Jedro

V primerih, ko so odpadki odloženi zakonito, povzročitelj obremenitve pa je znan in to ni lastnik zemljišča, na katerem je prišlo do obremenitve, kot je bilo v obravnavanem primeru, ni mogoče izreči inšpekcijskega ukrepa iz 157. člena ZVO-1 lastniku zemljišča, na katerem se nahajajo, saj kaj takega iz zakona ne izhaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06182-143/2016-11 z dne 1. 2. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici kot lastnici zemljišča parc. št. 848/2 k.o. ... naložila, da mora v 14 dneh po njeni vročitvi zagotoviti odvoz onesnažene izcedne vode iz zbirnega bazena izcednih vod, ki se nahaja na navedenem zemljišču, na čistilno napravo ustrezne zmogljivosti (1. točka izreka) in o izvršitvi ukrepa takoj obvestiti inšpektorja, ki je odločbo izdal (2. točka izreka). Odločila je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je z obravnavanim zemljiščem, kot tudi z ostalimi navedenimi zemljišči, na katerih se nahaja zaprto odlagališče odpadkov R., od leta 1969 do zaključka stečaja 9. 9. 2013, razpolagala A. d.d. na podlagi najemnih pogodb ter da je bila A. do prenehanja delovanja zaradi stečaja tudi upravljalka navedenega odlagališča in s tem povzročiteljica odpadkov. Nadalje izhaja, da ima odlagališče R. po izdani dopolnilni odločbi ARSO status zaprtega odlagališča (brez upravljalca).

3. Toženka ugotavlja, da se izcedne vode ne odvažajo in se jih ne čisti tako, da bi bile primerne za izpust v vodotok, zaradi česar prihaja do njihovega prelivanja v okolje in s tem do čezmernega obremenjevanja okolja. Tožnica kot lastnica zemljišča ne spremlja stanja na svojih zemljiščih, pristojnega ministrstva ne obvešča o stanju in ne izvaja aktivnosti za preprečevanje čezmerne obremenitve v naravi, kar pomeni, da s pasivnim ravnanjem povzroča čezmerno obremenjevanje okolja. Ukrep utemeljuje na 2. točki prvega odstavka 157. člena v zvezi s 156. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1).

4. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi in vlogi med drugim navaja, da je sicer res lastnica parcele št. 848/2 k.o. ..., na kateri se nahaja bazen izcednih vod. Je pa navedeni bazen sestavni del odlagališča, imenovanega R. št. 1, ki je vedno predstavljalo samostojen objekt, za katerega sta bili izdani lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Poudarja, da je edina podlaga za izdajo odločbe stališče, da je po sedaj veljavno Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju: SPZ) lastnik zemljišča tudi lastnik premičnin, ki se nahajajo na njem. Navaja, da to pravilo velja šele od uveljavitve SPZ dalje, torej od 1. 1. 2003 dalje, zaradi česar v obravnavanem primeru ne pride v poštev (prvi odstavek 266. člena SPZ). Poudarja, da ni lastnica izcedne vode, in da je zapiranje odlagališče prevzela A. d.d., ki je v juniju 2004 izdelala svoj program zapiranja, ki predvideva tudi ravnanje z izcednimi vodami. Če A. d.d. zaprtja odlagališča ni kvalitetno izvedla, obveznost ne more preiti na tožnico, ki ni nikoli odlagala odpadkov na odlagališče R., niti ni bila nikoli njegova upravljalka. Prav tako nikoli ni bila lastnica odpadkov in ni imela nobene pristojnosti v zvezi z odlagališčem. Poudarja, da odpadkov ni prevzela v posest, saj nad njimi nikoli ni prevzela dejanske oblasti. Tožnica ni bila subjekt, ki bi zgradila odlagališče, ga ni uporabljala in na njem nikoli ni skladiščila odpadkov. Njena obveznost ne more nastati samo zato, ker je investitor in uporabnik odlagališča šel v stečaj. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo na tožbo vztraja na stališču, da je tožnica kot lastnica in posestnica zemljišča dolžna iskati rešitve v smeri, da do nadaljnjega onesnaževanja okolja ne bo prišlo. Poudarja, da je inšpektorica zgolj ugotovila, da so na tožničinem zemljišču izcedne vode, torej odpadek, ki ga je treba na ustrezen način odstraniti in o obveznosti upravljalca na napravi ni odločala.

7. Tožba je utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi druge točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1, ki določa, da če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru okoljevarstvenega dovoljenja ali okoljevarstvenega soglasja ali potrdila, izdanega na podlagi zakona, ima pravico in dolžnost odrediti izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve v roku, ki ga določi. 9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica, kot lastnica zemljišča parc. št. 848/2 k.o. ..., zavezana izvršiti obveznosti, ki ji jih je z izpodbijano odločbo naložila inšpektorica, pristojna za okolje, glede na ugotovitev, da je bila upravljalka odlagališča, katerega del je tudi zbirni izcedni bazen, v katerem se zbira sporna izcedna voda, in s tem povzročiteljica odpadkov, družba A. d.d., ki je leta 2013 prenehala obstajati zaradi stečaja. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa izhaja nesporna ugotovitev, da je povzročiteljica odpadkov in upravljalka odlagališče A. d.d. (2. stran).

