Jedro

Zgradbe praviloma ne morejo biti premičnine. Zgradbe so namreč, kot pove že izvor besede, na nepremičnini zgrajeni objekti, torej taki, ki so organsko, s svojimi temelji trajno povezani s konkretno nepremičnino - in ne na njo pripeljani, tja postavljeni, pričvrščeni, privarjeni ali kako drugače nameščeni.

Ob tem je pomembna tudi funkcionalna povezanost in komplementarnost objektov in nepremičnine. Obe zgradbi sta namensko vezani na prostor, v katerega sta umeščena. Sta namreč del z nepremičnino neločljivo povezane infrastrukture zasneževanja smučišč.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev pod I in v drugem odstavku pod II izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrne ter se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Sodbi sodišč prve in druge stopnje se spremenita tudi v njunih stroškovnih delih, in sicer mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene stroške celotnega postopka v višini 3.772,20 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe revizijskega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožnici izroči zgradbo na parceli št. 1048/3 k. o. ..., to je objekt črpalnice (I. točka izreka). Odločilo je, da služnostna pravica dostopa, gradnje, uporabe, vzdrževanja in obratovanja transformatorske postaje Č. s pripadajočimi objekti in infrastrukturo, ki je v zemljiško knjigo pri navedeni parceli vknjižena v korist toženke, preneha (prvi odstavek II. točke izreka). Toženki je naložilo tudi, naj tožnici izroči navedeno transformatorsko postajo s pripadajočimi objekti in infrastrukturo (drugi odstavek II. točke izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v I., II. in IV. točki izreka, tako da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnici pa naložilo povračilo pravdnih in pritožbenih stroškov toženke.

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 386/2017 z dne 8. 3. 2018 je tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženkino pritožbo zavrne. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

5. Dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje točke: − na parceli št. 1049/3 k. o. ..., katere lastnica je tožnica, se nahaja črpalnica; − črpalnica ima pravokotni tloris z zunanjimi dimenzijami 8,10 m x 11,50 m (skupaj s fasado 8,30 m x 11,70 m) ter z etažnostjo K + P + M in s simetrično dvokapno streho; − gre za poslovno – nastanitveni objekt. V njegovem spodnjem delu se nahaja črpalnica, v zgornjih prostorih pa bivalni prostori z možnostjo nastanitve; − poleg črpalnice se na parceli št. 1049/3 nahaja tudi transformatorska postaja Č., vključno s pripadajočimi objekti in infrastrukturo, električnimi napetostnimi vodi in visokonapetostnimi vodi, telekomunikacijskimi vodi, kar vse se nahaja na tej nepremičnini; − oba objekta sta namenjena zasneževanju okoliških smučišč in nista postavljena le začasno.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Stališče sodišča prve stopnje, ki je pomembno za okvir dopuščene revizije, je bilo, da črpalnica in transformatorska postaja z infrastrukturo predstavljata sestavini zemljišča - nepremičnine parc. št. 1049/3 k. o. ... - in sta se zato zaradi pravila o povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) v stečajnem postopku toženke prodajali skupaj z zemljiščem ter brez toženkine (izvenknjižne) služnostne pravice na zgradbi črpalnice, ki je bila toženki v stečaju sicer pred tem priznana kot izločitvena pravica. Tožnica kot kupka zemljišča zato utemeljeno zahteva tudi izročitev zgradb na zemljišču, toženkina izvenknjižna služnost pa je prenehala. Prav tako je po presoji sodišča prenehala tista toženkina neprava stvarna služnost, ki je bila vknjižena (služnost dostopa, gradnje, uporabe, vzdrževanja in obratovanja transformatorske postaje), saj služnost preneha, ko pravna oseba preneha opravljati dejavnost, zaradi katere je potrebovala služnost. 7. Sodišče druge stopnje je zavzelo nasprotno stališče, in sicer da predstavljata sporni zgradbi na zemljišču premičnini. To naj bi pravnomočno odločilo že stečajno sodišče, s tem ko je toženki na njiju priznalo izločitveno pravico. Gre za lastninsko pravico, ne pa za „izločitveno služnostno pravico“. Zemljišče se v stečaju zato ni moglo prodati skupaj z zgradbama, temveč brez njiju. Tudi sicer je sodišče druge stopnje menilo, da sta sporni zgradbi po svojem namenu (za zasneževanje smučišč) začasne narave in ne pomenita funkcionalne sestavine zemljišča. Ker je toženka torej lastnica premičnin, ki sodijo v pojem „transformatorske postaje“, in ker v stečajnem postopku (do prodaje predmeta pogodbe) še vedno lahko posluje (lahko pa predmet dejavnosti tudi odda v najem oziroma prenese izvrševanje služnosti), ji mora biti omogočeno tudi izvajanje neprave stvarne služnosti.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zgradbi na parc. št. 1049/3 k. o. ... opredelilo kot premičnini.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** _Revizijske navedbe_

10. Revidentka navaja, da je stališče, da sporni zgradbi predstavljata premičnini, popolnoma zgrešeno. Sklicuje se na opredelitev pojma „stavbe“ iz 71. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, ki naj bi mu sporna objekta povsem ustrezala. Zaradi nepravilne opredelitve objektov kot premičnin naj bi bilo v nadaljevanju materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnica naj bi izvirno (s sklepom stečajnega sodišča) pridobila lastninsko pravico na zemljišču skupaj z objektoma. Opozarja, da objekta potrebuje za opravljanje dejavnosti zimskega turizma na Ribniški koči, kjer ima koncesijo za obe vlečnici.

**_Navedbe iz odgovora na revizijo_**

11. Toženka obširno pojasnjuje dejansko stanje zadeve ter potek predmetne pravde, ravnanje strank in odločitve sodišč. Strinja se s presojo, da gre za premičnini. Akumulacijsko jezero in črpališče naj bi predstavljala funkcionalno celoto zasneževalnega sistema. Ta se tudi sicer le deloma nahaja na tožničini parceli. Živi „samostojno življenje“. Pojasnjuje še, kaj naj bi bilo v stečaju družbe Š. predmet prodaje na javni dražbi („objekt črpališče“) in kaj predmet izločitvene pravice („transformatorska postaja z infrastrukturo“).

**Presoja utemeljenosti revizije** _**Uvodno**_

12. Dopuščeno revizijsko vprašanje, na katerega mora odgovoriti revizijsko sodišče, se glasi: ali je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zgradbi na parceli št. 1049/3 k. o. ... opredelilo kot premičnini? Revizijsko sodišče se zato osredotoča samo na tisto, o čemer je bila dopuščena revizija in pušča ob strani preostale teme in vprašanja, ki jih načenjata tako revizija in še bolj odgovor na njo.

13. Dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša na razlago enega od ključnih pravil stvarnega prava, po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon ne določa drugače (8. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ2). Ker za primer, kakršen je obravnavani, zakon nima specialnih določb in ker nobena od strank ni zatrjevala, da bi tožena stranka postala lastnica spornih stavb na podlagi določb o stavbni pravici niti ni nobena od strank omenjala etažne lastnine, je treba sporno vprašanje razrešiti le ob uporabi pravila o povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) kot nepremičninske izpeljave načela specialnosti.

**_Izhodišča presoje_**

14. Za presojo je bistveno predvsem dvoje. Prvič, objekti, ki so na nepremičnini, morajo biti po namenu trajno spojeni z nepremičnino in drugič, spojitev mora biti organska. Prvo pomeni, da začasno ali naključno postavljeni objekti (npr., kontejnerji, bivalniki, stojnice, kioski ipd., ki po svoji funkciji niso namenjeni trajni uporabi prav na tem zemljišču in katerih namenskost in funkcija nista usmerjeni h konkretnemu zemljišču, kjer med objektom in zemljiščem ni trajne skupne, vzajemne funkcionalne povezanosti in enotnosti, niso sestavina zemljišča. Iz tega logično sledi druga zahteva, po kateri mora biti povezava med zemljiščem in objektom, ker je pač trajna, taka, da objekta mehansko ni mogoče ločiti, odtrgati od zemljišča brez poškodovanja ali poseganja v njegovo gospodarsko substanco.3 Ne samo mehanske poškodbe kot posledica ločitve, tudi kadar bi bila razdružitev mogoča brez takih poškodb, a postane zaradi tega ena od stvari glede na svoj ekonomski namen nepopolna (npr. odstranitev vrat s tečajev), je to okoliščina, ki lahko vpliva na presojo enotnosti zemljišča in objekta. Pomembno je tudi, kdo je objekt postavil. Ni isto, ali je bil to lastnik, katerega (lastninska) pravica je trajne narave, ali pa nekdo, ki ima časovno omejeno pravico uporabe zemljišča (npr. najemnik).4 Razen tega imajo pri presoji, ali je nek objekt sestavina nepremičnine, upoštevno vlogo tudi krajevni običaji in splošno sprejeti pogledi na povezavo določene vrste objektov nepremičnino.

15. Sodna praksa Vrhovnega sodišča se z vprašanji, ki jih odpira pravilo o enotnosti zemljišča in objekta, v zadnjem času ni izčrpno ukvarjala. Bolj ali manj bežno se je opredelila, da je na primer sestavina nepremičnine na njej stoječa brunarica5 in gospodarsko poslopje (zidanica).6 Bolj razvejana je praksa pritožbenih sodišč. Ta se je npr. izrekla, da nagrobni spomenik, ker ga »je mogoče brez nevarnosti za njegovo bistvo odstraniti ali postaviti, ni sestavni del grobnega mesta, pač pa premičnina«,7 da »telekomunikacijski vodi kot kabelska kanalizacija niso sestavine nepremičnine po načelu superficies solo cedit po 8. v zvezi s 16. členom SPZ«,8 da je »čebelnjak, četudi […] "podkleten", takšna stvar, ki jo je mogoče brez nevarnosti za njeno bistvo (glede na namen) odstraniti, prestaviti« ter da zato ni sestavina nepremičnine.9 Prav tako ni sestavni del nepremičnine montažna garaža, ki z njo ni trajno spojena,10 ali pa kontejner s platneno streho, »suhomontažni objekt brez temeljev«, nekakšen provizorij,11 in tudi ne »kovinski montažni kiosk, ki je na temeljno podlago privarjen in je le-tega po določenem postopku mogoče ločiti od tal in ga preseliti na drugo lokacijo, s čemer se ne bi bistveno poseglo v njegovo substanco«.12 Sklicujoč se na pravno teorijo je sodna praksa kot premičnine opredelila »sončne elektrarne, ki se postavijo na tujih nepremičninah za določen čas (in niso postavljene po namenu trajno na nepremičninah) in ne pomenijo funkcionalne sestavine nepremičnine«.13 Po drugi strani pa je bila zapornica na dovozni poti opredeljena kot sestavina nepremičnine.14 _**Presoja konkretnega primera**_

16. Predstavljena paleta primerov, ko na zemljišču nahajajoči se objekt ni njena sestavina, ima temeljno skupno lastnost. V vseh primerih so sodišča štela kot odločilno, ali je stvar (nagrobni spomenik, telekomunikacijske vode, čebelnjak, montažno garažo, kontejner, montažni kiosk, sončne elektrarne) mogoče prestavljati brez bistvene škode za te predmete. Tudi tam, kjer se je sodna praksa izrekla za enotnost zemljišča in objekta, je bila odločilna prav ta okoliščina. Po naravi stvari same je jasno, da brunarice ali gospodarskega poslopja (zidanice) ni mogoče prestaviti, ne da bi bila bistveno okrnjena substanca. Tak je tudi obravnavani primer. Že samo revizijsko vprašanje ponuja odgovor nanj. Sprašuje se namreč, ali je pritožbeno sodišče zmoto uporabilo materialno pravo, ko je zgradbi opredelilo kot premičnini. Zgradbe praviloma ne morejo biti premičnine. Zgradbe so namreč, kot pove že izvor besede, na nepremičnini zgrajeni objekti, torej taki, ki so organsko, s svojimi temelji trajno povezani s konkretno nepremičnino – in ne na njo pripeljani, tja postavljeni, pričvrščeni, privarjeni ali kako drugače nameščeni.

17. Take lastnosti ima tudi zgrajena transformatorska postaja s svojo, na nepremičnino vezano infrastrukturo, električnimi napetostnimi in visokonapetostnimi vodi ter telekomunikacijskimi vodi, ki se vsi nahajajo na tej nepremičnini, v še večji meri pa črpalnica, o kateri že vse pove oznaka »etažnost K+P+M« - pomeni namreč klet, pritličje in mansardo. Ob tem je pomembna tudi funkcionalna povezanost in komplementarnost objektov in nepremičnine. Obe zgradbi sta namensko vezani na prostor, v katerega sta umeščena. Sta namreč del z nepremičnino neločljivo povezane infrastrukture zasneževanja smučišč.

**Odločitev o reviziji**

18. Glede na povedano, je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje lahko le pozitiven. S tem, ko je pritožbeno sodišče zgradbi na parceli št. 1049/3 k. o. ... opredelilo kot premičnini, je zmotno uporabilo 8. člen SPZ.

19. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), tako da se pritožba v delu, ki se nanaša na izročitev obeh zgradb, zavrne in v tem delu (to je v odločitvi pod I in v drugem odstavku pod II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

**Odločitev o stroških postopka**

20. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

21. O stroških postopka se odloča po kriteriju uspeha v pravdi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče je stroške odmerilo upoštevaje Odvetniško tarifo15 (v nadaljevanju OT).

22. Potrebni stroški tožnice za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo skupaj 2.620,42 EUR (glej razloge v tč. 26 obrazložitve prvostopenjske sodbe), za postopek s pritožbo pa 1125 točk za odgovor na redno pravno sredstvo po tar. št. 21/1 in materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 11. člena OT - 22,25 točk, kar (ob upoštevanju vrednost točke 0,459 EUR) skupaj znese 526,59 EUR. Stroška DDV-ja za pritožbeni postopek tožnica ni priglasila. Za postopek z revizijo je tožnici treba priznati 1350 točk za izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3 (od neutemeljeno priglašenih 1800 točk) in materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT (priglašena 2 %) - 27 točk, kar (ob upoštevanju vrednost točke 0,459 EUR) skupaj znese 632,00 EUR, skupaj s sodno takso v višini 626,00 EUR pa 1.258,00 EUR. Tudi tu tožnica ni priglasila stroška DDV-ja.

23. Potrebni stroški toženke za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo skupaj 1.151,31 EUR, za postopek s pritožbo pa 1.580,73 EUR (glej razloge v tč. 18 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Za postopek z revizijo je toženki treba priznati 1350 točk za izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3 in materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT - 30,50 točk (od neutemeljeno priglašenih 32,50 točk), kar (ob upoštevanju vrednost točke 0,459 EUR) skupaj znese 633,65 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 773,05 EUR.

24. Skupni stroški tožnice za celoten postopek znašajo torej 4.405,01 EUR, skupni stroški toženke pa 3.505,09 EUR. Tožnica je v postopku uspela glede zahtevka, katerega vrednost je bila ocenjena na 40.000,00 EUR (izročitev v posest), ni pa uspela glede dela zahtevka v vrednosti 3.600,00 EUR (prenehanje služnosti). Njen uspeh v postopku je bil torej 92 %, zato ji je toženka dolžna povrniti 4.052,60 EUR stroškov postopka. Toženki pripada povračilo 280,40 EUR stroškov postopka. Po pobotanju medsebojnih stroškovnih terjatev je tako toženka dolžna tožnici plačati še 3.772,20 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 87/2002, 91/2013. 3 Gl. M. Juhart, v: M. Juhart et al., Stvarno pravo, GV Založba, ljubljana2007, str. 83, 84; M. Tratnik, v: M. Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 83, 84. 4 M. Tratnik, prav tam. 5 Sodba II Ips 168/2010 z dne 7. 11. 2013, jedro in tč. 9. 6 Sodba II Ips 163/2008 z dne 26. 5. 2011, jedro in tč. 8. 7 Sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 765/2017 z dne 5. 12. 2017, jedro. 8 Sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 72/2016 z dne 31. 3. 2016, jedro. 9 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 647/2007 z dne 14. 11. 2007, jedro. 10 Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3086/2010 z dne 27. 10. 2010, jedro. 11 Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2910/2014 z dne 20. 5. 2015, tč. 9. 12 Sodba in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 119/2017 z dne 7. 3. 2017, tč. 14. 13 Sodba Višjega sodišča v Mariboru, I Cpg 120/2017 z dne 15. 9. 2017, tč. 24. 14 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2194/2015 z dne 16. 9. 2015, tč. 7. 15 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.