Jedro

Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni inštitut, urejen v KZ, zato o kršitvi kazenskega zakonika oziroma kazenskega zakona ni mogoče govoriti, ker v napadeni sodbi ni uporabljen oziroma ni pravilno uporabljen na konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, kot zatrjuje vložnik.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.H. za krivega z izrekom pod II. enega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in z izrekom pod I., III., IV., V. in VI. pet nadaljevanih kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni in ob hkratnem preklicu pogojnih obsodb iz pravnomočnih sodb, in sicer Temeljnega sodišča v Celju, enote v Velenju, ki je postala pravnomočna 26.7.1994, z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let, pogojne obsodbe iz sodbe Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju, ki je postala pravnomočna 8.09.1994, z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo štirih let in pogojne obsodbe iz sodbe Temeljnega sodišča v Slovenj Gradcu, ki je postala pravnomočna 06.05.1996, z določeno kaznijo šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, mu je bila skladno s 1. in 3. odstavkom 52. člena KZ, upoštevaje določene kazni in kazni iz preklicanih pogojnih obsodb, izrečena enotna kazen šest let in štiri mesece zapora. V izrečeno kazen je bil obsojencu vštet čas, prebit v priporu od 23.12.1992 do 19.01.1993, od 09.08.1994 do 28.12.1994 in od 23.12.1996 dalje.

Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbama obsojenca M.H. in njegovega zagovornika deloma ugodilo, prvostopno sodbo pa je spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, da je iz krivdoreka pod točko I/1, I/2 in I/3 iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja izpustilo dejanja na škodo T.L., F.G. in J.M., znesek prilaščenega denarja pa je znižalo na 28.000,00 SIT; v odločbi o pravni opredelitvi pa je kaznivi dejanji pod točkama II. in III. krivodoreka opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje po I. odstavku 217. člena KZ; v odločbi o kazenski sankciji pa je določene kazni in sicer za kaznivo dejanje pod točko I. znižalo na štiri mesece zapora, namesto posameznih kazni za kaznivi dejanji pod II. in III. krivdoreka določilo eno posamezno kazen devet mesecev zapora; v izreku o enotni kazni pa je prvostopno sodbo spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na pet let zapora. Ustrezno je spremenilo tudi izrek o premoženjsko pravnem zahtevku, sicer pa je v ostalem pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 23.01.1998 vložil na Okrajno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče prvostopno sodbo razveljavi tako, da zoper obsojenca obtožbo zavrne, podrejeno pa, da mu kazen bistveno zniža. Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v smislu 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ker prvostopno sodišče z napadeno sodbo niti v postopku pred izdajo te odločbe zakona ni kršilo. Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja sodišče zakona ne more kršiti, ker ima sodišče prosti preudarek, ali bo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja upoštevalo ali ne, glede na to, da z zakonom ni določena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika zahteve je podana kršitev kazenskega zakona v tem, da sodišče obsojenčevega ravnanja kot celote ni opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, saj je obsojenec izvrševal kazniva dejanja kontinuirano od 1991 do konca 1995. Gre za istovrstna kazniva dejanja goljufije, za enoten psihični odnos storilca in predvsem, ker gre za časovno povezanost med dejanji. Pri tem se vložnik sklicuje na preglednico izrečenih pravnomočnih sodb obsojencu s podatki o času storitve kaznivih dejanj z minimalnim časovnim razmakom med posameznimi dejanji ne glede na sodbe, s katerimi so bila kazniva dejanja tudi kot nadaljevana ugotovljena. Po mnenju vložnika tudi pripor, ki ga je obsojenec prestajal v posameznih kazenskih zadevah, ne predstavlja ovire za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, ko je bil obsojenec objektivno onemogočen izvrševati kazniva dejanja. V kolikor bi bila sprejeta predlagana konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja, bi moralo sodišče obtožbo po 3. točki 357. člena ZKP zavrniti, ker je bil obsojenec že večkrat pravnomočno obsojen s pogojnimi obsodbami, ki pa so bile z napadeno sodbo preklicane, tako da je bil obsojenec za isto (nadaljevano) kaznivo dejanje doslej kar sedemkrat kaznovan. Vložnik še meni, da obsojenec ne more biti odvisen v zvezi s kvalifikacijo očitanega mu kaznivega dejanja od organiziranosti oziroma neorganiziranosti oziroma obveščenosti ali ne obveščenosti organov pregona. Pri tem posebej opozarja na dejstvo, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 17.10.1995, ko naj bi dejanje storil 18.6.1992, za isto dejanje obsojen tudi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 21.4.1997, dejanja pa naj bi storil med 17.05. in 31.05.1993. Enak očitek se nanaša na neupoštevanje konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja po napadeni sodbi in po preklicani pogojni obsodbi iz sodbe Temeljnega sodišča v Celju, enote v Velenju, z dne 24.05.1994, ko je bilo dejanje po tej sodbi storjeno 16.08.1993, po napadeni sodbi pa v času med 18.08.1993 in 03.08.1994. Ob vsem povedanem je vložnik mnenja, da je kršeno ustavno načelo enakopravnosti, če se obsojencu ne prizna pravna opredelitev njegovega ravnanja kot nadaljevano kaznivo dejanje ob tem, da za druge storilce veljajo drugačna pravila.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb kazenskega zakona ni podana. Konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja je ob teoretičnih izhodiščih o konstantnih in variabilnih elementih izoblikovala sodna praksa pri (istovrstnih) dejanjih, storjenih v realnem steku. Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi oblikovalo poleg enega navadnega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ še pet nadaljevanih kaznivih dejanj istovrstnega kaznivega dejanja, pri čemer je tako sledilo sodni praksi in kazenskopravni teoriji. Temu je sledilo tudi pritožbeno sodišče. Pri tem kot rečeno ni podana kršitev kazenskega zakona, ker dejanja niso bila opredeljena kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni inštitut, urejen v KZ, zato o kršitvi kazenskega zakonika oziroma kazenskega zakona ni mogoče govoriti, ker v napadeni sodbi ni uporabljen oziroma ni pravilno uporabljen na konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, kot zatrjuje vložnik. Očitek večkratne kaznovanosti za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje tudi v zvezi s preklicom pogojnih obsodb iz pravnomočnih naštetih sodb drugih sodišč ni utemeljen vključno z očitkom o kršitvi ustave v zvezi z enakopravnostjo obdolžencev pred sodišči. Zaporedni in vzporedni kazenski postopki, katerih rezultat so bile pravnomočne sodbe, tudi tiste preklicane z napadeno sodbo prvostopnega sodišča, so glede na predmet obtožbe in poznejše obsodbe tudi s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavali kaznivo dejavnost obsojenca v okviru vloženih obtožb, ki pa se niso podvajale, česar vložnik niti ne očita, zato predstavljajo tiste samostojne celote, kolikor gre za pogojne obsodbe, ki so predmet presoje v zvezi z možnostjo preklica pogojne obsodbe. Samo neupoštevanje vložnikove trditve, da gre pri obsojenčevem ravnanju za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje v celotnem časovnem obdobju po vseh naštetih sodbah prvostopnih sodišč, ki naj bi imela za posledico zavrnitev obtožbe za dejanja, ki jih obravnava napadena prvostopna sodba, ne predstavlja kršitve kazenskega zakona.

