Jedro

Revizija je nepopolna, če ji nista priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije.

Ustavna pravica do pravnega sredstva več od dvostopenjskega sojenja (t.j. več od pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja.

Poziv na popravo revizije in/ali v zvezi s tem podaljševanje zakonsko določenega roka za vložitev revizije bi bil v nasprotju z določili ZPP in nedopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženkino revizijo z dne 1. 4. 2021 zavrglo iz razloga po prvem odstavku 374. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je nepopolna.

2. Toženka se pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen, nezakonit in protiustaven. Ne drži, da reviziji ni bil priložen sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) o dopustitvi revizije II DoR 21/2021 z dne 17. 3. 2021. Sklep je bil priložen in se nahaja v sodnem spisu kot priloga B 45, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Pomotoma pa ni bil priložen predlog za dopustitev revizije, vendar je sodišče, ker je zgolj iz tega razloga zavrglo revizijo, toženki prekršilo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave RS). Iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US RS) izhaja, da če zakonodajalec neko pravno sredstvo dopusti, mora postopek s tem pravnim sredstvom ustrezati ustavnim zahtevam. To pomeni, da ne zakon, ne sodišče ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, omejitve sodišča morajo stremeti k legitimnemu cilju, med uporabljenimi sredstvi in zasledovanim ciljem pa mora obstajati ustrezna sorazmernost. Zahteva, da mora biti reviziji obvezno priložen tudi predlog za dopustitev revizije, predstavlja nesorazmeren poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Ker je stranka s sklepom o dopustitvi revizije že pridobila pravico do dostopa do VS RS, gre tudi za poseg v že pridobljeno pravico. Poleg tega je predlog za dopustitev revizije, o katerem je že bilo odločeno s strani VS RS, nepotreben ter za nasprotno stranko nima nobenega pomena, saj stranka v reviziji razloge iz predloga ponovi in jih razširi, zato tudi morebitni argument, da je predložitev predloga za dopustitev revizije potrebna za zagotovitev kontradiktornosti postopka, ne vzdrži. Zahteva zakona po priložitvi predloga za dopustitev revizije tako sploh nima legitimnega cilja, poleg tega ni zagotovljena sorazmernost med to zahtevo in zasledovanim ciljem. Tudi če bi obstajal utemeljen razlog, zakaj bi bilo treba reviziji priložiti tudi predlog za dopustitev revizije, je takojšnje zavrženje revizije, brez poziva na dopolnitev, neustavno in predstavlja nesorazmeren poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Pri tem je treba upoštevati, da sodba višjega sodišča ne vsebuje pravnega pouka glede tega, kaj vse bi moralo biti priloženo morebitni reviziji. Upoštevati je treba tudi, da se pri delu lahko zgodijo nenamerne napake. Take napake se dogajajo tako s strani strank kot s strani sodišča. Če je neko pomanjkljivost mogoče hitro in enostavno odpraviti, potem je potrebno to tudi dopustiti, da se s tem stranki omogoči pravica do učinkovitega sodnega varstva. Nekajdnevna zamuda, ki bi nastala s pozivom na predložitev predloga za dopustitev revizije je neznatna glede na samo trajanje revizijskega postopka. Glede vprašanja protipravnosti zakonske ureditve, ki določa zavrženje revizije, če ji ni priložen predlog za dopustitev revizije, US RS vsebinsko še ni odločalo. Res so bile vložene pobude za presojo ustavnosti teh določil, ki niso bile sprejete v obravnavo, ker je US RS menilo, da ne gre za pomembno pravno vprašanje. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče sprejme ustavno skladno razlago relevantnih določb drugega odstavka 373. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP tako, da se revizija ne zavrže, vsaj ne brez predhodnega poziva. Če meni, da zakonsko besedilo ne dopušča takšne odločitve, pa naj v skladu s 156. člena Ustave RS prekine postopek in pred US RS začne postopek za oceno ustavnosti navedenih določb. 3. Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drugi odstavek 373. člena ZPP določa, da morata biti reviziji priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, prvi odstavek 374. člena ZPP pa, da prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka. Če tega ne stori sodnik sodišča prve stopnje, prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo skladno s 377. členom ZPP zavrže revizijsko sodišče. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da toženka reviziji ni priložila sklepa o dopustitvi revizije. Toženka je revizijo vložila 1. 4. 2021 (list. št. 357) ter priložila dve prilogi in sicer pooblastilo (B 44) ter sklep o dopustitvi revizije VS RS II DoR 21/2021 z dne 17. 3. 2021 (B45). Kljub temu je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije pravilna, saj je toženka predlog za dopustitev revizije priložila (šele) tu obravnavani pritožbi (B47).

