2. členu Pogodbe. V obravnavanem primeru je šlo za sredstva, ki jih sofinancira EU v okviru Evropske kohezijske politike, zato pravno podlago pogodbe ne predstavlja le nacionalna zakonodaja, pač pa je treba upoštevati tudi določila Uredbe Sveta ES št. 1083/2006 o splošnih določbah o evropskem Skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in kohezijskem skladu ter določila Uredbe Komisije ES št. 1828/2006 o pravilih za izvajanje Uredbe Sveta ES št. 1083/2006/ES, z vsemi spremembami in dopolnitvami. V Republiki Sloveniji pa je navedena problematika podrobno urejena v Uredbi o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 do 2013 (Ur.l. RS št. 17/2009 s spremembami). Navedene uredbe z nadaljnjimi podzakonskimi predpisi predstavljajo pravni okvir, v katerem tožena stranka po sistemsko zelo podrobno urejenih in nadzorovanih postopkih dodeljuje javna sredstva za uresničevanje javnega interesa, pri čemer sta temeljni načeli, ki jih mora zasledovati tožena stranka pri izvajanju javnih pooblastil na podlagi navedenih uredb, namenskost uporabe javnih sredstev ter sledljivost te porabe. Temu so namenjeni tudi mehanizmi upravljanja in nadzora projektov s strani države, ki morajo zagotoviti, da so operacije, izbrane za financiranje, v skladu z merili, ki veljajo za operativni program in da se za celotno obdobje izvajanja teh projektov spoštujejo pravila Skupnosti in nacionalna pravila. Pravica in dolžnost tožene stranke je torej, da v skladu s strogimi zahtevami in pravili evropske in nacionalne kohezijske politike vseskozi (med izvajanjem projekta in tudi po njegovem zaključku) pregleduje, kontrolira, preverja upravičenost in sledljivost stroškov, nastalih pri izvajanju projekta. Sistem kontrol je, kot pravilno opozarja pritožba, večstopenjski, praviloma ga vodi država članica (v okviru katere imajo različni organi možnost izvajanja kontrol in nadzora), lahko pa tudi organi EU. V vsakem primeru država nastopa kot nosilka sistemske skrbi in odgovornosti za pravilno in zakonito rabo sredstev evropskega (nacionalnega) proračuna in je zato nosilka izvajanja nadzora in ugotavljanja odgovornosti v zvezi z morebitno nepravilno porabo kohezijskih sredstev. Uresničevanju navedenih pooblastil države (tožene stranke) in njenih organov pri izvajanju nadzorne funkcije služijo tudi v Pogodbi določene obveznosti upravičenca (tožeče stranke): da morajo biti upravičeni stroški projekta v skladu z Navodili Ministrstva za šolstvo in šport (MŠŠ) za izvajanje projektov ES; da se štejejo stroški projekta za upravičene, če je bila višina cene blaga in storitve preverjena na trgu in izbrana v skladu s predpisi o javnem naročanju (4. člen Pogodbe o sofinanciranju), da ima tožena stranka pravico spremljati, preverjati in nadzorovati izvajanje pogodbenih obveznosti tožene stranke (15. člen Pogodbe) in da je breme dokazovanja glede upravičenih stroškov na strani tožeče stranke. Natančen postopek za obravnavanje zahtevka upravičenca za izplačilo je določen v 11. členu Pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v skladu z navedenim določilom Pogodbe tožena stranka zavezana pregledati vsak ZZI ter ugotoviti njegovo neustreznost ter v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti pozvati tožečo stranko k dopolnitvi. Smiselno enako izhaja iz 3.1 točke Navodil MŠŠ, ki so bila priloga pogodbe (priloga A42). Nepravilen pa je njegov zaključek, da tožena stranka tega ni storila.