Vložnik očita pritožbenemu sodišču absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka očitno iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da razlogi sodbe pritožbenega sodišča niso razumljivi in so medseboj v nasprotju o tem, zakaj naj ne bi šlo za eno nadaljevano kaznivo dejanje. V čem je nerazumljivost razlogov pritožbenega sodišča in nasprotja v razlogih, vložnik ne pove. Navaja le, da je razlog, da je bil obdolženi že trikrat pravnomočno obsojen s preklicanimi pogojnimi obsodbami in da zaradi tega ne bi šlo za eno nadaljevano kaznivo dejanje, v nasprotju z razlogom, zakaj del kaznivih dejanj še ni zastaral, ko pritožbeno sodišče istočasno ugotavlja, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za dejavnost in da zato posamezna kazniva dejanja izgubijo samostojnost, zaradi česar se tudi pravna opredelitev nanaša na celoten obseg dejavnosti. Ob povedanem bi sodišče po mnenju vložnika moralo, ali ugotoviti zastaranje za nekatera kazniva dejanja, ali pa združiti več nadaljevanih kaznivih dejanj v eno samo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče posamezna zastarana dejanja v okviru nadaljevanih kaznivih dejanj iz opisa krivdoreka in izreka o odškodninskih zahtevkih izpustilo in ustrezno spremenilo tudi izrek o določeni kazni za posamezno nadaljevano kaznivo dejanje. Sicer pa vložnik tega očitka ne konkretizira, zato ga Vrhovno sodišče v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP ni moglo obravnavati.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vložnik uveljavlja z očitkom, da iz obrazložitev prvostopne sodbe in sodbe pritožbenega sodišča ni razviden goljufiv namen obsojenca. Obsojenec je namreč s predloženo listinsko dokumentacijo dokazoval, da ob sprejemanju naročil in avansov ni imel goljufivega namena, saj je večino sprejetih naročil tudi realiziral in da so oškodovanci le manjši del njegovih naročnikov in vprašanje o tem, zakaj temu manjšemu delu naročnikov obsojenec ni uspel opraviti prevzetih naročil in da je ravno pri teh naročnikih - oškodovancih imel goljufiv namen, v sodnem postopku ni razčiščeno, ko pri izvršenih naročilih takega namena očitno ni imel. Kolikor obsojencu sodišče ne verjame, da je veliko večino naročenih del opravil, pa se s preprečitvijo izvedbe tega dokaza obsojencu preprečuje dokazati nedolžnost. Tudi ta kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Tako prvostopna sodba kot sodba pritožbenega sodišča imata povsem zadostne in razumljive razloge o obsojenčevem goljufivem namenu pri posameznih očitanih kaznivih dejanjih. Očitek neizvajanja dokazov v obsojenčevo korist z ugotavljanjem obsega opravljenih naročil iz dejavnosti obsojenca nima neposredne zveze s predmetom dokazovanja v tem kazenskem postopku tudi glede obstoja goljufivega namena v primeru ugotovljenih kaznivih dejanj. Ko pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, pa Vrhovno sodišče še ugotavlja, da obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist glede očitanih kaznivih dejanj prav tako ni bila kršena.