6. VS RS je v svojih odločbah večkrat pojasnilo, da je revizija nepopolna, če ji nista priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Prav tako je v več svojih odločbah zavzelo stališče o nedopustnosti revizije, kadar ji ni predložen predlog za dopustitev revizije. Takšno stališče je izčrpno pojasnilo v sklepu II Ips 410/2010, ponovilo pa v sklepih II Ips 140/2012, III Ips 87/2013 in VIII Ips 282/2015. 7. V zadevi II Ips 410/2010 je VS RS pojasnilo, da stranka vloži predlog za dopustitev revizije na VS RS. O njem odloči s sklepom senat treh sodnikov v nekontradiktornem postopku. Ne predloga, ne sklepa ne vroči nasprotni stranki in tudi ne sodiščema prve in druge stopnje, pač pa le predlagatelju, in sicer ne glede na to, ali predlogu ugodi ali ga zavrže. Ker postopek za dopustitev revizije poteka izključno pred VS RS, izvesta za okoliščino, da je bila revizija dopuščena sodišče prve stopnje šele, ko predlagatelj vloži dopuščeno revizijo s prilogami, nasprotna stranka pa še pozneje, ko ji jo sodišče prve stopnje vroči s pravnim poukom o pravici nanjo podati odgovor. V tej luči se formalna zahteva, da mora revident dopuščeni reviziji priložiti predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, vse v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, pokaže prvenstveno kot sredstvo varstva procesnih pravic nasprotne stranke, ki so odraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS in iz nje izpeljanega načela kontradiktornosti postopka, ter do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Revizijsko sodišče, ki je stvarno pristojno za odločanje o reviziji, bi se s tem procesnim gradivom pač zlahka seznanilo iz (svojega) spisa, formiranega v postopku za dopustitev revizije. Nasprotni stranki, ki ji predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije pred tem nista bila vročena, bi bila v primeru, da ne bi bila priložena dopuščeni reviziji, odvzeta možnost seznaniti se s pravnimi vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena, preveriti ali je VS RS revizijo dopustilo glede v predlogu navedenih pravnih vprašanj in ali je predlagatelj vložil revizijo prav glede tistih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena in o tem podati ustrezne navedbe v odgovoru na revizijo. Odgovor na revizijo (ne glede na to ali je bila revizija dovoljena ali dopuščena) je edino pravno sredstvo, ki ga ima nasprotna stranka na voljo v primeru revizijskega postopka in v katerem lahko izrazi in argumentira svoje strinjanje ali nestrinjanje s posameznimi pravnimi stališči nižjih sodišč in (praviloma) nestrinjanje s stališči predlagatelja. Po stališču US RS odgovor na revizijo pomeni izčrpanje izrednih pravnih sredstev kot procesno predpostavko za vložitev ustavne pritožbe.2

8. Iz navedenega izhaja, da zahteva za predložitev predloga za dopustitev revizije, ki je v postopku revizije vročen nasprotni stranki, ščiti njeno pravico do izjave in s tem pravico do enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS. Gre za zagotovitev spoštovanja načela kontradiktornosti, enega izmed bistvenih načel poštenega civilnega postopka, ko se ima stranka pravico seznaniti in odgovoriti na vse navedbe, stališča in predloge nasprotne stranke. Pritožbene navedbe, da zakonski določili drugega odstavka 373. člena ZPP in prvega odstavka 374. člena ZPP ne ustrezata ustavnim zahtevam, da zahteva, da mora biti reviziji obvezno predložen predlog za dopustitev revizije, predstavlja nesorazmeren poseg v toženkino pravico do učinkovitega sodnega varstva, da je predlog za dopustitev revizije nepotreben in za nasprotno stranko nima nobenega pomena ter da zahteva zakona po priložitvi predloga za dopustitev revizije nima nobenega legitimnega cilja, se ob povedanem izkažejo za neutemeljene. Da je temu tako, pa nazorno kažejo tudi odločitve US RS, ki jih toženka povzema v pritožbi. Iz navedenih odločb izhaja, da so posamezniki zatrjevali neustavnost drugega odstavka 373. člena ZPP tudi (samo) v zvezi z izostankom priložitve predloga za dopustitev revizije,3 pa US RS ni štelo, da bi šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje ter so bile pobude zavržene.

