Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka, je zakonita, saj je tožnica s tem, ko tožene stranke naklepoma ni obvestila o spremembi prebivališča, huje kršila delovno obveznost obveščanja po 36. členu ZDR-1 obveznost prepovedi škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1, kar je odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, hkrati pa njeno ravnanje izpolnjuje tudi zakonske znake goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. To dejanje stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnica je s tem, ko ni javila spremembe bivališča, toženo stranko spravila v zmoto in jo v zmoti tudi pustila, da ji je ta izplačevala povračila stroškov prevoza na in z dela v višini, do katere ni bila upravičena. Zaradi tega obstaja tudi odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki IV izreka tako, da se glasi: "IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, dana tožnici dne 13. 10. 2016, prejeta dne 17. 10. 2016, in sicer za pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Poslovodja, sklenjeno dne 4. 8. 2016 za nedoločen čas, nezakonita.

2. Delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 17. 10. 2016, ampak je trajalo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z dne 4. 8. 2016 se razveže in preneha z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od vključno 18. 10. 2016 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje priznati delovno dobo, tožnico prijaviti v vsa obvezna matična zavarovanja pri ZPIZ, ZZZS ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala, in ji za: - mesec oktober 2016 za obdobje od 18. 10. 2016 do 31. 10. 2016 obračunati še neplačano razliko bruto plače v višini 554,10 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davke in tožnici nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 dalje do plačila, - mesec november 2016 obračunati mesečno osnovno plačo v višini 862,08 EUR bruto, povečano za ustrezen dodatek za minulo dobo v višini 15 % od osnovne plače, pri čemer dobljen dodatek znaša 129,31 EUR bruto, povečano za dodatek za prisotnost, ki znaša 107,80 EUR bruto, povečano za delovni dodatek, ki znaša 76,25 EUR bruto (skupaj 1.175,44 EUR bruto), na omenjene bruto zneske plačati dajatve in prispevke ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2016 dalje do plačila, - mesec december 2016 obračunati mesečno osnovo plačo v višini 862,08 EUR bruto, povečano za ustrezen dodatek za minulo dobo v višini 15 % od osnovne plače, pri čemer dobljen dodatek znaša 129,31 EUR bruto, povečano za dodatek za prisotnost, ki znaša 107,80 EUR bruto, povečano za delovni dodatek, ki znaša 76,25 EUR bruto (skupaj 1.175,44 EUR bruto), na omenjene bruto zneske plačati dajatve in prispevke ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2017 dalje do plačila, - mesec januar 2017 obračunati mesečno osnovo plačo v višini 862,08 EUR bruto, povečano za ustrezen dodatek za minulo dobo v višini 15 % od osnovne plače, pri čemer dobljen dodatek znaša 129,31 EUR bruto, povečano za dodatek za prisotnost, ki znaša 107,80 EUR bruto, povečano za delovni dodatek, ki znaša 76,25 EUR bruto (skupaj 1.175,44 EUR bruto), na omenjene bruto zneske plačati dajatve in prispevke ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2017 dalje do plačila, - za vsak nadaljnji mesec od meseca januarja 2017 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati mesečno osnovo plačo v višini 862,08 EUR bruto, povečano za ustrezen dodatek za minulo dobo v višini 15 % od osnovne plače, pri čemer dobljen dodatek znaša 129,31 EUR bruto, povečano za dodatek za prisotnost, ki znaša 107,80 EUR bruto, povečano za delovni dodatek, ki znaša 76,25 EUR bruto (skupaj 1.175,44 EUR bruto), na omenjene bruto zneske plačati dajatve in prispevke ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati prikrajšanje pri nadomestilu plače za obdobje od 1. 10. 2016 do 17. 10. 2016, ki znaša 207,15 EUR bruto, od bruto zneska odvesti davek in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 16. 11. 2016 dalje do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 18. 10. 2016 do vrnitve na delo plačati delež za dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 26,80 EUR mesečno.

6. Tožena stranka je dolžna tožnici zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračunati denarno povračilo v znesku 16.845,30 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici nakazati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

7. Tožena stranka je dolžna tožnici zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačati sorazmeren del regresa v bruto znesku 183,66 EUR, od tega zneska odvesti dohodnino in neto znesek v višini 137,93 EUR nakazati tožnici, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2016 dalje do plačila.

8. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi." in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji za čas od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji mesečno obračunati osnovno plačo v višini 862,08 EUR bruto, povečano za ustrezen dodatek za minulo dobo v višini 15 % od osnovne plače, kar znese 129,31 EUR bruto, povečano za dodatek za prisotnost v višini 107,80 EUR bruto, povečano za delovni dodatek v višini 76,25 EUR bruto, skupaj bruto 1.175,44 EUR, na omenjene bruto zneske plačati dajatve in prispevke ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila." S sklepom je ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnica zahtevala priznanje delovne dobe, prijavo v obvezna zavarovanja ter priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja za dan 17. 10. 2016, glede plačila deleža za dodatno pokojninsko zavarovanje za dan 17. 10. 2016, in v delu, v katerem tožnica za mesec oktober (18. 10. 2016 - 31. 10. 2016) zahteva obračun mesečne osnovne plače povečane za dodatek za minulo delo, dodatek za prisotnost in delovni dodatek v višini 621,34 EUR bruto ter po plačilu dajatev in prispevkov izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 dalje do plačila (točka III izreka) in tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 228,47 EUR, v roku 15 dni (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v točkah I, II in IV razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je v pritožbi osredotočila zgolj na razloge, iz katerih je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je tožnici dne 13. 10. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki določata, da delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja oziroma, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici dana zaradi očitka, da se je na delo vozila iz drugega kraja kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi in da tega dejstva ni sporočila delodajalcu, kljub temu, da je ob preselitvi v bližnji kraj še vedno prejemala nespremenjen znesek povračila stroškov prihoda na delo in je s tem opustila dolžnost obveščanja delodajalca o vseh spremembah na njeni strani, ki vplivajo na vsebino delovnega razmerja in mu povzročila znatno škodo oziroma se je na račun delodajalca okoristila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila delovno obveznost obveščanja iz 36. člena ZDR-1, ker tožene stranke ni obvestila o spremembi bivališča in obveznost prepovedi škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1, ker ji je tožena stranka izplačevala povračilo stroškov v zvezi z delom iz bolj oddaljenega kraja in je toženi stranki tako nastala materialna škoda v višini neutemeljeno izplačanega povračila stroškov za prevoz na in z dela. Tožnica naj bi ravnala naklepno ali najmanj iz hude malomarnosti, ker o selitvi ni obvestila kadrovske službe, saj bi se takšna skrbnost pričakovala od vsakega delavca. Nadalje pa je celo ugotovilo, da naj bi tožnica hkrati z omenjeno kršitvijo izpolnila tudi zakonske znake goljufije in si pridobila premoženjsko korist v obliki stroškov, do katerih ni upravičena in da je s tem naklepoma oz. iz hude malomarnosti kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno, saj tožnica v tem času ni podpisala kakšne lažne izjave, da se na delo vozi iz drugega kraja ali bi kaj takega zatrjevala delodajalcu. Poleg tega pritožba opozarja, da se kaznivo dejanje goljufije lahko stori le z direktnim naklepom. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in prič A.A. in B.B. izhaja, da bi morala tožnica spremembo bivališča javiti v kadrovsko službo in da je to splošno znano dejstvo. To ne drži. Tožnica je namreč takoj, ko se je dejansko preselila, to sporočila svoji nadrejeni A.A. in eni od zakonitih zastopnic, C.C., zato je ključno vprašanje ali je s tem tožnica izpolnila svojo dolžnost obveščanja po 36. členu ZDR-1. Ob tem je potrebno upoštevati tudi tožničino izpoved, da je bolniške liste nosila v D. v bife, kjer je delala in jih je dela svoji nadrejeni ali pa jih je vzel šofer in jih odpeljal na sedež podjetja na E.. Tudi F.F. je izpovedal, da se je preselil in o tem obvestil svojo nadrejeno, ki mu je potem razložila, da mora spremembo javiti kadrovski službi. Glede na to zaključek, da je to splošno znano dejstvo, ne drži. Dolžnost obveščanja kadrovske službe tudi ne izhaja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, čeprav sta to zatrjevala tako zakoniti zastopnik tožene stranke kot tudi A.A., prav tako pa to ne izhaja iz aktov tožene stranke. Tako tožena stranka v postopku ni dokazala, da je potrebno takšno spremembo sporočiti delodajalcu, čeprav je dokazno breme na njej. Tožnica je v postopku predložila tudi obvestilo tožene stranke z dne 11. 10. 2016, s katerim je ta vse delavce pozvala, da morajo spremembo bivališča javljati samo v kadrovsko službo, do te listine pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Če bi bilo splošno znano, da je potrebno take spremembe javljati samo v kadrovsko službo, to obvestilo ni potrebno. Zaradi tega je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V kolikor pa bi pritožbeno sodišče menilo, da ta kršitev ni podana, pa je vsekakor podana bistvena kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi z upoštevanjem tega dokaza sodišče moralo ugotoviti, da ni bilo splošno znano ali da ni bilo že prej navodila, da naj bi se o spremembah obveščalo kadrovsko službo in bi tako moralo ugotoviti, da je bila tožnici odpoved dana iz nezakonitega razloga, ker ni kršila 36. člena ZDR-1. Ker je tožnica o selitvi obvestila svojo nadrejeno (tej je po sistemizaciji tudi odgovorna, o tem da so obveščali nadrejene pa je izpovedal tudi F.F.) in tudi C.C., ni mogoče govoriti o naklepu, zato tožnica tudi ni storila kaznivega dejanja goljufije, in tudi ne o hudi malomarnosti. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tožnica zavedala, da do dejanskega obvestila o spremembi bivališča ni prišlo, ker so ji bili potni stroški še vedno obračunani. Sodišče ji namreč ne verjame, da za to ne bi vedela, saj je sama potrdila, da bi opazila, če bi bila plača za 150,00 EUR nižja od običajne. Sodišče prve stopnje je tudi tu napačno ugotovilo dejansko stanje, saj so se plače vsem zaposlenim pri toženi stranki izplačevale v enem znesku, tako da prevoz na delo in prehrana nista bila plačana posebej. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je v nasprotju z listinami v spisu (plačilnimi listami tožnice), kar je kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa tožnica tudi ni vedela in ni bila dolžna vedeti, kolikšen znesek ji pripada za prevoz do D.. Tako tožnici tudi v zvezi s tem ni mogoče očitati nikakršnega naklepa ali hude malomarnosti, ki je potrebna za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR-1. Poleg tega pa tožena stranka ni dokazala nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico do konca odpovednega roka.

Sodišče pa je odločilo tudi, da je tožnica huje kršila delovne obveznosti s tem, ko dne 23. 9. 2016 ni evidentirala svojega privatnega izhoda k odvetnici, ki se nahaja v neposredni bližini službe in odšla na pošto po drobiž in ko je dne 12. 8. 2016 brez evidentiranega izhoda odšla k frizerki. Sodišče je mimo trditvene podlage tožene stranke ugotovilo še, da naj bi tožnica s tem kršila še 1. odstavek 33. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, s tem pa je prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ki ni nikoli zatrjevala, da tožnica dela ni opravila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP). Ta odločitev je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, saj ob pravilni uporabi členov ZPP sodišče ne bi smelo ugotoviti te kršitve. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi neevidentiranje izhoda, ko se je tožnica nahajala v neposredni bližini službe, predstavljalo hujšo kršitev delovne obveznosti. Sodišče se je postavilo na stališče, da je nespoštovanje navodil delodajalca hujša kršitev delovnih obveznosti in da je tožnica s tem kršila 34. člen ZDR-1. To ne drži, saj mora biti za izredno odpoved podana res huda kršitev delovnih obveznosti. Način storitve in vrsta kršitve pogodbenih in drugih obveznosti morata biti taki, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem, da gre za takšno porušenje ali bistveno omajanje medsebojnih razmerij, da nadaljnje delo in sodelovanje nista več mogoča. V obravnavanem primeru pa je sporno že, če je sploh prišlo do kršitve in ali je bila storjena z naklepom ali iz hude malomarnosti. Vse se je namreč dogajalo v poslovni stavbi G., zato sodišče prve stopnje zmotno šteje, da tega ni mogoče šteti za delovno območje tožene stranke. Pri tem se je oprlo na izpoved A.A., ki je izpovedala, da v primeru, če si na malici ali pavzi v trgovini, bifeju ali na tem območju, se za malico ni potrebno registrirati, če pa se preoblečeš in greš na malico drugam, pa se registriraš. Prav tako gredo delavci na rampo, kjer imajo dostavo, na kavo in cigaret. Ker se to šteje za delovne prostore, se ne štempljajo. Enako je izpovedal tudi H.H.. Neprerekano je, da je tožnica svoje izhode opravila v času malice. Tožnica se tudi ni preoblekla, saj je bila v uniformi, prav tako je bila v neposredni bližini delodajalca, v isti poslovni stavbi in se ni odpeljala z avtom. Poleg tega 23. 9. 2017 po drobiž na pošto ni šla privatno, ampak zamenjat drobiž za službo in mimogrede podpisat pooblastilo odvetnici. Tudi frizerka se nahaja v isti poslovni stavbi in k njej je tožnica šla v času malice, ob tem pa so drugi delavci vedeli, kje je in bi jo v primeru potrebe lahko tudi poklicali. Tako se je tožnica na oba dogodka nahajala v neposredni bližini tožene stranke in bila dosegljiva. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ni bilo kršitev po 33. in 34. členu ZDR-1, tudi ni bilo pogojev za odpoved po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Ker navodila tožene stranke niso bila jasna, tožnica ni mogla ravnati naklepno ali iz hude malomarnosti. Tožnica še poudarja, da sodba ne vsebuje razlogov, zakaj je neevidentiranje izhoda v primeru tožnice hujša kršitev delovne obveznosti, zato se je v tem delu ne da preizkusiti, torej izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker ne gre za hujšo kršitev. Zaradi te kršitve tako tudi ni moč zatrjevati, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče, zato ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica je postavila tudi zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas suspenza. Če bi tožnica uspela z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi bila uspešna tudi z zahtevkom za izplačilo razlike v plači, zato je tudi ta del zahtevka del spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in bi moralo sodišče tudi ta del stroškov odmeriti po 41. členu ZDSS-1. Poleg tega pa navaja še, da je sodišče napačno priznalo toženi stranki 2x po 200 točk in 2% materialnih stroškov po ODT in DDV. Vloga tožene stranke z dne 28. 3. 2017 se vsebinsko nanaša na zahtevek v zvezi z obstojem oziroma prenehanjem delovnega razmerja in ne na denarni zahtevek v zvezi s suspenzom.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena. V nadaljevanju pa pritožbenemu sodišču predlaga, da naj se v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava opredeli do zaključkov sodišča prve stopnje glede nepravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na očitek, da si je tožnica prisvajala sredstva iz naslova neobračunanih malic.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbah zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pojasnilo je, zakaj je tožena stranka dne 11. 10. 2016 izdala obvestilo, s katerim je delavce pozvala, da morajo spremembe bivališča javljati samo v kadrovsko službo. Na podlagi izpovedi prič A.A. in vodje kadrovske službe B.B. je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka na ta način preverjala, ali imajo vsi zaposleni prijavljen naslov, s katerega dejansko prihajajo na delo in ugotovljeno je bilo, da je tožnica osamljen primer. Sodišče tudi ni storilo navedene kršitve, saj iz plačilnih list tožnice izhaja, da so povračila potnih stroškov po višini navedena pod posebno postavko, tako da sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni verjelo, da ni vedela, da potne stroške s starega stalnega bivališča še vedno prejema. V zvezi z očitano kršitvijo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica pravzaprav ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin primarni in podredni zahtevek. Pravilno in popolno je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sicer: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 8. 2016 za nedoločen čas na delovnem mestu poslovodja; - da ji je tožena stranka na podlagi 1. in 2. alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) dne 13. 10. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici vročena 17. 10. 2016, pri čemer je upoštevala zakonske določbe; - da je tožnica tožbo vložila pravočasno; - da je tožnica storila dve kršitvi in sicer je zlorabila pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela in svojih odsotnosti z dela dne 12. 8. 2016 in dne 23. 9. 2016 ni evidentirala, ostalih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih ji kršitev pa tožnica ali ni storila ali pa so bile nekonkretizirane oziroma niso hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja; - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka, zakonita, saj je tožnica s tem, ko tožene stranke naklepoma ni obvestila o spremembi prebivališča, huje kršila delovno obveznost obveščanja po 36. členu ZDR-1 obveznost prepovedi škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1, kar je odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, hkrati pa njeno ravnanje izpolnjuje tudi zakonske znake goljufije po 1. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008). To dejanje stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnica je s tem, ko ni javila spremembe bivališča, toženo stranko spravila v zmoto in jo v zmoti tudi pustila, da ji je ta izplačevala povračila stroškov prevoza na in z dela v višini, do katere ni bila upravičena. Zaradi tega obstaja tudi odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica pa je s tem, ko je dne 12. 8. 2016 in 23. 9. 2016 neevidentirano zapustila delovno mesto in odšla k frizerju in k odvetnici, iz hude malomarnosti storila kršitvi delovne obveznosti po 1. odstavku 33. in 1. odstavku 34. člena ZDR-1, kar je odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. - da je zaradi kršitev, ki jih je tožnica storila, tožena stranka izgubila zaupanje vanjo in nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, zato je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnici ni bilo znano, da mora vse spremembe, torej tudi spremembo svojega bivališča, javljati kadrovski službi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to izhaja tudi iz izpovedi prič A.A., ki je bila tožničina neposredno predpostavljena, in B.B., vodje kadrovske službe. Tožnica je sama izpovedala, da je bolniške liste dala svoji nadrejeni A.A. ali pa jih je vzel šofer in jih je odpeljal na sedež podjetja v E.. Tožnica je tako vedela, da mora o vseh spremembah, ki se tičejo njenega delovnega razmerja, obveščati kadrovsko službo. Tožnica tudi ni zanikala, da je podpisala in izpolnila prevozno izjavo, zato je zagotovo vedela, da mora tudi ob spremembi bivališča ravnati enako. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od leta 1991, kot je sama izpovedala, zato je tudi nemogoče, da ne bi vedela, da ima tožena stranka kadrovsko službo, ki ureja vse v zvezi s kadrovanjem. Tudi če bi tožnica svojo nadrejeno o spremembi bivališča obvestila takoj, kar pa iz izpovedbe A.A. ne izhaja, saj je dejala, da je za to izvedela šele kasneje, ta ni bila dolžna o tožničini spremembi bivališča obvestiti kadrovske službe, ker bi to morala storiti tožnica pisno. Enako velja tudi, če je tožnica o tem obvestila C.C., ki je ena izmed zakonitih zastopnikov tožene stranke, vendar ni zaposlena v kadrovski službi. Glede na to, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 25 let in da je bila po zadnji pogodbi o zaposlitvi zaposlena kot poslovodkinja, je v vsem tem obdobju zagotovo urejala osebne zadeve, ki so v zvezi z njeno zaposlitvijo pri toženi stranki, v kadrovski službi, zato se ne more sklicevati na to, da je tožena stranka ni obvestila, da mora spremembo bivališča javiti kadrovski službi.

9. Kot je že navedeno v točki 6 obrazložitve te sodbe, tožena stranka obvestila delavcem z dne 10. 11. 2016 ni izdala z namenom, da bi jih obvestila, da morajo spremembe javljati v kadrovsko službo, ampak je le preverjala, ali ji delavci spremembe javljajo in ugotovljeno je bilo, da je tožnica osamljen primer, ki spremembe bivališča v kadrovsko službo ni javila.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se tožnica ni mogla zavedati, da do dejanskega obvestila tožene stranke o spremembi njega bivališča ni prišlo, ker so se plače pri toženi stranki izplačevale v enem znesku in stroški prevoza in prehrane niso bili izplačani ločeno. Tožnica je v spis vložila plačilne liste (priloge pod A od 50 do 55) in ni zatrjevala, da plačilnih list v spornem obdobju ni prejemala. Iz teh plačilnih list pa izhaja, da je tožena stranka na njih pod posebno postavko prikazala znesek za prehrano med delom (101) in prevoz na delo iz relacije (102), zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožnica je bila s plačilnimi listami seznanjena in tako je bila seznanjena tudi s tem, da še vedno prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela s kraja prejšnjega bolj oddaljenega bivališča. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica ravnala naklepno in to z direktnim naklepom.

11. Delovni prostori so prostori, v katerih se delo opravlja, zato so delovni prostori tudi prostori rampe, kjer delavci tožene stranke prevzemajo dostavljeno blago za toženo stranko. Delovni prostori tožene stranke, pa čeprav so v isti poslovni zgradbi kot so delovni oziroma poslovni prostori tožene stranke, niso frizerski salon in tudi ne odvetniška pisarna. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se tožnica ni preoblekla iz delovne obleke in delovne obutve, da se ni odpeljala z avtom ter da je mimogrede šla še po drobiž na pošto. Vsekakor je delovno mesto neevidentirano zapustila in s tem kršila delovno obveznost, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Ne glede na to, ali je neevidentiranje zapustitve delovnega mesta takšna kršitev, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče ali pa ne, pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da to v obravnavani zadevi sploh ni pomembno, saj je že kršitev delovnih obveznosti v zvezi z neobvestitvijo tožene stranka o spremembi kraja, od koder se je tožnica vozila na delo, toliko porušila zaupanje tožene stranke do tožnice, da že samo zaradi te kršitve nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

13. Utemeljeno pa tožnica v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede stroškov postopka tudi tožničin denarni zahtevek za čas suspenza šteti kot zahtevek v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi o teh stroških odločiti skladno z določbo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji). Denarni zahtevek je v primeru suspenza, ki mu sledi odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanje delovnega razmerja, sestavni del spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem (skladno s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje pravice. Tožnica z vložitvijo tožbe in z ravnanjem v postopku svojih pravic ni zlorabljala.

14. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke v zvezi s stroški postopka utemeljena, zato je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 351. člena ZPP v zvezi 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki IV izreka spremenilo tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je presodilo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožnica je skladno s pritožbo uspela z zelo majhnim delom, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).