Jedro

Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za pritožnika slabši, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-1751/2024/9 (1222-18) z dne 28. 6. 2024, s katero je na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je desetdnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Upravno sodišče je presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami pa je še posebej poudarilo, da organ o prošnji za mednarodno zaščito odloča v okviru izjave prosilca, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pri tem se namreč predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo in je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Na osebnem razgovoru je navedel, da želi spremeniti svoj življenjski slog, da je v Maroku težko živeti, saj se veliko dela, zasluži pa malo in dostojno življenje tam ni mogoče, išče boljšo prihodnost, v Evropo je prišel delat, ima vozniško dovoljenje za tovornjak, delal in živel bi lahko tudi tu v Sloveniji. Glede življenjskih razmer v izvorni državi pa je s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča pojasnilo, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo izpostavljeno že v tožbi, da se nima nikamor vrniti in se je znašel v težki življenjski situaciji. Njegova pooblaščenka pojasnjuje, da ne navaja nobenih novih dejstev, okoliščin, argumentov glede napisane tožbe, vendar še enkrat povzema argumente, katere je obrazložila že v tožbi. Tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja, to tveganje je resnično, stvarno, znašel se je v težki situaciji, saj v Maroku dolgoročno ne more preživeti. Tveganje je tudi osebno, ker je vplivalo na konkretno življenje prosilca ter predvidljivo do te stopnje verjetnosti, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, saj presega "zgolj možnost ali sum". Opozarja na načelo nevračanja in meni, da bi ga sodišče moralo upoštevati. Ponavlja, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člen ZMZ-1).

8. Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da pred tem navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

9. Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi res zgolj ponavlja tožbene trditve, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, da se je znašel v težki življenjski situaciji in da v Maroku dolgoročno ne more preživeti. Pri tem ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za pritožnika slabši, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ne bi mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za ugotovitev obstoja resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1, saj ta škoda ne sme biti posledica splošne ekonomske ali socialne situacije v izvorni državi, temveč jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožnikovo posplošeno sklicevanje na načelo nevračanja.

11. Glede na vse navedeno, in ker Vrhovno sodišče ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.