9. 336. člen ZPP določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Na podlagi 383. člena se navedeno določilo uporablja tudi v revizijskem postopku. Pritožba zatrjuje nesorazmeren poseg v toženkino pravico do učinkovitega sodnega varstva tudi iz razloga, ker ni bila pozvana na dopolnitev revizije, prav tako sodba pritožbenega sodišča ni vsebovala pravnega pouka glede tega, kaj mora biti priloženo reviziji. Do navedenih vprašanj se je US RS že izreklo in sicer je v zadevi U-I-8/10 ugotovilo, da šesti odstavek 324. člena in 336. člen ZPP nista v neskladju z Ustavo RS. Iz obrazložitve v bistvenem izhaja, da navedeni določili določata način ravnanja sodišča z nepopolno pritožbo (takojšnje zavrženje brez pozivanja na dopolnitev) in obveznost vnaprejšnjega opozorila na to ravnanje v pravnem pouku sodišča prve stopnje, a nimata učinkov na samo vsebino človekove pravice do pravnega sredstva ali na njeno ustavno varovano jedro. Kljub takšnima določiloma stranka pravdnega postopka še vedno ostaja nosilka pravice do pritožbe, prav tako ji je omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja. Da bi dosegla meritorno obravnavo svoje pritožbe, mora namreč doseči zgolj skromni standard "gole pritožbe". Iz 6. točke obrazložitve te odločbe izhaja, da je cilj izpodbijane ureditve izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvi sodišč s pozivanjem na dopolnitev pritožbe v primerih, ko je bil pritožnik vnaprej opozorjen na to, da bo nepopolna pritožba zavržena. V tej zvezi je treba upoštevati, da ZPP že tako ali tako nalaga sodiščem vsebinsko obravnavo povsem neobrazloženih pritožb, če je le mogoče ugotoviti, katera sodba se z njimi izpodbija in kdo je pritožbo vložil. Ni nerazumno od pritožnika zahtevati, naj vloži popolno pritožbo, in opustitev te dolžnosti sankcionirati s takojšnjim zavrženjem, če je bil pritožnik na obvezne sestavine pritožbe in posledice vložitve nepopolne pritožbe posebej opozorjen v pravnem pouku (ki že sam po sebi pomeni obrambo pred pretrdim učinkom splošnega načela, da nepoznavanje prava škodi). S potekom časa bosta izpodbijani določbi ZPP pridobili močan preventivni učinek, ki bo zmanjšal število vloženih nepopolnih pritožb. S tem bo v praksi bolj kot prej uveljavljeno načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Vse navedeno pomeni, da je presojani način uresničevanja človekove pravice do pravnega sredstva razumen. US RS je ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev ni v neskladju s 25. členom Ustave RS.

10. Če se je US RS v zgoraj navedeni odločbi opredelilo do pravnega pouka stranki, ki je vsebovan v odločbi sodišča prve stopnje, je treba odgovoriti še na pritožbeni očitek, ali bi takšen pravni pouk (da morata biti reviziji predložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije) morala vsebovati tudi odločba pritožbenega sodišča. Odgovor je nikalen in je o podobenm vprašanju US RS stališče sprejelo v zadevi Up-201/96.4 Poudarilo je, da ustavna pravica do pravnega sredstva več od dvostopenjskega sojenja (t.j. več od pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Pravica do revizije in s tem do tristopenjskega sodnega postopka torej s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS ni zagotovljena, omogoča jo šele zakon (Zakon o pravdnem postopku, takrat5 v členih 382 - 400), zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki v ustavno pravico do pravnega sredstva ne more posegati.6

11. Ob povedanem toženki v tu obravnavanem primeru ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS,7 pa tudi ne pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Toženka si je imela možnost to pravico (sojenje na tretji stopnji) zagotoviti s predložitvijo predloga za dopustitev revizije k reviziji. Poziv na popravo revizije in/ali v zvezi s tem podaljševanje zakonsko določenega roka za vložitev revizije bi bil v nasprotju z določili ZPP in nedopusten ter sodišče prve stopnje za takšno postopanje v procesnih določilih ni imelo podlage. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo, da v postopku pred sodiščem lahko prihaja do nenamernih napak, a ob povedanem ta pritožbena navedba za odločitev sodišč prve in druge stopnje ni relevantna.

12. Ob zgoraj navedenem pritožbeno sodišče tudi ne vidi razloga za prekinitev pritožbenega postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 373. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP pred US RS.

13. Ker pritožbeni, niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 VS RS se sklicuje na odločitev US RS v zadevi Up - 43/10. 2 U-I-60/12, Up-301/2012 in U-I-89/12, Up 414-12. 3 Pa tudi v zadevah Up -156/97 in Up - 114/96. 4 V času odločanja US RS je bila revizija opredeljena v 382. do 400. členu ZPP (1977), zato navedena odločba te člene omenja. 351. člen tega procesnega zakona je določal poziv sodišča na popravo pritožbe le v dveh formalnih primerih – če se ni dalo ugotoviti, katera sodba se izpodbija in če pritožba ni bila podpisana, pri vseh ostalih pomanjkljivostih pritožbe poziv na dopolnitev ni bil dopusten. Skladno s 399. členom tega zakona se je navedeno določilo uporabljalo tudi v postopku z revizijo. 5 V zadevi, ki jo je US RS obravnavalo, je revizijsko sodišče revizijo zavrglo kot prepozno, US RS pa ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. 6 Toženka sicer zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, vendar iz pritožbenih navedb izhaja, da se upira zavrženju njene revizije, torej zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.