11. Pritožbeno sodišče poudarja, da je za zakonito, gospodarno in namensko porabo dodeljenih sredstev, izključno odgovoren le upravičenec in da se upravičenec te odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na opustitve ali kakršnekoli odločitve (organov nadzora) tožene stranke v postopkih kontrole izvedenih in načrtovanih operacij. To stališče ima daljnosežne posledice, ki so obligacijskopravnemu dojemanju pogodbenih razmerij, (temelječem na enakovrednemu in uravnoteženemu položaju pogodbenih strank), morda tuje. Ker so države (članice) primarno odgovorne za odkrivanje, odpravljanje in preprečevanje kakršnihkoli nepravilnosti tako med izvajanjem posameznih projektov, ki so financirani iz sredstev evropske kohezijske politike in nacionalnih sredstev, kot tudi daljše obdobje po njihovem zaključku (v obravnavanem primeru do leta 2020), jih pri izvajanju njihovih pooblastil v ničemer ne omejuje dejstvo, da določene kršitve niso „pravočasno“ zaznali in tudi ne, da so določeno operacijo in stroške že odobrili in potrdili (glej VSRS III Ips 10/2020). Drži, da je bila tožena stranka dolžna v skladu z Navodili organa upravljanja za izvajanje upravljalskih preverjanj in Pogodbo vsak zahtevek za izplačilo (čimprej) temeljito preveriti. Tako v javnem interesu kot tudi v interesu pogodbenih strank je, da so vsa preverjanja izvedena pravočasno in kakovostno, zato, da se pravočasno odkrijejo, preprečijo in odpravijo morebitne napake in nepravilnosti. Že iz razlogov smotrnosti, ekonomičnosti in preprečevanja škode se je treba izogibati situacijam, da se zlasti hujše nepravilnosti ali kršitve pogodbe odkrijejo pozno po njihovem nastanku, ko njihova odprava ni več možna ali je bistveno otežena, (pozna) prekinitev Pogodbe zaradi neodpravljivih kršitev pa praviloma povzroči nesorazmerne škodne posledice njenim strankam. To pa kljub temu ne pomeni, da tožena stranka kot zastopnica javnega interesa ne more ali ne sme nepravilnosti odkriti tudi naknadno, potem, ko je predhodno že odobrila določene operacije in izplačala določene stroške. Nepravilen je bil zato zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ne more zavrniti tistih priglašenih stroškov, ki jih je že predhodno odobrila, soglašala z njimi oziroma jih že izplačala. Kot lahko organi EU izvajajo naknadne revizije projektov in neodvisno od nacionalnih organov (ne glede na to, ali so posamezne operacije predhodno odobrili nacionalni organi) odkrivajo nepravilnosti, lahko te iste operacije ponovno preverjajo tudi nacionalni organi. V postopku kontrole porabe sredstev so organi EU in organi države članice na isti strani, nastopajo kot en sam organ v razmerju do upravičenca, in ta organ (bodisi država bodisi EU) lahko projekt med izvedbo in še dalj časa po njegovem zaključku kontinuirano spremlja in kontrolira ter odkriva nepravilnosti, pri čemer zgodnejši nadzor in njegove ugotovitve v ničemer ne omejuje ali celo prekludira kasnejšega. Če bi predhodna odobritev določene operacije ali stroškov s strani tožene stranke tožečo stranko razbremenjevala njene odgovornosti za njihovo upravičenost in namensko porabo, bi bilo pravilo, da lahko tožena stranka (oz. EU) nadzor nad projektom izvaja vse do konca leta 2020, povsem nesmiselno, saj se vsi tovrstni projekti že sproti in celo vnaprej spremljajo, nadzorujejo in potrjujejo. Enako nesmiseln in neoperativen bi bil tudi sistem finančnih popravkov, ki je namenjen saniranju situacij, ko se šele pri naknadnemu preverjanju po zaključenem projektu ugotovi, da vse operacije ter izdatki niso bili v skladu s pravili Skupnosti in nacionalnimi pravili. Tudi sicer okoliščina, da je tožena stranka določeno operacijo oz. izdatek najprej potrdila, potem pa mu oporekala in ga zavrnila, ne pomeni nujno njene zmotne ali ne dovolj skrbne presoje. Tožena stranka ne nadzira samo posamezne faze projekta, izkazanega v posamičnem ZZI, ločeno in neodvisno od prejšnje in naslednje faze, pač pa predvsem projekt sam kot nedeljivo celoto. Njen pogled na pravilnost izvajanja projekta in spoštovanja vseh zahtev s strani upravičenca se z rastjo projekta nujno spreminja in je drugačen od pogleda, ki ga ima ob obravnavanju enega posamičnega zahtevka. Zato je bila tožena stranka ne samo upravičena, pač pa celo dolžna, ob vsakem zahtevku, ki ji ga je predložila tožena stranka, opraviti kontrolo upravičenosti stroškov in spoštovanja zavez tožeče stranke ob upoštevanju vseh do tedaj že potrjenih in izplačanih stroškov.

