5. 7. 2011

S K L E P

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Djeto Djelaj, Črni Kal, ki ga zastopa Hranislav S. Đurković, odvetnik v Kopru, na seji 5. julija 2011

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 800/2006 z dne 24. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 615/2004 z dne 4. 7. 2006 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 421/2000 z dne 8. 10. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika zoper Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) za plačilo odškodnine v znesku 12.100.000 SIT (zdaj 50.492,40 EUR) iz naslova premoženjske škode, ker ni mogel delati, ker je bil "izbrisan," in ker mu je bila neutemeljeno zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, ter iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi dolgotrajnega postopka in dolgotrajne nezaposlenosti, ko je bil brez sredstev za preživljanje. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 14., 22. in 33. člena Ustave ter kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Navaja, da mu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo, ki jo je podal 24. 12. 1991, sprva neutemeljeno zavrnjena, tako da ji je bilo ugodeno šele z odločbo z dne 20. 10. 1999. Trdi, da je bil tako kot drugi "izbrisani" že 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in mu od takrat dalje pa vse do sprejema v državljanstvo niso bile priznane nobene pravice, čeprav bi moral biti v skladu z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) z državljani RS izenačen, vsaj v obdobju, v katerem se je odločalo o njegovi prošnji za državljanstvo. Meni, da bi morala država, če so upravni organi uporabljali zakon, za katerega se je kasneje ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, odgovarjati vsem, ki jim je zaradi tega nastala škoda. Nasprotuje stališču, da so upravni organi ravnali zakonito, saj naj bi bilo to stališče arbitrarno in posledica nepoštenega sojenja. Zatrjuje, da je stališče sodišč, da ravnanja upravnih organov niso protipravna, arbitrarno tudi zato, ker so iz registra prebivalstva izbrisali 30.000 ljudi, ne da bi za to imeli podlago v predpisih. Zatrjuje, da je odločitev Vrhovnega sodišča arbitrarna, ker je iz svoje presoje izpustila zakonodajno vejo oblasti. Pritožnik nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb in temeljnih civilizacijskih standardov, saj meni, da pomeni "izbris" več kot 30.000 ljudi najhujšo kršitev temeljnih civilizacijskih standardov. Izpodbijana sodba naj bi bila arbitrarna in posledica nepoštenega sojenja tudi zato, ker naj po stališču Vrhovnega sodišča ne bi bilo pomembno, da so mu bili odvzeti vsi osebni dokumenti. Meni, da je zmotno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem odločba Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99, in OdlUS VII, 22) in kasnejše odločbe o "izbrisanih" za odločanje o njegovem zahtevku niso upoštevne. Prav tako naj bi bilo arbitrarno stališče, da ni pravno priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi prekomernega trajanja postopka in zaradi psihičnih bolečin zaradi dolgotrajne brezposelnosti.

B.

3.Odločitev o zavrnitvi zahtevka za premoženjsko škodo temelji na stališču, da ni protipravnosti ravnanja državnih organov v smislu 26. člena Ustave, niti upravnega organa niti sodišča, ki sta odločala o sprejemu v državljanstvo, niti zakonodajne protipravnosti glede razveljavljene določbe Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZDRS). Odločitev o zavrnitvi nepremoženjske škode pa temelji na stališču, da pri obeh zatrjevanih oblikah nepremoženjske škode ne gre za pravno priznano škodo. Pritožnik zatrjuje, da so izpodbijane odločitve arbitrarne, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.[1] Kršitev te pravice bi lahko pomenila odločitev, ki bi bila tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno.[2] Oceno samovolje oziroma arbitrarnosti Ustavno sodišče izreče, če sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev.[3] Tega izpodbijanim odločitvam ni mogoče očitati. Nižji sodišči, predvsem pa Vrhovno sodišče so izčrpno in razumno obrazložila, da pojma protipravnosti ravnanja upravnih organov in sodišč ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, iz katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena, in da niso ravnali protipravno že zato, ker so uporabili zakonsko določbo, ki je bila kasneje z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena. Vrhovno sodišče je razumno obrazložilo, da odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb in temeljnih civilizacijskih standardov ter da zakonodajalec takih kršitev s sprejetjem razveljavljene določbe ZDRS ni zagrešil. Izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča temelji tudi na stališču, da odločba Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 in kasnejše odločbe o izbrisanih na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati,[4] ker pritožnikova škoda zaradi izgubljenega zaslužka izvira iz prepovedi izdaje delovnega dovoljenja osebam, katerim je bila v postopku za sprejem v državljanstvo izdana negativna odločba po drugem in tretjem odstavku 40. člena ZDRS. Sodišče se pri tem sklicuje na drugi odstavek 24. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 – ZZT), zato odločitve tudi v tem delu ni mogoče označiti za arbitrarno. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo pa je Vrhovno sodišče razumno zavrnilo s sklicevanjem na 26. člen Ustave v zvezi z Zakonom o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – ZOR) in na Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – ZVPSBNO). Pritožnik se tudi ne strinja s pravno presojo Vrhovnega sodišča, da je nepomembno, da so mu bili odvzeti vsi osebni dokumenti, vendar pritožnik ne zatrjuje, da bi bila pravna presoja Vrhovnega sodišča o nepomembnosti teh dejstev očitno napačna. Izkaže se, da se pritožnik predvsem ne strinja z materialnopravnimi stališči sodišč, ki pa jih Ustavno sodišče ni pristojno preizkusiti.

4.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter kršitev pravic iz 14. in 33. člena Ustave, pri čemer pa teh očitkov ne utemelji, zato jih senat ni mogel preizkusiti.

5.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno ni kršena človekova pravica, kot jo zatrjuje pritožnik, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

6.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana dr. Etelka Korpič − Horvat in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

Opombe:

[1]Glede na zatrjevano kršitev se senat pri preizkusu ustavne pritožbe ni ukvarjal z vprašanjem, ali so stališča sodišč o neobstoju protipravnosti lahko sporna z vidika pravice iz 26. člena Ustave in ali bi bila lahko odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi predolgega trajanja postopka lahko sporna z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 47/10). Tako tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 427.

[3]Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10). Podobno tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112) in sklep Ustavnega sodišča št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003.

[4]Prav zaradi te presoje se sodiščem ni bilo treba opredeliti do morebitne protipravnosti "izbrisa" iz registra prebivalstva in v zvezi s tem do morebitne zakonodajne protipravnosti.