10. Sodišče pritrjuje tožnici, da v primerih, ko so odpadki odloženi zakonito, povzročitelj obremenitve pa je znan (po 7.1. točki 3. člena ZVO-1 je povzročitelj obremenitve okolja upravljalka ali upravljalec, ki ima v posesti napravo ali obrat ali izvaja določeno dejavnost) in to ni lastnik zemljišča, na katerem je prišlo do obremenitve, kot je bilo v obravnavanem primeru, ni mogoče izreči inšpekcijskega ukrepa iz 157. člena ZVO-1 lastniku zemljišča, na katerem se nahajajo, saj kaj takega iz zakona ne izhaja. Zakon nalaga lastniku zemljišča, ki ni hkrati povzročitelj odpadkov, kritje stroškov njihove odstranitve le v primeru, da so ti odloženi nezakonito in ko povzročitelj ni znan (157.a člen ZVO-1).

11. To izhaja že iz načela odgovornosti povzročitelja iz 9. člena ZVO-1, kjer je določena objektivna odgovornost povzročitelja obremenitve, ki ne preneha niti v primeru stečaja ali likvidacije (tretji odstavek), iz načela subsidiarnega ukrepanja (11. člen ZVO-1), ki v prvem odstavku določa, da država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti, ter iz drugega odstavka 157. člena ZVO-1, iz katerega izrecno izhaja, da se ukrepi iz prvega odstavka tega člena naložijo povzročitelju obremenitve. Načelo, da „plača povzročitelj obremenitve“ je eno od osnovnih načel okoljske politike EU, določeno v drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ter natančneje izvedeno v Direktivi 2004/35/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ki je bila v pravni red RS prenesena z ZVO-1. Ugotovitev, da odlagališče R., ki ima status zaprtega odlagališča, od zaključka stečajnega postopka družbe A. d.d. (13. 8. 2015 dalje) nima upravitelja, bi lahko pomenilo okoliščino, da odprave posledic čezmerne obremenitve in stroškov ni mogoče naprtiti določenemu povzročitelju.

12. Da bi lastnik in posestnik nepremičnine, na kateri se nahaja zbiralnik izcedne vode vode in predstavlja del odlagališča, po stečaju upravljalca odlagališča avtomatično postal lastnik izcedne vode in vstopil v vlogo povzročitelja obremenitve, ne izhaja niti iz ZVO-1, niti iz določb uredb, na katere se sklicujeta organa. Poleg tega iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da vir čezmerne obremenitve okolja v obravnavanem primeru predstavlja odlagališče odpadkov, ki se ne nahaja na tožničini nepremičnini, od katerega se izcedne vode stekajo v zbiralnik. Po 8. točki 3. člena v času odločanja veljavne Uredbe o odlagališčih odpadkov so namreč izcedne vode tekočine, ki se izcejajo iz odloženih odpadkov in se odvajajo ali zadržujejo znotraj telesa odlagališča. 13. Tudi če bi izcedne vode predstavljale samostojen vir čezmerne obremenitve, pa sodišče v zvezi z navedbo drugostopenjskega organa, da sta podlaga za prenos lastninske pravice na izcednih vodah (zbiralniku) na tožnico načelo superficies solo cedit in drugi odstavek 11. člena SPZ opozarja na dejstvo, da navedeno načelo velja le pri objektih, ki so z zemljiščem trajno povezani, za kar v obravnavnem primeru ne gre. Sodišče pa opozarja še na specialno določbo, in sicer drugi odstavek 29. člena ZVO-1, po kateri ne glede na določbe predpisov o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji postane last države onesnažena (premična ali nepremična) stvar, ki je ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom. Podobno ureja tudi 1. točka drugega odstavka 374. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da če upniki ali družbeniki ne privolijo v prevzem premoženja iz prvega odstavka tega člena, se med drugim onesnažena nepremičnina ali odpadki, če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, prenesejo na Republiko Slovenijo.

14. Pravilno pa je tudi stališče tožnice, da s prevzemom posesti na nepremičnini ne pride tudi do avtomatičnega nastopa posesti na premičninah, ki se nahajajo na njej. Za nastop posesti je treba izkazati prevzem dejanske oblasti nad stvarjo (prvi odstavek 24. člena SPZ). Dejansko oblast izvršuje tisti, ki želi oziroma ima namen podrediti stvar svoji oblasti. Da bi tožnica takšno oblast nad izcedno vodo oz. zbiralnikom, v katerem se nahaja, prevzela, organa v obravnavanem primeru nista ugotovila.

15. Ker je toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovila nepopolno, je sodišče skladno s tožbenim zahtevkom izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

16. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).