12. Protispisen in napačen je zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka kontrole ZZI-3, ZZI-4 in ZZI-5 ni izvedla. Iz navedb pravdnih strank izhaja ravno nasprotno. Nesporno je do nesoglasij med pravdnima strankama glede upravičenosti stroškov prišlo prav **pri pregledu** tretjega zahtevka (ZZI-3), ker se tožena stranka ni strinjala z umeščanjem določenih stroškov, ki bi po njenem stališču spadali med opremo, med podporna strokovna gradiva. Zmotilo pa jo je tudi dejstvo, da tožeča stranka niti za en sam posel ni izvedla postopka javnega naročanja v skladu z določili ZJN-1, kakor se je zavezala s Pogodbo, četudi v prvih treh ZZI priglasila izdatke, ki so že presegli polovico pogodbene vrednosti projekta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko pozvala k predložitvi prereza stroškov in da tožeča stranka tej zahtevi ni zadostila. Prvostopno sodišče je z zaključkom, da se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala na odsotnost prereza stroškov, ker je očitno zmogla pregled izvršiti tudi brez tega dokazila, saj je „zelo določno“ pozvala tožečo stranko k njegovi dopolnitvi, impliciralo nevzdržno stališče, da že vložitev (konkretiziranega) poziva za dopolnitev dokazuje, da je zahtevek možno pregledati in da ta zaradi tega sploh ne potrebuje dopolnitve. Predvsem pa je sodišče prve stopnje s tem zaključkom toženi stranki odreklo pravico in možnost izvajati nadzor nad pravilnostjo izvedbe celotnega projekta, t.j. tudi za nazaj, za del, ki je bil tožeči stranki že izplačan. Tožeča stranka se je s pogodbo zavezala predložiti vsa manjkajoča dokazila, ki jih kontrolni ali revizijski organi potrebujejo za vzpostavitev revizijske sledi oziroma za nadzor nad tem, da je tožeča stranka (**vsa**) sredstva, ki jih je pridobila, uporabila v skladu z njihovo namenskostjo in pravili evropske kohezijske politike. Zaradi nezmožnosti pregleda ZZI-3 v povezavi s dotedanjimi ZZI je tožena stranka povsem upravičeno zavrnila pregled ZZI-4 in ZZI-5. in s tem njuno izplačilo (tudi, če od Pogodbe ne bi odstopila).