Ugotovitev, da je obsojenec ob sprejemanju naročil uporabljal žig, ki ga ne bi smel uporabljati, kot podlaga o obstoju obsojenčevega goljufivega namena, je ugotovitev dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Neupoštevne so tudi trditve vložnika o kršitvi kazenskega zakona ob preklicu pogojne obsodbe iz sodbe Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju, ko je izvenrazpravni senat istega sodišča s sklepom z dne 6.03.1997 ustavil postopek za preklic pogojne obsodbe, ker je ugotovil, da ni pogojev za preklic pogojne obsodbe, razpravljajoče sodišče pa je z napadeno sodbo pravnomočen sklep izvenobravnavega senata razveljavilo in pogojno obsodbo preklicalo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ob ugotovitvi zakonitih pogojev za preklic pogojne obsodbe, kot so bili ugotovljeni v rednem sojenju, brez učinka sklep izvenobravnega senata o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. Takšen sklep namreč ob ugotovitvi zakonitih pogojev za preklic, ki niso bili predmet tega postopka, nima vpliva. Zato očitana kršitev kazenskega zakona pa tudi ZKP ni podana.

Očitek o previsoko odmerjeni enotni kazni v zvezi s kaznimi, določenimi v preklicanih pogojnih obsodbah, kot nesorazmerno višini določenih kazni ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ko so bile tako določene kazni kot pozneje izrečena in na pritožbeni stopnji korigirana enotna kazen skladne tako z določbami o zagroženih kaznih za posamezno kaznivo dejanje, kot z določbami o izreku kazni - enotne v primeru steka kaznivih dejanj oziroma izreka po preklicu pogojne obsodbe in s tem povezane enotne kazni. Vložnikov očitek nezakonitega preklica pogojnih obsodb zaradi določitve kazni dve leti zapora za nadaljevano kaznivo dejanje pod točko IV. napadene prvostopne sodbe ne predstavlja kršitve kazenskega zakonika glede na višino zagrožene kazni po 1. odstavku 217. člena KZ, ko je zagrožena kazen do treh let zapora, ampak predstavlja očitek neprimernosti določene kazni, ki ga je presojalo pritožbeno sodišče v rednem postopku, ne more pa biti predmet ponovne presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti. Neupošteven je zaradi povedanega tudi nadaljnji očitek pritožbenemu sodišču o neobstoju pogojev za obvezen preklic pogojne obsodbe iz sodbe Temeljnega sodišča v Slovenj Gradcu glede na čas njene pravnomočnosti in čas storitve v tej sodbi obravnavanih kaznivih dejanj. Tudi očitek o nepravilni uporabi 1. odstavka 53. člena ZKP pritožbenemu sodišču je brez podlage, Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge pritožbenega sodišča o pravni podlagi za preklic pogojne obsodbe tudi v 1. odstavku 53. člena KZ. Vložnik zaradi povedanega tudi v tej smeri z zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da v obeh napadenih sodbah ni podana nobena kršitev zakona je zahtevo za varstvo zakonitosti vložnika kot neutemeljeno zavrnilo.