13. Tožeča stranka se prav tako ni odzvala na poziv tožene stranke z dne 20. 7. 2017, na podlagi katerega je bila dolžna toženi stranki posredovati končno poročilo po stanju na dan odstopa od pogodbe. V času izročitve in prejema tega poziva je bilo že jasno, da tožeči stranki ni treba (zaradi očitkov o kršitvah Pogodbe) vrniti sredstev, ki jih je že prejela. Ker pa je bil do odstopa od Pogodbe projekt nesporno delno izveden (in plačan), tožeče stranke okoliščina, da do odstopa od pogodbe ni prišlo iz razlogov na njeni strani, ne odvezuje dolžnosti, da za del projekta, ki ga je izvedla in za katerega je prejela plačilo, pripravi in predloži končno poročilo. Določila 329. in 632. oziroma 117. člena OZ, na katero se je sklicevalo prvostopno sodišče, v obravnavani zadevi ne pridejo v poštev, saj niso podana dejstva, na podlagi katerih bi jih bilo mogoče uporabiti. Zaključek prvostopnega sodišča, da je bil poziv k dopolnitvi ZZI po šestih letih po njegovi predložitvi toženi stranki prepozen in da tožeča stranka poziva iz tega razloga ni bila dolžna upoštevati, nima opore niti v Pogodbi niti v predpisih, na podlagi katerih je bila sklenjena. Skladno z 12. členom Pogodbe je bila kontrola, t.j. tudi ugotavljanje nepravilnosti katerekoli faze postopka in kateregakoli ZZI glede upravičenosti in namenskosti porabe sredstev mogoča vse do konca roka hrambe dokumentacije, to je do 31. 12. 2020. Sicer pa so bili razlogi, zaradi katerih je tožena stranka drugi poziv postavila po šestih letih, povsem očitni in tudi popolnoma razumni. Dokler je bilo med strankama sporno, ali je tožeča stranka zaradi kršitev Pogodbe in posledičnega odstopa tožene stranke od Pogodbe dolžna vrniti vsa prejeta sredstva, tožena stranka ni bila dolžna izplačevati (in zato tudi ne pregledovati oz. potrjevati) ostalih neizplačanih zahtevkov tožeče stranke. Ne nazadnje je tudi sodišče prve stopnje, ki je menilo drugače, da odstop tožene stranke ni odvezal dolžnosti pregleda ZZI, kljub temu postopek v tej zadevi prekinilo do pravnomočne odločitve o zahtevku tožene stranke na ugotovitev, da je Pogodba razvezana in za vračilo prejetih sredstev. Ker se tožeča stranka že na poziv v letu 2011 k predložitvi prereza stroškov ni odzvala, tožena stranka ni neutemeljeno zavrnila izplačila ZZI-3 in tudi ne izplačila nadaljnjih zahtevkov. Tako upravičenje tožene stranke izhaja tako iz 9. člena Pogodbe kot iz točke 3.1 Navodil MŠŠ, ki določa, da se v primeru, če posamezna dokazila manjkajo ali so neustrezna, kar pomeni prekinitev revizijske sledi, sofinanciranje operacije iz sredstev ESS ustavi.

14. V nasprotju z listinskimi dokazi je tudi ocena prvostopnega sodišča, da organi znotraj tožene stranke niso bili enotnega mnenja glede umestitve stroškov med podporna gradiva (namesto v opremo) in da zato tožeča stranka ne more nositi negativnih posledic njunih nesoglasij. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pogodbeno razmerje sklenila s toženo stranko, ki jo je predstavljala MŠŠ, ki je bil organ v okviru tožene stranke, pristojen za dajanje navodil in usmeritev tožeči stranki. Tudi, če bi MŠŠ podvomil v pravilnost lastnega stališča o umestitvi določenih stroškov tožeče stranke in se v zvezi s tem posvetoval s Službo Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVLR), ki v obravnavanem primeru dodeljevanja in nadzora nad porabo kohezijskih sredstev nastopa kot organ upravljanja (OU), gre pri tem zgolj za notranje razmerje dveh organov tožene stranke, ki se tožeče stranke ne tiče. Tožeča stranka ni bila vabljena na ta sestanek (A207), ki je bil glede na udeležbo predstavnikov MŠŠ in OU interne narave, in tudi ni razvidno, na kakšen način je sploh pridobila informacijo o „nesoglasju“ organov tožene stranke. Pritožbeno sodišče ne najde razlogov, zakaj naj bi bili pogovori in posveti med organi znotraj tožene stranke (tudi, če imajo različna stališča glede določenega vprašanja) v čemerkoli pomembni za pravni položaj tožeče stranke. Če so se organi znotraj tožene stranke o kakšnem spornem vprašanju, ki se tiče tožeče stranke, med seboj posvetovali, je to kvečjemu dokaz skrbnosti in prizadevnosti tožene stranke, ki je temu vprašanju posvetila posebno pozornost, in ga zato obravnavala na več nivojih in nikakor ne razlog, zaradi katerega tožeča stranka ne more trpeti neugodnih posledic. Pritožba pa ima tudi prav, da listinski dokazi, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, ne potrjujejo zaključka, da med organi znotraj tožene stranke ni bilo soglasja glede umestitve upravičenih stroškov. Iz zapisnika oziroma uradnega zaznamka glede vsebine sestanka z dne 4. 7. 2011 med predstavniki tožeče stranke in predstavniki MŠŠ (priloga B16 na CD nosilcu, tudi priloga k B2) izhaja, da so predstavniki tožeče stranke s strani MŠŠ prejeli **pisne smernice** glede razvrstitve in upravičenosti predlaganih stroškov v vlogi za nakup strokovnih gradiv in podpornih materialov. Te pisne smernice pa so v celoti povzete iz zapisnika s sestanka med MŠŠ in SVLR z dne 22. 6. 2011 (A207), iz katerega izhaja, da so predstavniki MŠŠ in SVLR (predstavnik R. J.) skupaj oblikovali te iste smernice, kar je SVLR (R. J.) naknadno še potrdil z dopisom dne 30. 6 .2011 (A208). Iz navedenih listin je torej razvidno, da sta se oba organa znotraj tožene stranke (SVLR in MŠŠ) glede načina in kriterijev za razvrstitev stroškov tožeče stranke v celoti uskladila med sabo. Pri čemer organ upravljanja (OU) ni nekdo tretji, kot se razume iz 31. točke obrazložitve sodbe, pač pa je to SVLR. Prav te usklajene pisne smernice v zvezi z umestitvijo stroškov med strokovna gradiva/opremo je tožeča stranka dobila od tožene stranke na sestanku z dne 4. 7. 2011 in je bila ponovno pozvana, da predloži prerez po vrstah stroškov, iz katerega bo razvidna vsebina posameznih načrtovanih in že uveljavljenih stroškov. Če je tožeča stranka zahtevo tožene stranke po predložitvi prereza stroškov na sestanku dne 8. 6. 2011 razumela drugače, (da bo tožena stranka najprej specificirala upravičene stroške), je bila na sestanku dne 4. 7. 2011 zadeva razjasnjena. Tožeča stranka je prejela smernice in (ponovno) povsem jasno zahtevo tožene stranke, da predloži prerez stroškov. Če vsebina sestanka ni bila takšna, kot je razvidna iz uradnega zaznamka z dne 1. 12. 2011 glede vsebine sestanka z dne 4. 7. 2011 (priloga k B2), pa je bila tožeča stranka najkasneje ob prejemu uradnega zaznamka z dne 1. 12. 2011 seznanjena z zahtevo tožene stranke.

15. Zaradi neizpolnitve zahteve tožene stranke po predložitvi prereza stroškov, ki je bila tožeči stranki jasno in določno posredovana ob pregledu ZZI-3, je imela tožena stranka pravico odkloniti plačilo preostalega dela ZZI-3 in tudi nadaljnjih ZZI-4 in ZZI-5. Zato je že iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v ugodilnem delu (I. točka izreka). Preostalih pritožbenih očitkov zoper zaključke prvostopnega sodišča ni obravnavalo, saj si tožena stranka tudi, če bi z njimi uspela, ne bi izboljšala položaja v tem postopku.

16. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tudi v stroškovnem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji uspela v celoti, zato je upravičena do povrnitve vseh svojih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 3.397,50 EUR. Toženi stranki pa nadalje pripada tudi povračilo pritožbenih stroškov, saj je uspela s pritožbo, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom.